Jedro

Toženec in njegovi pravni predniki so imeli sporno zemljišče najmanj dvajset let v posesti v prepričanju, da je njihovo; pri taki dejanski podlagi je pravilna pravna presoja, da je toženec dokazal priposestvovanje spornega zemljišča. Tožnik je s plačilom takse za tožbo posredno označil vrednost spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik spornega prostora na parceli A, ki leži med katastrsko mejo te parcele s parcelo B v toženčevi lasti, in sodno določeno mejo, zaznamovano v skici geodetske uprave s točkami 1, 2 in 3 v nepravdnem spisu sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in predlaga razveljavitev sodb obeh stopenj in novo sojenje na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) toženec ni odgovoril, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je uporabilo določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ 4/77-27/90) in ZTLR (zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ 6/80 in 36/90) v skladu s členom 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I). Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno v premoženjskopravnem sporu iz člena 382/3 ZPP. V takih sporih je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi (člena 35/1 in 40/2 ZPP). Tožnik v tožbi ni navedel vrednosti spornega predmeta, tega tudi ni storil pozneje. Pač pa je že v tožbi plačal takso za tožbo 400,00 din, ki je po zakonu o sodnih taksah (Ur.l. SRS 1/90 in 43/90) zadoščala za tožbo z vrednostjo spornega predmeta do 10.000,00 din. Torej je s tem tožnik posredno označil vrednost spornega predmeta z zneskom nad 8.000,00 (sedaj SIT), kolikor je v času vložitve tožbe znašal mejni znesek za dovoljenost revizije (novela ZPP20/90), tega pa je treba upoštevati glede na prehodno določbo zadnje novele ZPP (10. člen zakona št. 2515, Ur.l. RS 55/92). Revizija je torej dovoljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji ni utemeljen. Tožnikovo stališče, da sodišče druge stopnje ne bi smelo zavrniti njegove pritožbene zahteve za dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem priče NN (katere zaslišanje je predlagal že na prvi stopnji, pa nato ta dokazni predlog umaknil) in tožnikove žene kot priče - in da je zaradi neupoštevanja teh dokaznih zahtev zavrnitev pritožbe pomenila procesno kršitev, je zgolj prikrito uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katere pa z revizijo ni dovoljeno uveljavljati (člen 385.3 ZPP).

Revizijski preskus izpodbijane pravnomočne sodbe glede uporabe materialnega prava, ki se opravi po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP), je pokazal, da zmotne uporabe materialnega prava ni bilo. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe vsebuje odločilno ugotovitev, da so toženec in njegovi pravni predniki imeli sporno zemljišče najmanj dvajset let v posesti v prepričanju, da je njihovo. Pri taki dejanski podlagi je pravilna pravna presoja, vsebovana že v sodbi prve stopnje, da je toženec dokazal priposestvovanje spornega zemljišča. Taka pravna presoja je v skladu z določbo člena 28.4 ZTLR, na katero sta se sodišči prve in druge stopnje sklicevali. To pomeni, da je bil tožnikov lastninski zahtevek pravilno zavrnjen.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe člena 393 ZPP treba zavrniti.