Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da je terjatev tožnice zastarana že mnogo preje, saj so bile okoliščine v zvezi s hrupom znane že v letu 2004, ko je tožena stranka začela z obratovanjem, tako da je bila škoda zaradi hrupa zastarana že zdavnaj prej, najmanj konec leta 2007. Pravilno je zavrnjen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, saj za tak zahtevek ni pravne podlage, saj je sodišče ugotovilo, da zahtevek za odškodnino in manjvrednost ni utemeljen in bi na tej pravni podlagi tožnica uveljavljala zahtevek le, če ne bi imela drugih možnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.456,74 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo 50.616,27 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 2.294,59 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. V pritožbi tožnica navaja, da bi moralo sodišče v tem postopku izvesti predlagane dokaze z meritvami hrupa, ki ga povzroča tožena stranka. Za odločanje v sporu I P 2997/2007 te okoliščine niso bile bistvene, saj se je sodišče odločilo le na podlagi dejstva, da je hrup presežen. Za ta postopek je bistveno, da se ugotovi, na kakšen način posluje tožena stranka, na podlagi katerih meritev je dobila uporabno dovoljenje in ali so bile ob meritvah izvajane dejavnosti, ki presegajo raven hrupa in bi morala tožena stranka dodatno izolirati prostore. Vrhovno sodišče je že odločilo v podobnem primeru in naložilo sodišču izvedbo predlaganih dokazov (sodba II Ips 464/2006, I Cp 3992/2010). V kolikor ostane sodba v veljavi, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka člena 339 ZPP.

4. Tožnica nadalje navaja, da zahtevek zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine na podlagi tretjega odstavka člena 365 OZ ni zastaran, saj zastaranje začne teči od dneva, ko je spor končan. V zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve tožnica graja izvedeniško mnenje G. v zadevi I P 2997/2007 in bi moralo sodišče hrup ugotoviti strokovno in ne izhajati iz dovoljenj. Vir hrupa kot tudi vzrok za povečan hrup v stanovanju je obratovanje tožene stranke oziroma neustrezna oprema, ki jo tožena stranka uporablja.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnica s tožbo uveljavlja plačilo zneska, ki ji je bil naložen v pravdi I P 2977/2007 skupaj z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški zaradi skritih napak, ki jih je imelo prodano stanovanje nad trgovino … na ... V navedeni zadevi je bilo ugotovljeno, da je imelo stanovanje skrito napako zaradi pomanjkljive zvočne izolacije, ki je povzročila prekomeren hrup. Ker tožena stranka tožnici spornega stanovanja ni prodala, tožnici ne more odgovarjati iz naslova regresnega zahtevka za plačilo manjvrednosti stanovanja zaradi stvarne napake in je sodišče vezano na razlog, zakaj je tožnica morala kupcema plačati prisojeni denarni znesek. Ker je tožnica kupcema njenega stanovanja plačala denarni znesek zaradi stvarne napake, ne more v tem postopku uveljavljati plačilo tega zneska kot škodo, ki naj bi jo povzročila tožena stranka.

8. Tožnica spornega stanovanja ni prodala po zmanjšani tržni ceni zaradi hrupa in zaradi tega zatrjevana škoda zaradi hrupa ni nastala in vsled tega tudi ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo tako, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožnica ni več lastnica spornega stanovanja tako, da se zaradi tega, kot že omenjeno, ne more sklicevati na škodo zaradi prekomernega hrupa in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnice za zaslišanje izvedenca D. in postavitev izvedenca za meritve hrupa in gradbene stroke tako, da se neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze in v zvezi s tem tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka člena 339 ZPP, saj ne gre za nezakonito postopanje in je sodišče prve stopnje v okviru pooblastil, pravilno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Pravilno je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine zaradi ne samo zgoraj navedenih razlogov, temveč zaradi zastaranja. Odškodninske terjatve zastaranja v treh letih, ko je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru, pa v petih letih (prvi in drugi odstavek člena 353 OZ). V konkretnem primeru je prišlo do pretrganja zastaranja in je zastaranje začelo ponovno teči od obvestila tožene stranke o pravdi 17. 6. 2009 in je poteklo v letu 2012. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da je terjatev tožnice zastarana že mnogo preje, saj so bile okoliščine v zvezi s hrupom znane že v letu 2004, ko je tožena stranka začela z obratovanjem tako, da je škoda zaradi hrupa bila zastarana že zdavnaj prej, najmanj konec leta 2007. Neutemeljene so zaradi tega tožničine trditve v pritožbi po doslej povedanem, da je zastaranje v zvezi s to škodo začelo s pravnomočnostjo odločbe v zadevi I P 2977/2007. Pravilno je zavrnjen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, saj za tak zahtevek ni pravne podlage, saj je sodišče ugotovilo, da zahtevek za odškodnino in manjvrednost ni utemeljen in bi na tej pravni podlagi tožnica uveljavljala zahtevek le, če ne bi imela drugih možnosti. Ker so odškodninski zahtevki neutemeljeni, ne pride v poštev uveljavljanje zahtevka na neupravičeni pridobitvi, poleg tega pa tudi ni vzročne zveze nad zatrjevanim prikrajšanjem tožnice in dejavnostjo tožene stranke kot virom hrupa tako, da je neutemeljena pritožba tudi v tem delu.

9. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

10. Tožena stranka je argumentirano navedla v odgovoru na pritožbo okoliščine v zvezi s sporno zadevo in v posledici tega ji mora tožnica povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z OT na 1.456,74 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.