Jedro

Glede na to, da je bil predmet suma kaznive dejavnosti odložena torba z neznano vsebino, se je sum vsekakor razširil tudi na osebo, ki je to torbo prevzela na kraju, kjer je bila odložena, torej na obtoženega J. B. Policista sta torej imela vso podlago za ugotavljanje identitete J. B. v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 40. člena ZNPPol, saj so vse zgoraj opisane okoliščine utemeljeno vzbudile pri njiju sum, da se izvršuje kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednica senata sodišča prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 285.e členom ZKP, zavrnila predlog zagovornika obtoženega D. D. z dne 11. 3. 2020 za izločitev dokazov.

2. Zoper sklep se je zagovornik pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev predlaganih dokazov ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveni poudarek pritožbe temelji na prepričanju pritožnika, da policista Policijske postaje ... G. M. in B. S. nista imela nobene podlage za ukrepanje v smeri ugotavljanja identitete obtoženega J. B., ker ni bilo podanega prav nobenega indica za obstoj suma kot zahtevanega dokaznega standarda po 4. alineji prvega odstavka 40. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol).

5. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete bistvene poudarke pritožbe. Ena izmed nalog policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti je med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj (2. alineja četrtega člena ZNPPol). Policisti te naloge med drugim opravljajo z opazovanjem (1. alineja šestega člena ZNPPol). Zgolj opazovanje oziroma nadzor določenega območja kot klasična metoda policijskega dela, ki sta jo opravljala policista v konkretnem primeru, še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja. Pri sledenjem ukrepu po 149.a členu ZKP gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav, s katerimi se pridobijo materialni dokazi za potrebe kazenskega postopka. Oba policista sta na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 26. 10. 2017 oziroma 23. 8. 2018 kot priči skladno uradnemu zaznamku o zaznavi kaznivega dejanja z dne 15. 11. 2015 potrdila, da sta 15. 11. 2015 opravljala naloge s področja javne varnosti v P. Kot priči sta policista natančno opisala dogajanje na bencinskem servisu v P. kot ga je sodišče prve stopnje tudi povzelo pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Upoštevaje navedeno, je zaenkrat brez vsake dokazne podlage pritožbeno zatrjevanje, da policist G. M. ni mogel videti, kako je obtoženi D. D. odložil torbo med avtomobile in škarpo. V tej zvezi pa je tudi sodišče prve stopnje za potrebe ugotavljanja dovoljenosti dokazov utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za ogled kraja kaznivega dejanja in vpogled v videoposnetke nadzornih kamer ter svojo odločitev uspešno argumentiralo pod točko 10 obrazložitve. Na podlagi ravnanja obtoženega D. D., kot sta ga z opazovanjem zaznala policista, se je slednjima upravičeno porodil sum, da gre za izvrševanje kaznive dejavnosti v smislu 4. alineje prvega odstavka 40. člena ZNPPol. Nenazadnje bi lahko glede na krajevne okoliščine, ko se je vse dogajalo na bencinskem servisu, šlo za odlaganje nevarnega predmeta, ko se v določenih primerih celo aktivira specialno policijsko enoto za ravnanje z nevarnimi predmeti.

6. Glede na to, da je bil predmet suma kaznive dejavnosti odložena torba z neznano vsebino, se je sum vsekakor razširil tudi na osebo, ki je to torbo prevzela na kraju, kjer je bila odložena, torej na obtoženega J. B. Zato ne gre le za okoliščino, da je obtoženi J. B. kar tako s tal pobral neko torbo, kot to prikazuje pritožnik, ampak je treba na dogodek gledati kot na celoto, ko je obtoženi D. D. v sumljivih okoliščinah na skrito mesto odložil torbo z neznano, potencialno lahko tudi nevarno vsebino, čez nekaj časa pa je obtoženi J. B. to isto torbo pobral. Nenazadnje bi lahko obtoženi D. D. torbo za obtoženega J. B. pustil tudi v gostinskem lokalu, v katerem se je pred tem nahajal s S. I., če vsebina torbe ne bi bila problematična. Policista sta torej imela vso podlago za ugotavljanje identitete J. B. v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 40. člena ZNPPol, saj so vse zgoraj opisane okoliščine utemeljeno vzbudile pri njiju sum, da se izvršuje kaznivo dejanje.

7. Tekom zakonitega izvajanja ugotavljanja identitete pa so se pri policistih utemeljeno izoblikovali še razlogi za sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ-1), kar je glede na vzpostavitev višje stopnje suma storitve kaznivega dejanja (razlogi za sum) že terjalo ukrepanje po določbah 148. člena in 220. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka 148. člena ZKP mora namreč policija, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policist G. M. je kot priča prepričljivo pojasnil katere okoliščine so pri njemu vzbudile „sprožilno situacijo“ kot vonj po prepovedani drogi marihuani in živčnost obtoženega J. B. označi prvo sodišče. Policist je pojasnil, da je takoj zaznal značilen vonj prepovedane droge. Pritožnik sicer glede na vakuumsko pakiranje oporeka zmožnosti takšne zaznave, a pri tem gre vendarle za drugačno presojo dokaza po obrambi, ki bo lahko še predmet nadaljnjega postopka. Prav tako je sodišče prve stopnje pod točko 7 obrazložitve ustrezno podalo odgovor na pripombe obrambe, zakaj policistka B. S. vonja po prepovedani drogi ni zaznala.

8. Po prvem odstavku 220. člena ZKP se predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba. V skladu z določbo četrtega odstavka istega člena smejo policisti zaseči predmete, omenjene v prvem odstavku 220. člena ZKP, kadar postopajo po 148. in 164. členu ZKP ali kadar izvršujejo naloge sodišča. Iz zapisnika Policijske postaje ... o zasegu predmetov z dne 15. 11. 2015, ki ga je J. B. podpisal brez pripomb, izhaja, da je torbo z zavoji prepovedane droge policistu G. M. na njegovo zahtevo izročil prostovoljno. Obtoženi J. B. na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 16. 5. 2017 v svojem zagovoru postopka izročitve torbe ter zasega prepovedane droge ni problematiziral v smislu pritožbenih navedb, ko zagovornik brez tehtne dokazne podlage navaja, da naj torbe s prepovedano drogo obtoženi J. B. policistu ne bi izročil prostovoljno. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve tudi pravilno pojasnilo, da je v obravnavanem primeru prišlo do zasega prepovedane droge ob pogojih iz 148. člena ZKP in ne morebiti 52. člena ZNPPol, saj ni šlo za izvedbo pregleda osebe v smislu slednjega določila.

9. Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega zaključuje, da je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnilo predlog za ekskluzijo nedovoljenih dokazov, pravilen in zakonit. Ker pri obravnavanju pritožbe zagovornika obtoženega D. D. ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženega D. D. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.