Jedro

Ker je ustavno sodišče odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo, je za priznanje pravic tem zavarovancem potrebno smiselno upoštevati ureditev, ki velja za ostale zavarovance.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 24. 10. 2008 ter št.... z dne 9. 5. 2008, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu od dne obravnave in pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje 16. 4. 2008 priznalo pravico do dela v ugodnih mikro klimatskih razmerah, v dnevnih izmenah, z ročnim premeščanjem bremen le do 5 kg, ne na višini oz. nad globino, s polovico polnega delovnega časa. Toženi stranki je naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost oz. delne invalidske pokojnine odloči v 30 dneh, tožniku pa, da se v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe prijavi pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 536/2008 z dne 7. 6. 2010, s katero sta bili potrjeni prvostopenjska sodba ter sodba sodišča druge stopnje, da se samozaposlen zavarovanec zaradi posledic bolezni razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do dela slikopleskarja s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno in pravica do delne invalidske pokojnine. Omejitev pri delu sodišče ni priznalo, ker Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju samozaposlenim osebam pravice do premestitve na drugo delovno mesto ne zagotavlja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja izvedencev o kategoriji invalidnosti, zato tudi ni pravilno priznalo pravice do dela z omejitvami. Pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega bi bilo po 3. odst. 66. čl. v povezavi s 93. čl. ZPIZ-1 tožniku mogoče priznati, če bi izvedenci ugotovili, da je zmožen za svoje delo brez omejitev v krajšem delovnem času, kar pomeni zmanjšano zmožnost za delo. Premestitev samozaposlenega na drugo delo z omejitvami in s krajšim delovnim časom po sedaj veljavni ureditvi ni možna. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo, pravica do dela s krajšim delovnim časom je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe v delu, kjer se sklicuje na določbo 91. in 93. čl. ZPIZ-1. Samozaposleni po sedaj veljavni zakonodaji ne morejo pridobiti vseh pravic iz invalidskega zavarovanja, to posebej velja za pravico do premestitve iz 91. čl. ZPIZ-1. Iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 naj bi izhajalo, da samozaposleni pravico kot invalid III. kategorije lahko uveljavi le v primeru zmanjšane delovne zmožnosti, ko se mu lahko prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom ter delna invalidska pokojnina. Rok za odpravo neskladja, kot ga je določilo Ustavno sodišče, še ni potekel, sodišče mora zato pri odločitvi, vsaj za čas do poteka tega roka 2. 10. 2010, odločiti v skladu z veljavno ureditvijo. Z namenom ureditve navedenega vprašanja in uresničitve ustavne odločbe se pripravlja predlog ZPIZ-2. Zavarovancu iz 15. čl. ZPIZ-1 je mogoče priznati le pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen s krajšim delovnim časom od polnega ter, ob izpolnjenem pogoju prijave v zavarovanje s krajšim delovnim časom, tudi pravica do delne invalidske pokojnine. Sodišče je nejasno naložilo toženi stranki, da odloči o pravici in višini do nadomestila za invalidnost oz. (in) pravici do delne invalidske pokojnine. Obeh pravic istočasno ni mogoče priznati. Nerazumljiva in mimo zahtevka je odločitev sodišča, da se je tožnik dolžan prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, saj ni brezposelna oseba. Sodišče tudi ni odločilo o zahtevku, ki ga je tožnik postavil na glavni obravnavi 20. 11. 2009, da se ga razvrsti v I. oz. II. kategorijo invalidnosti, čeprav bi ga moralo zavrniti.

Pritožba je utemeljena.

Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek nerazumljiv, o odločilnih dejstvih niso navedeni razlogi oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. To pomeni bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Ustavno sodišče RS je v odločbi opr. št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 27/2010, navedlo, da pravice iz obveznega zavarovanja zavarovanec pridobi izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Obvezno zavarovanje za vse primere se pod pogoji iz 15. ter 17. do 18. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) nanaša tudi na samozaposlene. Ker so glede obveznosti plačila prispevkov samozaposleni v enakem položaju kot zavarovanci na podlagi delovnega razmerja, jih je potrebno tudi enako obravnavati glede pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To ne pomeni, da imata obe vrsti zavarovancev lahko povsem enake pravice, zagotovljena pa jim mora biti enaka raven varstva. V primeru ugotovljene omejene delovne zmožnosti zakon samozaposlenemu ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je obseg pravic (raven varstva) primerjanih zavarovancev bistveno različen, za kar ni razumnega razloga. Zato je tudi odločilo, da je ureditev v 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1 v neskladju z ustavo in Državnemu zboru naložilo, da neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu, kar še ni bilo izvršeno.

V času odločitve sodišča prve stopnje rok, kot ga je določilo Ustavno sodišče, še ni potekel, to pa ne pomeni, da sodišče odločitev opre na zakonsko določbo, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z Ustavo. To sodišče je že večkrat zavzelo stališče in se pri tem sklicevalo na sodbe Vrhovnega sodišča, da mora sodišče pri sojenju upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi posamezna določba, zaradi razlogov po 48. čl. Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami) ni razveljavljena. Za določbe zakona, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z Ustavo, smiselno velja ureditev po 44. čl. ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, kar je tudi obravnavni primer (na primer: sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 156/2009 z dne 13. 5. 2009). Ker ZPIZ-1 samozaposlenim ne zagotavlja enake ravni pravic kot zavarovancem v delovnem razmerju, je potrebno zahtevek obravnavati v skladu z 2. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 spremembami). Če se civilnopravna zadeva (enako velja za socialni spor) ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Smiselno je torej potrebno upoštevati ureditev, ki velja za ostale zavarovance.

Invalidski komisiji sta izvedenska organa tožene stranke, ki po 261. čl. ZPIZ-1 dajeta izvedenska mnenja o invalidnosti ter o preostali delovni zmožnosti. Za tožnika sta skladno ugotovili, da ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, upoštevajoč njegov poklic oz. dejavnost pa so potrebne tudi omejitve glede psihofizičnih naporov ter izboljšanje delovnega okolja. Definicijo invalidnosti določa 60. čl. ZPIZ-1, vendar se niti invalidski komisiji, niti tožena stranka v dokončni odločbi z dne 24. 10. 2008 niso opredelile do kategorije invalidnosti, morebitne vrste III. kategorije invalidnosti iz poddefinicije v tretji alineji 2. odstavka 60. čl. ZPIZ-1, tožena stranka pa tudi ne do preostale delovne zmožnosti. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je navedba, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti I. oz. II. kategorije invalidnosti in tudi ne zdravstvenega razloga za skrajšanje delovnega časa, kar je v nasprotju z mnenjem invalidskih komisij. Tožnik je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo podredno zahteval, da mu tožena stranka prizna pravico do poklicne rehabilitacije, za katero, glede na dopolnjeno starost, izpolnjuje pogoje. Do predloga se tožena stranka ni opredelila, v obrazložitvi dokončne odločbe ga niti ne omenja, kar pomeni kršitev pravil upravnega postopka po 2. odst. 254. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Dokončna odločba je že zaradi navedenih razlogov nezakonita in je ob upoštevanju 74. čl Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) v zvezi z 2. točko 1. odst. 27. čl. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami) zahtevek za njeno odpravo utemeljen.

Tožnik do izdaje dokončne odločbe še ni dopolnil 50 let starosti. Za opravljanje poklica oz. dejavnosti avtokleparstva pod pogoji, navedenimi v delovni dokumentaciji ter tožnikovi delovni anamnezi očitno ni zmožen, zato je njegova delovna zmožnost za svoj poklic pod splošnimi pogoji popolnoma izgubljena in s tem tudi zmanjšana za 50 % ali več, kar je po drugi alineji 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1 pogoj za razvrstitev zavarovanca v II. kategorijo invalidnosti. Po 81. čl. ZPIZ-1 se zavarovancu, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti in izpolnjuje pogoj starosti ter se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas, prizna pravica do poklicne rehabilitacije. Zahtevo za zagotovitev pravice do rehabilitacije je tožnik ponovil tudi v tožbi, vendar se niti tožena stranka niti sodišče do te zahteve nista opredelila. Izvedensko mnenje specialista kardiologa pri tožniku za čas od 24. 10. 2008, to je od izdaje dokončne odločbe, ugotavlja II. kategorijo invalidnosti in ni jasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti. Takšnega zahtevka ni postavil in tudi če bi ga, ni utemeljen z nobenim dokazom.

Pravica do poklicne rehabilitacije je osnovna pravica invalida s spremenjeno ali zmanjšano delovno zmožnostjo, ki jo lahko uveljavlja tudi tožnik, saj je bil zavarovan kot samozaposlen domnevno za širši obseg pravic. Po izvedenih dokazih tožnik za delo v polnem delovnem času zaradi posledic bolezni ni zmožen. Ali se poklic oz. pridobitna dejavnost avtokleparja lahko opravlja z omejitvami, določenimi v mnenju invalidske komisije druge stopnje ter upoštevajoč tožnikove zdravstvene težave, kot sta jih ugotovili invalidski komisiji ter izvedenec kardiolog, pa je dejansko vprašanje, na katerega bo sodišče prve stopnje moralo odgovoriti s pridobitvijo novih dokazov, z natančnejšim zaslišanjem tožnika in ugotovitvijo njegovih interesov, po potrebi s postavitvijo izvedencev specialista medicine dela, ki bo podal mnenje ali bi opravljanje dejavnosti z omejitvami poslabšalo njegovo invalidnost, specialista za varstvo pri delu in ustreznega tehničnega strokovnjaka s področja avtokleparske dejavnosti. Ustavno sodišče je sicer ugotovilo, da samozaposlenim zavarovancem ni mogoče zagotoviti pravice do premestitve, ker jo lahko zagotovi le delodajalec, to pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne pomeni, da si samozaposleni dejavnosti ne bi mogel organizirati tako, da se pri delu upoštevajo določene omejitve, če je to izvedljivo po pravilih stroke, ekonomsko utemeljeno in ne pomeni ogrožanja varnosti ter nevarnosti poslabšanja invalidnosti. V nasprotju z določbami ZPIZ-1 pa je, da se tožniku ne priznajo pravice, ob ugotovitvi, da je delovna zmožnost opravljanja poklica in samostojne dejavnosti avtokleparja tako omejena kot zmanjšana.

Sicer se tožena stranka utemeljeno pritožuje, da je v izpodbijani sodbi med izrekom in obrazložitvijo nasprotje, sodišče toženi stranki v tretjem odst. izreka nalaga, da odloči o eni izmed izključujočih se pravic, čeprav sodišče po 2. odst. 81. čl. ZDSS-1 v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi in odpravi upravni akt, samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pravilno tudi opozarja na neskladje med izrekom in obrazložitvijo. V obrazložitvi je navedeno, da bo tožena stranka odločila o obeh pravicah, ki pa jih delovni invalid po določbah 93. in 94. čl. ZPIZ-1 ne more pridobiti istočasno in ob enem primeru nastanka invalidnosti. Če se poklic ali samostojna dejavnost avtokleparstva z določenimi omejitvami ne da opravljati ali bi bilo to ekonomsko nesmotrno, je pogoj za uveljavitev pravice do nadomestila za invalidnost ali pravice do delne invalidske pokojnine odjava dejavnosti in prijava pri Zavodu RS za zaposlovanje, o čemer bi bila tožena stranka dolžna tožnika, v skladu z načelom varstva pravic strank po 7. čl. ZUP, pravočasno obvestiti ter ga, v tem primeru utemeljeno, napotiti, da se prijavi pri Zavodu za zaposlovanje, kar kot pogoj za uveljavitev pravice določa 97. čl. ZPIZ-1. Zaradi invalidnosti II. kategorije bi bil tožnik, v primeru odjave dejavnosti, po prvi alineji 2. odstavka in po drugi alineji 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1 upravičen do delne invalidske pokojnine v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi mu šla na dan nastanka invalidnosti, povečane za 40 %. Ker pa še ni dopolnil 50 let starosti (in če je ta pogoj ovira za priznanje navedenih pravic), je po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1, v primeru, da mu tožena stranka ne zagotovi poklicne rehabilitacije in se dejavnosti avtokleparstva z omejitvami ne da opravljati, lahko upravičen tudi do invalidske pokojnine. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v četrtem odstavku izreka sodbe vsaj preuranjena, saj ni ugotovilo ali je tožnik še zavarovan kot samozaposlen po 15. čl. ZPIZ-1 ter v kakšnem obsegu je zavarovan in razlogov za naložitev te obveznosti tožniku tudi ni obrazložilo.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku vse navedene nejasnosti razčistilo in ponovno odločilo o zahtevku za razvrstitev v I. oz. II. kategorijo invalidnosti. Če tožena stranka pravice do poklicne rehabilitacije ne bo zagotovila in če bo ugotovilo, da je samostojno dejavnost mogoče ekonomsko učinkovito opravljati z omejitvami tako glede časa kot načina izvajanja, bo, po ugotovitvi, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti, kar izhaja iz doslej izvedenih dokazov, in po določitvi načina opravljanja dejavnosti, priznalo pravico do delne invalidske pokojnine po prvi alineji 3. odstavka v zvezi s prvo alinejo 2. odstavka 93. čl. ZPIZ-1. Sicer pa je tožniku, ob pogoju prenehanja samostojne dejavnosti ter prijavi pri Zavodu za zaposlovanje, potrebno priznati pravico do povečane delne invalidske pokojnine po drugi alineji 3. odstavka 93. čl. ZPIZ-1 ali, ob izpolnjenih ostalih pogojih, invalidsko pokojnino. Zaradi varstva pravic tožnika po 160. čl. ZPIZ-1 (zagotovitve izplačila nadomestila za primer brezposelnosti) bo po 69. čl. ZDSS-1 o postopku obvestilo Zavod RS za zaposlovanje in ga pozvalo k udeležbi v postopku.

Ugotavljanje vseh dejanskih okoliščin in odprava kršitev presegata obveznosti sodišča druge stopnje, zato je na podlagi prvega odstavka 354. čl. in 355. čl. ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.