Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga 4.tč. 370.čl. ZKP ni moč vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo z dne 21.11.1997 E.N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in mu izreklo kazen 4 mesece zapora. Zoper sodbo se je pritožil njegov zagovornik, pritožbo pa je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 13.5.1998 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 27.7.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 2. odstavka 41. člena KZ. Vložnik navaja, da je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo zgolj obteževalno okoliščino, to je stopnjo alkoholiziranosti takrat obdolženega N. v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče bi moralo v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena KZ upoštevati vse okoliščine - tako obteževalne kot olajševalne, ki imajo po mnenju vložnika vse enako težo. Namen kaznovanja je tudi prevzgoja storilca; v konkretnem primeru naj bi kaznovanje doseglo, da bi se obdolženec odvrnil od alkoholizma. Ta namen je bil dosežen s tem, da je obdolženec pristopil k zdravljenju in ga uspešno zaključil. V nezgodi je bil tudi sam hudo telesno poškodovan, sodišče bi zato moralo upoštevati tudi določbo 45. člena v zvezi s 44. členom KZ. Vložnik dalje navaja, da bi sodišče moralo kot olajševalno okoliščino upoštevati obdolženčevo zaposlitev in odnos do družine. Ob enakovrednem tehtanju vseh okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, kot jih opredeljuje določba 2. odstavka 41. člena KZ, bi bilo moč izreči opozorilno sankcijo, s katero bi bil dosežen namen kaznovanja. Vložnik zahteve predlaga spremembo izrečene kazni.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v svojem odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Meni, da vložnik s tem, ko uveljavlja kot olajševalni okoliščini, ki naj bi narekovali izrek blažje kazni, obdolženčevo uspešno zdravljenje alkoholizma in dejstvo, da je bil s prometno nezgodo tudi sam prizadet, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, to pa ne more biti predmet tega postopka. Navedeni okoliščini bi zagovornik lahko uveljavljal kvečjemu z zahtevo za izredno omilitev kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče odmeri storilcu kaznivega dejanja kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za obravnavano dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo (1. odstavek 41. člena KZ). Pri tem upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja - obteževalne in olajševalne okoliščine (2. odstavek 41. člena KZ).

V obravnavanem primeru se je sodišče odločilo za izrek kazni zapora ob upoštevanju teže dejanja, ki jo je ugotovilo ob upoštevanju stopnje obdolženčeve alkoholiziranosti. Pri odmeri višine zaporne kazni je sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da je bil obdolženec v nesreči tudi sam hudo poškodovan, da je oče mladoletnih otrok, še posebej pa, da se je odločil za zdravljenje alkoholizma in ga uspešno zaključil. Sodišče je obdolžencu izreklo kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena KZ, pri odmeri pa je upoštevalo vse ugotovljene olajševalne okoliščine. Zato določba 2. odstavka 41. člena KZ z odmero kazni ni kršena.

Vprašanje, ki ga vložnik zahteve v resnici uveljavlja, pa ni vprašanje zakonitosti izrečene kazni (5. točka 372. člena ZKP), ampak vprašanje njene primernosti: ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. Takšno vprašanje po določbi 4. točke 370. člena v zvezi s 374. členom ZKP predstavlja razlog, s katerim se sme izpodbijati sodba sodišča prve stopnje, takšno pritožbo je obsojenčev zagovornik tudi vložil in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno (pritožba zaradi odločbe o kazni).

Zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga 4. točke 370. člena ZKP ni moč vložiti.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega E.N. ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo.