Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožnik je bil v času nesreče zaposlen pri prvotoženi stranki, ki je bila izvajalka del na delovišču drugotožene stranke. Prvotožena stranka kot izvajalka in drugotožena stranka kot naročnica sta sklenili pogodbo o opravljanju storitev in ne pogodbe o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku. Do delovne nesreče je prišlo na način, da je tožnika poškodoval delavec prvotožene stranke z opremo (tj. viličarjem) v lasti drugotožene stranke. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 se med individualne delovne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v katerih kot stranki nastopata delavec in delodajalec. V obravnavani zadevi sta to tožnik in prvotožena stranka. V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana, četudi gre morda za razmerje, ki v določenih elementih spominja na delovno razmerje .

Za določitev stvarne pristojnosti v obravnavani zadevi je bistveno le, da tožnik in drugotožena stranka v času delovne nesreče nista bila v delovnem razmerju.

Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da je za spor med tožnikom in drugotoženo stranko pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da bo zadeva v tem delu po pravnomočnosti sklepa odstopljena pristojnemu sodišču, tj. Okrožnemu sodišču v Kopru (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da odloči, da je Delovno sodišče v Kopru stvarno pristojno za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko. Tožnik v pritožbi navaja, da iz 6. člena pogodbe o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženi stranki, izhaja, da je drugotožena stranka izvajalcem (torej tudi tožniku) dolžna dajati navodila, ki se nanašajo na rezultate storitev ter zagotavljanje globalne varnosti, varstva pri delu in varovanja pred onesnaževanjem. Tožnik je bil v času delovne nesreče sicer res delavec prvotožene stranke, vendar pa je delo opravljal pri drugotoženi stranki, ki je vodila delovni proces, mu dajala navodila za delo in nad njegovim delom izvajala nadzor. Drugotoženo stranko je zato treba šteti kot kvazi delodajalca. Toženi stranki sta solidarno odgovorni za nastalo škodo, saj je tožnika poškodoval viličar v lasti drugotožene stranke, s katerim je upravljal delavec prvotožene stranke. Vodenje zadeve pred sodiščema različne pristojnosti je neekonomično in tožniku povzroča nepotrebne stroške. V številnih primerljivih zadevah se delovno sodišče ni izreklo za stvarno nepristojno, zato je vprašljiva uporaba enakih meril v enakih zadevah. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Iz podatkov o kompetenčnem dejanskem stanju izhaja, da je bil tožnik v času nesreče zaposlen pri prvotoženi stranki. Ta je bila izvajalka del na delovišču drugotožene stranke. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta prvotožena stranka kot izvajalka in drugotožena stranka kot naročnica sklenili pogodbo o opravljanju storitev in ne pogodbe o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku. Glede na tožbene navedbe je do delovne nesreče prišlo na način, da je tožnika poškodoval delavec prvotožene stranke z opremo (tj. viličarjem) v lasti drugotožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje se je glede presoje stvarne pristojnosti oprlo na pravilno pravno podlago, tj. določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). V skladu s točko b prvega odstavka navedenega člena se med individualne delovne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v katerih kot stranki nastopata delavec in delodajalec. V obravnavani zadevi sta to tožnik in prvotožena stranka. V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana, četudi gre morda za razmerje, ki v določenih elementih spominja na delovno razmerje. Pritožba uveljavlja, da je delovno sodišče stvarno pristojno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, ker je bila ta v razmerju do tožnika njegov "kvazi delodajalec", vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene. Za določitev stvarne pristojnosti v obravnavani zadevi je namreč bistveno le, da tožnik in drugotožena stranka v času delovne nesreče nista bila v delovnem razmerju, kar pa med strankami niti ni sporno.

7. Stališče, da merilo za določitev pristojnosti delovnega sodišča ne more in ne sme biti podobnost razmerja z delovnim razmerjem, je v več zadevah zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS. Tako stališče je bilo zavzeto v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 47/2007 z dne 9. 4. 2008, kjer je bilo dejansko stanje zelo podobno obravnavanemu. V navedeni zadevi je bil namreč tožnikov delodajalec zunanji izvajalec del na objektih železnice (tožene stranke). Ker tožena stranka v času nesreče ni bila uporabnica, pri kateri je tožnik opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da ne gre za spor na podlagi 5. člena ZDSS-1, temveč za spor iz civilnega razmerja, v katerem je treba postopati po pravilih pravdnega postopka. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v drugih podobnih zadevah (glej sklep opr. št. VIII R 5/2005 z dne 27. 5. 2005, sklep opr. št. VIII R 47/2007 z dne 9. 4. 2008, sklep opr. št. VIII R 9/2009 z dne 17. 3. 2009 in sklep opr. št. VIII R 4/2014 z dne 25. 3. 2014).

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da je za spor med tožnikom in drugotoženo stranko pristojno sodišče splošne pristojnosti, tj. Okrožno sodišče v Kopru. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.