Jedro

Dolžnik v ugovoru sicer navaja nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ, vendar za svoje trditve ne predlaga nobenih dokazov.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 174.935,70 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da "pošteno prizna" obstoj dolga, vendar ne v celoti. V računu št. 37193694 zaračunano opremo so monterji odnesli, zato ne more biti predmet terjatve. Tolmačenje prvega člena pogodbe o sklenitvi priključka ISDN, da je oprema del omrežja in last upnika, ne more držati, saj gre za prodajo in ne najem ali izposojo. Račune št. 44210485, 50892002 in 57588430 je poravnal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Dolžnik v ugovoru sicer navaja nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ, vendar za svoje trditve ne predlaga nobenih dokazov. To velja tako za trditve, da so trije izterjevani računi (št. 44210485, 50892002 in 57588430) poravnani, kot tudi za navedbe, da so monterji zaračunano opremo odnesli. Slednje so tudi nepopolne, saj dolžnik ne pove, zakaj naj bi bila oprema odnešena in kdaj. Dolžnik tudi ne predloži pogodbe, na katero se sklicuje v ugovoru, niti se na to pogodbo ne sklicuje upnik, tako da niti ni jasno, v kakšni zvezi naj bi bila ta pogodba z izterjevano terjatvijo, zato so tosmerne ugovorne navedbe nejasne in nedoločne, s takšnimi trditvami pa dolžnik tudi ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Zato je njegov ugovor glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ neobrazložen in neutemeljen. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.