Jedro

Tožena stranka je odločitev o odpravi odločbe prvostopenjskega organa o odstotku civilne invalidnosti oprla na določbo 8. člena zakona o civilnih invalidih vojne. Nastanek invalidnosti je dopustno dokazovati le s pismenimi dokaznimi sredstvi. Ustavno sodišče RS je z odločbo z dne 31.3.1994 razveljavilo 8. in 9. člen navedenega zakona. Sodišče je zato glede na določbo 44. člena zakona o ustavnem sodišču tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 17.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je v revizijskem postopku odpravila odločbo Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine, s katero je bil tožniku od 1.3.1993 priznan status civilnega invalida vojne - kot žrtve vojaškega materiala - III. skupine z 90 % trajno invalidnostjo. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopenski upravni organ kršil določbe zakona o civilnih invalidih vojne, ki je začel veljati 1.1.1993. V 8. členu zakona je določeno, da se v postopku za uveljavljanje statusa in pravic civilnega invalida vojne in pravic družinskih članov po tem zakonu uporabljajo predpisi o vojaških invalidih, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Po 93. členu zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev se dejstvo, da je bila rana ali poškodba zadobljena v okoliščinah iz 5., 6., 8., 11. in 12. člena tega zakona, ugotavlja samo s pismenimi dokaznimi sredstvi. Iz dokumentacije je razvidno sedanje tožnikovo zdravstveno stanje, ne pa tudi okoliščine nastanka okvare organizma, ki so po določbi 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne pomembne za odločitev o stvari. Tožnik v postopku ni predložil pismenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je poškodba očesa nastala zaradi eksplozije zapuščenega vojaškega materiala, zaradi česar je tožena stranka prvostopensko odločbo odpravila in tožniku ni priznala statusa civilnega invalida vojne. V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno trdi, da tožnik ni predložil dokazov. Iz izpovedb dveh prič izhaja, da je tožnik utrpel poškodbo očesa zaradi eksplozije zapuščenega vojaškega materiala. Tožnik je zahteval zdravstveno dokumentacijo pri Zdravstveni postaji v Mokronogu, ki pa je žal niso našli. Tožena stranka po mnenju tožnika tudi ni pravilno uporabila 156. točke seznama odstotkov vojaške invalidnosti, ki je sestavni del pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti. Nepravilno pa si razlaga tudi 16. člen pravilnika. Tožena stranka ni upoštevala mnenja zdravniške komisije, ki je ugotovila popolno izgubo vida na levem očesu in močno zmanjšanje vida na desnem očesu. Komisija je skupaj ugotovila 90 % invalidnost. Da je poškodba očesa nastala zaradi zapuščenega vojaškega materiala, je razvidno tudi iz ugotovitev dr. E.Š.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka ponovila vsebino utemeljitve izpodbijane odločbe. Nastanek okvare organizma ni bil dokazan s pismenimi dokaznimi sredstvi. Upravni organ ni vezan na mnenje zdravniške komisije, če ugotovi, da ni dokazana pravno pomembna okoliščina za priznanje statusa civilnega invalida vojne.

Tožba je utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis, ureja dokazna sredstva v 159. do 198. členu. Dokazovanje po teh določbah se lahko izvede med drugim z zaslišanjem prič, torej z dokazom, ki ga je v upravnem postopku predlagal tožnik. Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) v 14. členu vsakomur zagotavlja enake pravice in enakost pred zakonom. V 22. členu je določeno enako varstvo pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi, po 50. členu pa imajo vsi državljani pravico do socialne varnosti. Omejevanje dokaznih sredstev, kot to določa 8. člen zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92 - ZCIV), po katerem se tudi za civilne invalide vojne uporabljajo določbe zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90, 42/90, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona), je v nasprotju z navedenimi določbami ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 31. marca 1994, (objavljena v Uradnem listu RS, št. 21/94 z dne 22.4.1994) v tem obsegu razveljavilo 8. in 9. člen navedenega zakona o civilnih invalidih vojne. Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUSodišč) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Navedena odločba Ustavnega sodišča je začela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe (43. člen zakona o ustavenm sodišču), torej 23.4.1994. V zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, še ni bilo pravnomočno odločeno.

Sodišče je glede na obrazloženo moralo izpodbijano odločbo odpraviti, ker temelji na pravni normi, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo.