Jedro

Pritožbena razlaga, da je dopis HVO šteti kot vir informacij in dokazov, ki so bili pridobljeni skladno s pravno ureditvijo R Hrvaške ter standardi, ki za posamezna dejanja veljajo v Republiki Hrvaški, ki je članica tako Evropske unije, kot tudi Sveta Evrope in jo zavezujejo enaki pravni instrumenti, ki urejajo varstvo temeljnih pravic, kot Republiko Slovenijo, pač izdajatelja odredbe, bodisi državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika, ne odvezuje, da opravi presojo, kot mu jo zakon nalaga.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom, sklicujoč se na drugi odstavek 83. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz predmetnega spisa izločilo vse dokaze, katere je nato v nadaljevanju tudi citirala.

2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi z 18. in 83. členom ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP in zaradi kršitve 8. člena Ustave Republike Slovenije pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preiskovalna sodnica je iz spisa izločila dokaze, ker je ocenila, da sta bili odredbi Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 1.10.2014 (ukrep tajnega opazovanja z neprekinjenim ali ponavljajočim opazovanjem in sledenjem z uporabo tehničnih naprav za fotografiranje in video snemanje po 149. a členu ZKP) in z dne 20.10.2014 (ukrep tajnega delovanja po prvem odstavku 155.a člena ZKP ter navideznega odkupa po 155. členu ZKP) izdani v nasprotju z zakonskimi določili in so zato dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi obeh odredb ter tudi kasnejših odredb, nezakoniti. Ker so bili pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije in kršitvijo iz druge in četrte alineje 29. člena Ustave, se sodna odločba na tako pridobljene dokaze ne sme opirati in jih je zato preiskovalna sodnica, kot rečeno, iz spisa tudi izločila. Ker je sprejeto odločitev izjemno obširno, podrobno in argumentirano obrazložila in se sodišče z njenimi razlogi v celoti strinja, vseh razlogov ne bo ponavljalo, temveč se bo opredelilo le do pritožbenih navedb, ki pa pravilnosti izpodbijanega sklepa niso mogle omajati.

5. Bistvo nestrinjanja preiskovalne sodnice z izdanima odredbama državnega tožilca ni v tem, ali so dejansko obstajali utemeljeni razlogi za sum storitve katerega od kataloško naštetih kaznivih dejanj, temveč v vprašanju, ali je državni tožilec ob izdaji odredb imel na voljo dovolj podatkov, da bi presojo o obstoju utemeljenih razlogov sploh lahko opravil. Ob izdaji prve odredbe z dne 1.10.2014 se je namreč opiral le na dopis Hrvaških varnostnih organov (HVO), ki so razpolagali z informacijo, domnevno pridobljeno od informatorja, da D. in B.F. izvršujeta kaznivo dejanje v zvezi z nedovoljenim prometom z orožjem, ki naj bi ga B.F. pretihotapil v Slovenijo, pri čemer drugih podrobnosti o tem, od koga in v kakšnih okoliščinah je policija prišla do navedenih informacij, dopis ni vseboval. Drugače rečeno, šlo je zgolj za trditve o domnevni kriminalni dejavnosti obeh bratov, od katerih je D.F. že bil obsojen zaradi enakega kaznivega dejanja, ki ga je storil v letu 2006, medtem ko B.F., čeprav je bil obravnavan zaradi enakega kaznivega dejanja, še ni bil kaznovan, oz. ni zabeležen v kazenski evidenci.

6. Že na prvi pogled je jasno, da tako skopi podatki državnemu tožilcu niso omogočali presoje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, ne glede na to, da so bili posredovani s strani HVO in da ima sodelovanje med obema državama podlago v različnih mednarodnih instrumentih, kot jih državna tožilka našteva v pritožbi. Citirani sporazumi in protokoli namreč predstavljajo le podlago za mednarodno sodelovanje na področju, med drugim tudi organiziranega kriminala, vendar na tej podlagi pridobljene informacije same zase niso bolj verodostojne zgolj zato, ker so podatki pridobljeni iz tujine na podlagi mednarodnega sodelovanja. Pritožbena razlaga, da je dopis HVO šteti kot vir informacij in dokazov, ki so bili pridobljeni skladno s pravno ureditvijo R Hrvaške ter standardi, ki za posamezna dejanja veljajo v Republiki Hrvaški, ki je članica tako Evropske unije, kot tudi Sveta Evrope in jo zavezujejo enaki pravni instrumenti, ki urejajo varstvo temeljnih pravic, kot Republiko Slovenijo, pač izdajatelja odredbe, bodisi državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika, ne odvezuje, da opravi presojo, kot mu jo zakon nalaga. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu na več mestih podrobno pojasnilo, kako je potrebno presojati obstoj utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja, kadar taka informacija izvira le od anonimne osebe, ali policijskega informatorja (točka 22, 43 in naslednje). Dejstvo je, da so se ti kriteriji izoblikovali na podlagi dolgoletne ustavno-sodne prakse in na katero se je preiskovalna sodnica z navedbo številnih odločb Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu tudi sklicevala, pri čemer pritožnica ne izpostavlja razlogov, ki bi narekovali odstop od ustaljene sodne prakse. Pravilnosti izpodbijane razlage pa pritožnica tudi ne more ovreči z navedbo, da v konkretnem primeru ne gre za enake okoliščine, kot so predstavljene v odločbah Vrhovnega sodišča, saj naj bi v obravnavani zadevi šlo za informacije, ki so bile pridobljene od informatorja in tudi preverjane s strani HVO ter so se ob ostalih informacijah, kot so jih isti organi pridobili neodvisno, izkazale za verodostojne. To, da so HVO preverjali resničnost informacij, namreč iz dopisa, na katerega se je tožilstvo sklicevalo ob izdaji odredbe, sploh ne izhaja in prav to dejstvo je tista pomembna okoliščina, na podlagi katere je preiskovalna sodnica pravilno zaključila, da državni tožilec ni razpolagal s podatki o zanesljivosti vira informacij. Da je državni tožilec verjel v resničnost informacij, kot so bile navedene v dopisu HVO, pa nenazadnje izhaja tudi iz predmetne pritožbe, ko državna tožilka navaja, da tožilec ni imel razlogov, da bi podvomil v resničnost, s strani HVO podanih informacij, in da sam tudi sicer ni bil pristojen, da bi dane informacije preverjal ali izvajal dokaze v smeri preverjanja resničnosti. Vendar je takšno „slepo“ zaupanje milo rečeno nenavadno, saj državnega tožilca zavezujejo povsem enaki dokazni standardi kot v primeru, ko je odredbodajalec preiskovalni sodnik še sploh, ker so odredbe, katere je sam pristojen izdati, naknadno v postopku tudi predmet sodne presoje. Sklicevanje na lastno presojo o zadostni podlagi za izdajo odredbe pač ne zadošča, kolikor taka presoja ni objektivno podprta z dejstvi, ki omogočajo naknadni preizkus. Če pa je državni tožilec ob izdaji odredbe morebiti razpolagal še z drugimi podatki, s katerimi je preveril verodostojnost sprejete informacije, potem bi jih moral v obrazložitvi odredb tudi navesti, česar pa ni storil. Zato pritožbena navedba, da je med pristojnimi organi R Hrvaške in našo državo potekalo usklajeno in koordinirano sodelovanje, ki je tudi rezultiralo izdajo odredb za prikrite preiskovalne ukrepe, ne more biti upoštevna, ker ugotovitve obeh držav niso v nobeni od obeh odredb sploh navedene oz. niso tudi kako drugače obrazložene v smislu obstoja utemeljenih razlogov za sum, da oba osumljena izvršujeta kaznivo dejanje. Sicer pa se pritožnica sploh ne dotakne zelo pomembne ugotovitve preiskovalne sodnice, da so povsem enake informacije o domnevni kriminalni dejavnosti služile kot podlaga za izdajo odredbe preiskovalnega sodnika Županijskega sodišča na R., za izdajo prikritih preiskovalnih ukrepov zoper ista osumljenca. Iz obrazložitve odredbe namreč med drugim izhaja, da je Policijska uprava R. 27.10.2014 od Policijske uprave K. prejela dopis, iz katerega izhaja povsem enaka vsebina kot je razvidna iz dopisa HVO, ki je kot osnova za izdajo prve odredbe pri nas služila državnemu tožilcu. Seveda se ob tem nujno zastavlja vprašanje, ali so HVO podatke o kriminalni dejavnosti res prejeli od njihovega informatorja, kot navajajo v svojem dopisu, ali od slovenske policije, kot je navedeno v odredbi hrvaškega preiskovalne sodnika in zato prav navedeno nasprotje le še dodatno potrjuje pravilnost izpodbijanega sklepa, da državni tožilec pred izdajo prve odredbe ni preveril verodostojnosti vira informacij v smislu v izpodbijanem sklepu podrobno obrazloženih kriterijev.

7. Tudi ostale okoliščine, kot so navedene v prvi odredbi preiskovalnega sodnika in sicer, da je bilo v letu 2006 na domu B. in D.F. zaseženo nekaj kosov orožja oz. da sta bila oba obravnavana zaradi enakega kaznivega dejanja ter, da imata stalno ter začasno prebivališče ob neposredni bližini meje med obema državama, ne predstavljajo utemeljenih razlogov za sum tihotapljenja orožja, saj te ugotovitve razen s spornim dopisom HVO, niso konkretizirane z nobenim drugim objektivnim dejstvom. Na podlagi prve odredbe z dne 1.10.2014 se je sicer izvajalo tajno opazovanje zoper oba osumljenca in čeprav opazovanje ni prineslo nobenih novih spoznanj v cilju odkritja kriminalne dejavnosti, pa je državno tožilstvo z drugo odredbo odredilo ukrep tajnega delovanja in navidezen nakup predmetov in s tem še bolj intenzivno poseglo v zasebnost obeh osumljencev, čeprav, kot rečeno, za tak poseg ni imelo nobene preverjene osnove. Zato je bila tudi izdaja te druge odredbe po presoji pritožbenega sodišča povsem nezakonita. Kolikor pa pritožnica še izpostavlja, da bi morala preiskovalna sodnica, če je podvomila v zakonitost posredovanih informacij, sama pridobiti konkretna pojasnila od pristojnih organov R Hrvaške, je moč ugotoviti, da te navedbe še dodatno kažejo na nerazumevanje bistvenega sporočila izpodbijanega sklepa. Niso namreč bile informacije tiste, ki so bile nezakonite, pač pa odredbi državnega tožilca, ker le-ta obstoja utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja ni preveril glede izvora informacij, temveč je le-te enostavno sprejel kot verodostojne. Prav tako ne drži, da je preiskovalna sodnica z ugotovitvijo, da so bili nezakoniti tudi dokazi, ki so se na Hrvaškem izvajali na podlagi tam izdanih odredb, prekoračila svojo funkcionalno jurisdikcijo. Sodišče je namreč kot nezakonite izločilo dokaze, ki se nahajajo v predmetnem spisu in zato v dokaze, ki so bili pridobljeni na Hrvaškem, niti ni mogla poseči. 8.Ker glede na vse obrazloženo pritožbena izvajanja pravilnosti izpodbijanega sklepa niso ovrgla, je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.