Jedro

Kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zvočna posnetka in z njima povezana uradna zaznamka, v katerih je povzeta vsebina posnetkov, sicer res predstavljata poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico do lastnega glasu, vendar je v zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da ta pravica ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih in v primerih, kot jih določa Ustava RS. Vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, ampak je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne upravičujejo. Posameznikova pravica se namreč končna takrat in tam, kjer trči ob pravico drugega, in sicer je v konkretnem primeru obdolženčeva pravica do zasebnosti in lastnega glasu v koliziji z oškodovankino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

Izrek

Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog zagovornikov obdolženega A. A. za izločitev dokazov, in sicer dveh DVD medijev, št. 1/11 in 1/12, ki sta prilogi kazenski ovadbi z dne 20. 8. 2021 in uradnih zaznamkov št. 2300/3748080/2095058/10683490/2021 (7000059) z dne 26. 7. 2021 in št. 2300/3748315/2095058/10707484/2021 (2302525) z dne 11. 8. 2021. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se predlogu obdolženca za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti dopusten. Višje sodišče po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa tehtno in argumentirano obrazložilo. Višje sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

5. Kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zvočna posnetka in z njima povezana uradna zaznamka, v katerih je povzeta vsebina posnetkov, sicer res predstavljata poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico do lastnega glasu, vendar je v zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da ta pravica ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih in v primerih, kot jih določa Ustava RS (5. točka razlogov izpodbijanega sklepa). Tudi iz ustaljene sodne prakse1 izhaja, da vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, ampak je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne upravičujejo. Posameznikova pravica se namreč končna takrat in tam, kjer trči ob pravico drugega, in sicer je v konkretnem primeru obdolženčeva pravica do zasebnosti in lastnega glasu v koliziji z oškodovankino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V takih primerih, ko pride do kolizije med ustavno varovanimi pravicami posameznikov, pa mora sodišče opraviti tehtanje med tema dvema pravicama, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi naredilo, in sicer je tehtalo med pomenom resnosti kršitve obdolženčeve pravice do zasebnosti na eni strani in pravico oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti na drugi strani. Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem konceptom je pričakovanje zasebnosti lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Takšno pričakovanje pa ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je tako v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilno in utemeljeno zaključilo, da je v obravnavani situaciji potrebno dati prednost oškodovankini ustavno varovani pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Ni mogoče prezreti, da sta oškodovanka in priča B. B. dokaze pridobila kot zasebnika in ne kot oblastni organ, in tudi po prepričanju višjega sodišča sta z zvočnim snemanjem obdolženca zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v zagotavljanju osebne varnosti oškodovanke, zaradi česar se mora obdolženčeva pravica do pričakovane zasebnosti umakniti oškodovankini pravici. Zato v obravnavanem primeru ne gre za dokaze, ki bi bili pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

6. Sicer pa iz vsebine preostalih pritožbenih navedb izhaja, da obdolženec zgoraj povzete zaključke sodišča prve stopnje graja zgolj na pavšalni ravni, saj v nadaljevanju pritožbene obrazložitve z ničemer ne konkretizira, zakaj naj bi bili dokazi, izločitev katerih se predlaga, pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in bi za to morali biti izločeni iz spisa, kar je bistvo tega postopka, ko se odloča o utemeljenosti predloga za izločitev dokazov. Obdolženec namreč s preostalimi navedbami zgolj izpodbija verodostojnost izpovedbe priče B. B. in podaja lastno dokazno oceno zbranih dokazov, opirajoč se predvsem na izpovedbo oškodovanke, ki je zaslišana pred preiskovalnim sodnikom zanikala, da bi obdolženec nad njo izvajal nasilje. Obdolženec s takimi navedbami v tej fazi postopka ne more uspeti, saj bo to predmet dokazne presoje v nadaljnjem postopku.

7. Po obrazloženem, ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, je višje sodišče o pritožbi obdolženca, ki zaključkov sodišča prve stopnje z ničemer ne omaje, odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastopila obveznost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Prim.: sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 35477/2020 z dne 18. 8. 2021, sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, 32239/2013 z dne 27. 10. 2016, in druge.