Jedro

Predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva. Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Uvodno

1.Tožnik vlaga tožbo zoper dopis toženke št. 2142-174/2024-27 z dne 23. 12. 2024, s katerim je ta zavrnila njegov predlog za izdajo sklepa o razveljavitvi njenega sklepa opr. št. 2142-1741/2024/10 (1222-19) z dne 19. 7. 2024 (v nadaljevanju Sklep z dne 19. 7. 2024) in prevzemu pristojnosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnila mu je, da bo Republiki Hrvaški predan 22. 1. 2025. Tožnik trdi, da gre po vsebini za odločbo toženke, sodišču predlaga, da naj izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva še povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Skupaj s tožbo je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče jo je s sklepom z dne 20. 1. 2025 zavrnilo. Odločitev je pravnomočna.

Bistvene trditve v tožbi

3.Tožnik v tožbi navaja, da je toženka je s Sklepom z dne 19. 7. 2024 zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, sklenila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, pri čemer se njegova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 3. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Zoper sklep je vložil tožbo, ki jo je to sodišče s sodbo in sklepom I U 1440/2024 z dne 25. 9. 2024 zavrnilo, ugodilo pa njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izvršitev izpodbijanega sklepa je zadržalo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

4.Tožnik meni, da je bila glede na sklep sodišča o začasni odredbi, izvršitev Sklepa toženke z dne 19. 7. 2024 le zadržana do pravnomočne odločitve, zato 6 mesečni rok za predajo po pravnomočnosti odločitve ni začel teči znova. Toženki je zato podal predlog za odločanje na podlagi drugega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Toženka je njegovo zahtevo z izpodbijano odločbo (dopisom) zmotno zavrnila.

5.V konkretni zadevi je namreč treba pravilno razumeti pravna termina "zadrži" in "odloži". Odložitev pomeni, da rok, ko nastopijo pogoji, začne teči znova, zadržanje pa, da rok, ki je že začel teči, začasno preneha teči in se njegov tek zgolj nadaljuje. Rok 6 mesecev je že potekel. Toženka je napačno štela, da je začel znova teči 29. 10. 2024, namesto, da bi pravilno upoštevala, da je bil le zadržan med 25. 9. 2024 (izdaja začasne odredbe) in datumom pravnomočnosti, torej 29. 10. 2024.

Odgovor na tožbo

6.Toženka meni, da tožba zoper izpodbijani dopis ni dopustna, če je, pa ni utemeljena. V skladu s členom 29(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) se lahko predaja prosilca izvrši najkasneje v šestih mesecih po končni odločitvi o pritožbi ali po ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek. V konkretni zadevi je obstajal tak odložilni učinek, saj je Upravno sodišče v zadevi I U 1440/2024 dne 25. 9. 2024 odločilo, da se izdaji začasne odredbe ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. To pomeni, da nov rok za predajo tožnika začne teči 29. 10. 2024.

Presoja sodišča

7.Tožba ni utemeljena.

8.Sodišče najprej pojasnjuje, da tožnik s tožbo lahko napada dopis toženke št. 2142-174/2024-27 z dne 23. 12. 2024. Po vsebini namreč gre za upravni akt, kot ga opredeljuje 2. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka je v njem namreč ugotovila, da se rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški še ni iztekel in zato tožnik nima pravice, da bi Republika Slovenija zanj prevzela pristojnost in odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter posledično tudi ni podlage za razveljavitev Sklepa z dne 19. 7. 2024. S tem je nedvomno posegla v njegov pravni položaj. Dopis s tako vsebino zato predstavlja javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma akt, ki neposredno posega v pravni položaj osebe.

9.Uredba Dublin III 27. členu, ki ureja pravna jamstva, v tretjem odstavku določa, da države članice za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev v svojem nacionalnem pravu o predaji določijo: (a) da ima prosilec na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe ali ponovnega pregleda, ali (b) da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče ali razsodišče po natančni preučitvi zahteve za odlog moralo odločiti, ali pritožbi ali ponovnemu pregledu zahteve odobri odložilni učinek, ali (c) da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo.

10.Člen 29(1) te uredbe z naslovom "Predaja" določa: Predaja prosilca (…) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

11.To sodišče je s sodbo in sklepom I U 1440/2024 z dne 25. 9. 2024 pod točko II. Izreka sklenilo: "Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1741/2024/10 (1222-19) z dne 19. 7. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu."

12.Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016, ob sklicevanju na zadevi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) Ghezelbash ter A. S. pojasnilo, da se glede na določbo 29. člena uredbe Dublin III predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva. Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe. Kot je dalje ponovilo SEU v sodbi Bundesrepublik Deutschland proti MA (C‑245/21), PB (C‑245/21) in LE (C‑248/21) z dne 22. septembra 2022, se s členom 27(3) Uredbe Dublin III tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga (poudarilo to sodišče) izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava. Če se izvršitev odločitve o predaji odloži na podlagi uporabe člena 27(3) te uredbe, njen člen 29(1) določa, da rok za predajo ne začne teči od odobritve zahteve za sprejetje ali ponovno sprejetje, temveč, kot izjema, od končne odločitve o pritožbi, vloženi zoper odločitev o predaji.

13.Iz zgoraj navedenega sodišče lahko povzame jasen sklep, da Uredba Dublin III prosilcem v členu 27(3): 1. omogoča pravno sredstvo z odložilnim učinkom in 2. da je vsebina tega odložilnega učinka lahko le v odložitvi predaje prosilca na način, da začne šestmesečni rok za predajo teči znova od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe (in ne morebiti zgolj z zadržanjem tega 6 mesečnega roka od izdaje začasne odredbe do pravnomočnosti take sodne odločitve).

14.Za konkretni primer to pomeni, da je sodišče s tem, ko je tožniku nudilo pravno varstvo z ugoditvijo njegovemu pravnemu sredstvu, s katerim je želel doseči odložilni učinek iz člena 27(3) Uredbe Dublin III, lahko odločilo le v okviru pravnega varstva, ki ga podeljuje Uredba Dublin III. To je, da je z izdajo začasne odredbe predajo tožnika Republiki Hrvaški odložilo na način, da je šestmesečni rok začel ponovno teči od pravnomočnosti Sodbe in sklepa I U 1440/2024 z dne 25. 9. 2024, torej od 29. 10. 2024. Zato je treba zgolj v tej luči tudi interpretirati pravni termin (zadrži), ki ga je sodišče uporabilo v začasni odredbi. Razlaga za katero se zavzema tožnik, to je, da bi bil rok za njegovo predajo z izdano začasno odredbo zgolj zadržan za čas od izdaje začasne odredbe (25. 9. 2024) do pravnomočnosti sodne odločbe (29. 10. 2024), ob povedanem nima podlage v Uredbi Dublin III.

15.Odločitev toženke v izpodbijanem aktu, da 6 mesečni rok za predajo še ni potekel, ker je začel zaradi izdane začasne odredbe ponovno teči po pravnomočnosti citirane sodne odločbe tega sodišča, da zato ni podlage za razveljavitev njenega sklepa Sklepa z dne 17. 9. 2024 in tudi ne za prevzemu pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, je tako pravilna. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1V skladu z določbo 70. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v zvezi s tretjim odstavkom 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, je zoper odločitve toženke zagotovljeno (neposredno) sodno varstvo.

2Kar je ponovilo v Sklepu I Up 300/2023 z dne 25. 1. 2024.

3Ki se je nanašala na razlago člena 27(4) in člena 29(1) Uredbe Dublin III, a je SEU znotraj te odločitve obrazložilo tudi člen 27(3) te uredbe.

4Tč. 41 obrazložitve sodbe.

5Tč. 42. obrazložitve sodbe.

6Tč. 44 obrazložitve sodbe.

Zveza: