Jedro

Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik v tožbi ne zatrjuje drugih svojih osebnih okoliščin (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 12. 12. 2023 ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (27. 9. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 13. 9. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 28. 11. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 12. 12. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti njegovega pooblaščenca seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (12. 12. 2023). Iz njih je razvidno, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Tam so ga ob polnoči prijeli, moral je dati prstne odtise, nato so ga odpeljali v nek gozd, kjer so bili šotori, v katerih je moral bivati. Kasneje so ga odpeljali v neko okrožje, kjer je moral ponovno dati prstne odtise, rekli so mu, da zaradi kriminalistične preiskave. Nato so ga odpeljali na železniško postajo, ga strpali na vlak in mu rekli, naj odide v Zagreb. Ko je prispel tja, je kupil vozovnico do meje z Republike Slovenijo. Nato je prečkal mejo in prispel v Republiko Slovenijo. Da mora v Zagreb, mu je povedala policija Republike Hrvaške. V Zagrebu je ostal eno noč in spal v bližini železniške postaje. Hrvaška policija mu ni povedala, kam v Zagrebu mora iti. Dali so mu dokument v hrvaškem jeziku, ki ga ni znal prebrati. Od fantov, s katerimi je bil, je izvedel, da mora v 24 urah zapustiti Republiko Hrvaško. Ta dokument je izgubil. Azilnega doma v Zagrebu ni poiskal, ker ni vedel, da tak dom obstaja. Razen s policijo v Republiki Hrvaški ni imel stika z uradnimi osebami. Ne spomni se, kdaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, meni da v devetem mesecu 2023, saj je bil ob razgovoru v Republiki Sloveniji že tri mesece. Med postopkom v Republiki Hrvaški ni imel tolmača. Prevajali so tisti, ki so znali angleško.

4. V Republiko Hrvaško je tožnik vstopil v drugem poskusu. Prvič je poskusil vstopiti v skupini petih oseb, vendar jih je hrvaška policija vrnila v Bosno in Hercegovino (BiH). Ob drugem poskusu vstopa na policijski postaji ni bilo govora o mednarodni zaščiti. Rekli so mu le, da mu bodo vzeli prstne odtise. Ko so ga poslali v Zagreb, mu niso povedali, kaj naj bi tam počel, z njimi je govorila le ena oseba v angleškem jeziku, ampak ne ve, o čem. Vrnitev v Republiko Hrvaško ga sicer ne skrbi, vendar mu je Republika Slovenija všeč. Na vprašanje pooblaščenca o zdravstvenih težavah in potrebni zdravniški oskrbi je tožnik odgovoril, da še ni šel k zdravniku, brat mu je iz Maroka poslal izvide. Po operaciji v Maroku in Franciji ima tožnik težave s paralizirano levo roko in potrebuje zdravniško pomoč. Zdravniki Maroko in Franciji so mu priporočali fizioterapijo.

5. Po oceni tožene stranke niso pravno pomembne tožnikove izjave, "da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, da ga vrnitev v Republiko Hrvaško sicer ne skrbi, vendar mu je Republika Slovenija všeč", saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023 posebne dokazne teže nimajo niti tožnikove izjave v zvezi z ravnanjem hrvaške policije.

6. Da je tožnik uspešno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, je razvidno iz evidence Eurodac, v katero je bil vnesen kot oseba iz kategorije "1", torej kot prosilec za mednarodno zaščito. Navedeno izhaja tudi iz tožnikove izjave, da po tem, ko je pristal na obvezen odvzem prstnih odtisov, ni več imel težav v Republiki Hrvaški. Še več, policisti so ga odpeljali na vlak in napotili v Zagreb.

7. V zvezi s tožnikovimi izjavami, da ni imel tolmača, tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku z zagotovljeno pravico do tolmača. Vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, imajo namreč v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača za jezik, ki ga razumejo, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je BiH).

8. Tožena stranka ni verjela tožnikovim navedbam, da mu je policija Republike Hrvaške izdala dokument, s katerim mu je bilo odrejeno, da mora v 24 urah zapustiti državo. Z vnosom v sistem Eurodac je Republika Hrvaška izkazala pripravljenost za obravnavo tožnikovega primera, kar je razvidno tudi iz njenega odgovora toženi stranki z dne 12. 12. 2023. Zato je malo verjetno, da bi Republika Hrvaška sprejela odgovornost za reševanje tožnikovega primera in mu hkrati izdala dokument, s katerim bi kršila določila direktive 2013/32/EU. Tožena stranka ni verjela tožnikovi razlagi vsebine tega dokumenta, saj je glede na to, da ga je tožnik izgubil pred vstopom v Republiko Slovenijo, ni mogoče preveriti. Poleg tega je iz zapisnika policije Republike Slovenije o tožnikovem nedovoljenem vstopu mogoče razbrati, da so državljani Maroka med postopkom izpovedali, da so jih v Republiki Hrvaški prijeli policisti in jim naročili, naj se zglasijo v zagrebškem azilnem domu.

9. Sicer pa ob upoštevanju sodbe I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 niso pravno pomembne tožnikove trditve, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, saj je ne glede na to vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Tožniku bo ob vrnitvi omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, kar je skladno s stališči sodbe I Up 195/2023 z dne 6. 9 2023. 10. Glede na izhodišča sodbe I Up 81/2023 z dne 10. 5 2023 tožnik po mnenju tožene stranke ni imel težav pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Iz njegovih izjav in dokumentacije je razvidno, da s kapacitetami za namestitev prosilcev v Republiki Hrvaški ni imel nobenih izkušenj, saj je to državo zapustil slabih osemnajst ur po zaključku policijskega postopka. Glede na navedeno tožnik v Republiki Hrvaški ni imel negativnih izkušenj z morebitnimi pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov s prošnjami za mednarodno zaščito ali/in z namestitvijo prosilcev. Tudi sam navaja, da ne vidi posebnih težav glede vrnitve v Republiko Hrvaško, čeprav bi raje ostal v Republiki Sloveniji.

11. V zvezi s sporočanjem osebnih podatkov predane osebe tožena stranka izpostavlja 31. in 32. člen Uredbe Dublin III. Poudarja, da je njena pripravljenost spoštovati posredovane informacije razvidna iz odgovora Republike Hrvaške, s katerim je sprejela odgovornost za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kjer Republiko Slovenijo poziva, naj jih vnaprej obvesti o posebnostih tožnikovega fizičnega in psihičnega zdravstvenega stanja, morebitnih invalidnostih ali občutljivih razmerah. Glede na navedeno tožnik s svojimi izjavami ni izkazal, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški nečloveško ali ponižujoče ravnali.

12. Tožena stranka je proučila tudi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 16. 1. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

13. Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nacionalnih sodišč. Upravni sodišči v Hannovru in Stuttgartu sta ugodili tožbi prosilcev in odložili vrnitev na Hrvaško. Iz sklepa Upravnega sodišča v Hannovru 15 B 3250/22 je sicer razvidno, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem postopku za priznanje mednarodne zaščite zaradi nakopičenih indicev o kršitvah človekovih pravic v povezavi s "push backi", vendar se sodišče do navedenega ni dokončno opredelilo. Po presoji tožene stranke gre za odločitev v konkretnem primeru, ko je bila predaja le začasno prekinjena. Tudi Upravno sodišče v Stuttgartu je v svoji odločitvi z dne 2. 9. 2022 ugotovilo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, med drugim zato, ker se prosilci, ki so zapustili državo in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo zato, da bi bili zaščiteni pred vračanjem. V zvezi s tem primerom tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

14. Tudi iz sklepa in sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 oziroma 24. 5. 2022 je razvidno, da imajo hrvaški postopek odločanja za priznanje mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev sistemske pomanjkljivostmi, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, na kar kažejo dokumentirani "push backi" iz Hrvaške v Srbijo in BiH. Po mnenju sodišča brez posameznih obljub hrvaških oblasti ni zagotovila, da prosilci v dublinskem postopku ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH. Iz razpoložljivih dokazov je razvidno, da Hrvaška sistematično krši človekove pravice migrantov. Prav tako ni na voljo zanesljivih dokazov, da so prosilci v dublinskem postopku deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za mednarodno zaščito. Zato sodišče meni, da vrnitev na Hrvaško prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH brez predhodnega zaslišanja. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na priznanje sodišča, da navedena sodba ne temelji na predhodni sodni praksi.

15. Tožena stranka je proučila tudi vpliv sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023 na sodno prakso Zvezne republike Nemčije. Iz sodbe je razvidno da je sodišče v celoti zavrnilo jamstva Republike Hrvaške, jo obtožilo kolektivnih izgonov in sprejelo stališče, da ni dovolj jamstev, da dublinski povratniki po vrnitvi ne bodo izpostavljeni prisilni vrnitvi v BiH. Na to sodbo se je sklicevalo Upravno sodišče v Munchnu. Upravno sodišče v Kölnu pa je zavrnilo zahtevo po odložitvi vrnitve, saj se ni strinjalo z zgornjim stališčem. Upravno sodišče v Karlsrueju je izpostavilo, da širok nabor pričevanj o "push backih" ne kaže na to, da bi bili dublinski povratniki proti svoji volji odpeljane iz države in da osamljen primer ne zadošča za tak zaključek. Sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu je očitalo, da določa standarde za obrnjeno dokazno breme znotraj sistema medsebojnega zaupanja, ki niso združljivi s pravom EU.

16. Da navedene odločitve niso ključne pri odločanju sodišč v Zvezni republiki Nemčiji, je razvidno tudi iz drugih sodb nemških sodišč, na primer Upravnega sodišča v Ausburgu z dne 23. 10. 2023. Iz nje izhaja, da ni dovolj zanesljivih indicev, da bi bili prosilci v dublinskem postopku v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) izgnani v tretjo državo brez odločitve o njihovi (nadaljnji) prošnji za azil. Sodišče je menilo, da imajo prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravico do materialne podpore, ki vključuje nastanitev, hrano, obleko in finančno podporo. Med azilnim postopkom imajo pravico do nastanitve v nastanitvenih centrih, na primer v Zagrebu v nekdanjem hotelu Porin ali v Kutini, kar ne nasprotuje 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ali 3. členu EKČP. Prosilci za mednarodno zaščito imajo tudi pravico do nujne medicinske pomoči oziroma potrebne zdravstvene in psihološke oskrbe, ki je na voljo v sprejemnih centrih in lokalnih bolnicah.

17. Zaupanje med Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Nemčijo je razvidno tudi iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih izhaja, da ji je Zvezna Republika Nemčija do 30. 9. 2023 vrnila 183 oseb (v letu 2022 pa 89 oseb). Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da obravnavana sodna praksa ni posebej tehtna pri odločanju v zadevi.

18. V zvezi s tem tožena stranka ponovno pojasnjuje, da bodo tožnika v Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, če bo izrazil namero za njeno ponovno vložitev. Poudarja, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali deportiran v BiH ali Republiko Srbijo, takega primera pa ne omenja niti sodna praksa drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev, se nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Pomembno je tudi, da se "push backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku, za kar gre v tožnikovem primeru. Poleg tega iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Takšna poročila imajo veliko težo in so zaupanja vreden vir. Upoštevati je treba tudi, da ima vrnjeni prosilec, ki ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca, za kar dobi izkaznico. Nelogično bi bilo, da bi nekoga s takim statusom vrnili v BiH ali Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da se bo to zgodilo tudi tožniku.

19. Iz informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, so razvidni tudi povzetki dveh sodb in obravnav pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Obe sodbi se nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017, prva obravnava je potekala leta 2020 in se je nanašala na še starejši primer, druga pa je obravnavala dogajanje v letu 2021. Zastarele informacije po mnenju tožene stranke odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma nanašajo na dogajanje v letu 2021 ali prej. Ker posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja, po stališču tožene stranke nima posebne teže. 20. Gradivo povzema tudi dve poročili v zvezi s težavami prosilcev v Republiki Hrvaški pri dostopu do duševnega zdravljenja. Iz aktualnega poročila AIDA po mnenju tožene stranke izhaja, da zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, ki ju je določilo Ministrstvo za zdravje Republike Hrvaške. V Zdravstvenem domu je določena pristojna ambulanta (družinska medicina) za izvajanje zdravstvenega varstva primarne zdravstvene ravni za kronične in življenjsko ogrožajoče bolezni. Ministrstvo za zdravje in lokalni zdravstveni domovi so določili tudi specialistično ambulanto za ranljive skupine, kamor spadajo pediatrična ambulanta, ginekološka ambulanta, ambulanta šolske medicine, nevropsihiatrična ambulanta v bolnici v Kutini, ambulanta za zdravljenje odvisnosti ter zobne ambulante in psihiatrične bolnice v Zagrebu. Poleg tega so prosilci napoteni v lokalne bolnice v Sisku in Zagrebu, določeni pa sta tudi pristojni lekarni v Zagrebu in Kutini. Cepljenje izvajajo zdravniki v zdravstvenih domovih ali specialisti šolske medicine. Ker je iz tožnikovih izjav razvidno, da ima dobro zdravje in ne potrebuje posebne zdravniške oskrbe, sta navedeni poročili za obravnavano zadevo brezpredmetni.

21. Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje glede obravnave dublinskih povratnikov. Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

22. Iz odgovora HPC je po mnenju tožene stranke razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugotovitev, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po informacijah HPC nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Po mnenju tožene stranke ni razlogov za spremembo te prakse, saj odsotnost HPC v sprejemnih centrih sama po sebi ne pomeni, da se je za omenjene osebe v zvezi s tem karkoli spremenilo. Tožena stranka izpostavlja, da je HPC partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano poročilo AIDA. Zato ima HPC zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj. Glede na navedeno omenjeni odgovor nima dokazne vrednosti v zvezi s hrvaškimi pogoji za sprejem prosilcev v dublinskem postopku.

23. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da se deli poročila, za katera pooblaščenec toženi stranki očita, da so bili načrtno izpuščeni, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki ni izraz aktualnega stanja ali pa ni pomembna za tožnikov primer. V zvezi s tem tožena stranka meni, da iz stališč sodbe nizozemskega sodišča ne izhaja, da se ne sme vračati prosilcev v Republiko Hrvaško, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred predajo Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine. Iz aktualnega poročila AIDA za Nizozemsko je razvidno, da je pristojno ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti so zagotovile, da bodo delovale skladno z mednarodnimi obveznostmi. Poleg tega je Evropska komisija ugotovila, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda, saj je zavezana k politiki nične tolerance do nasilja na meji v kakršnikoli obliki.

24. Do odločitev "The Council for Alien Law Litigation - Belgium" se tožena stranka ni posebej opredeljevala, saj je iz poročila AIDA o Kraljevini Belgiji razvidno, da je v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih. To dodatno potrjuje poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) (poglavje 4. 2. 6), iz katerega je razvidno, da hrvaški oddelek za dublinski postopek ni prejel uradnega preklica premestitev iz Belgije na Hrvaško in da Republika Hrvaška od decembra 2022 Kraljevini Belgiji predloži individualno jamstvo za prosilce. Da vračanja iz Kraljevine Belgije niso zaustavljena, potrjujejo tudi statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih je razvidno, da je Kraljevina Belgija v letu 2023 začela z vračanjem prosilcev v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku in jih do 30. 9. 2023 vrnila kar 62. 25. Tožena stranka se prav tako ni opredeljevala do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije, Švicarskega sveta za begunce, ki ga je povzelo poročilo EUAA za lansko leto, saj tega v letošnjem poročilu ni več. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

26. V nadaljnji obrazložitvi tožena stranka izpostavlja, da se povezava do članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva notranjih zadev Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite, nanaša na delo nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške ter Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, Združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križem Hrvaške in neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Tožena stranka poudarja, da se aktivnosti mehanizma skladno s 6. členom sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih, v policijskih postajah, policijskih upravah Republike Hrvaške z BiH, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Iz (b) točke prvega odstavka 8 člena je razvidno, da so med aktivnostmi predvidena nenajavljena opazovanja na vseh lokacijah iz 6. člena. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma je dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti.

27. Tri sodbe nizozemskih sodišč glede nezadostnosti dokazil, ki jih je od Republike Hrvaške prejelo Ministrstvo za pravosodje in varnost Kraljevine Nizozemske, ker Republika Hrvaška zanika prakso "push backov", po stališču tožene stranke nimajo posebne teže v nizozemski sodni praksi. Sodišče v Haagu je s sodbo z dne 5. 7. 2023 zavrnilo tožbo prosilca z dvema mladoletnima otrokoma, ki je izpodbijal odločitev o vrnitvi v Republiko Hrvaško. Pristojni organ Kraljevine Nizozemske je sodišču predložil originalno pismo, v katerem Republika Hrvaška pojasnjuje potek postopka za prosilce, ki so predani po Uredbi Dublin III. Hrvaške oblasti med drugim navajajo, da imajo prosilci v dublinskem postopku na Hrvaškem pravico zaprositi za azil, kar bo obravnavano kot prva prošnja. Poleg tega so hrvaški organi zagotovili, da prosilcem v dublinskem postopku ne grozi izgon iz Hrvaške pred obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik v omenjeni zadevi ni navedel konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo treba dvomiti v informacije hrvaških organov. V sodbi z dne 13. 4. 2022 je oddelek za upravno pristojnost odločil, da vrnitve na zunanjih mejah same po sebi ne pomenijo, da prosilcev v dublinskem postopku ni mogoče predati Hrvaški.

28. Drugostopenjsko sodišče Kraljevine Nizozemske se je v sodbi z dne 25. 9. 2023 oprlo na odločitev Oddelka za upravno sodstvo in v celoti sprejelo zagotovila Republike Hrvaške. Menilo je, da iz informacij izhaja, da prosilcem v dublinskem postopku ne grozi izgon iz Hrvaške brez obravnave njihove prošnje za mednarodno zaščito ali med obravnavo. Hrvaške oblasti so izrazile pripravljenost dati posamezna jamstva. Poleg tega se je državni sekretar skliceval na "Informacije o procesnih elementih in pravicah prosilcev, ki so predmet dublinske premestitve na Hrvaško" z dne 20. 4. 2023, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške in je objavljen na spletni strani Agencije Evropske unije za azil (EUAA), v katerem so hrvaški organi opisali svoj pristop do premeščenih prosilcev v dublinskem postopku na splošno in v razmerju do vseh držav članic. Nizozemsko ministrstvo to informacijo razume kot izrecno potrditev hrvaških oblasti, da bodo prosilce v dublinskem postopku vključili v nacionalni azilni postopek. Poleg navedene je tožena stranka našla tudi druge sodbe, ki so potrdile odločitev odgovornega organa Kraljevine Nizozemski o upravičenosti dublinske predaje v Republiko Hrvaško zaradi neizkazanih navedb o morebitnih "push backih".

29. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal. _Tožnikove trditve_

30. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

31. Iz listine v angleškem jeziku z dne 12. 12. 2023 niso razumljiva zagotovila Hrvaške glede obravnave tožnika. Navedeno je namreč pomembno zato, ker so tožnikovi pooblaščenci v postopku predložili Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 22. 9. 2023, iz katerih je razvidno, da so razna nemška sodišča zavrnila dublinske transferje, ker niso mogla z gotovostjo ugotoviti, da prosilci za azil, ki so na Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku, ne bi mogli postati žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH ali Srbijo in bi zato bili onemogočeni v vložitvi prošnje za azil. Iz nizozemske odločitve izhaja, da je treba pred predajo Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine, česar tožena stranka ni storila, saj je upoštevala le pavšalni odgovor Hrvaške z dne 12. 12. 2023. 32. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na svoje izjave v upravnem postopku, (1) da se ne spomni, da bi v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, (2) da je moral dati prstne odtise, vendar le za potrebe kriminalistične preiskave, (3) da so ga odpeljali na železniško postajo in mu rekli, naj gre v Zagreb, kjer je ostal eno noč, (4) da ni vedel, kam mora iti v Zagrebu, saj so mu dali dokument v hrvaškem jeziku, ki ga ni znal prebrati, (5) da ni šel v azilni dom, saj ni vedel, da je tak dom v Zagrebu, (6) da ni imel tolmača, saj so prevajale osebe, kot je bil on. Meni, da navedeno zadošča za ugotovitev, da bodo z njim na Hrvaškem v primeru predaje ravnali nečloveško ali poniževalno. Trdi, "da je pomembno, da bi bili dokumenti, ki jih je prejel prevedeni, če je res podal namero za azil, kot to trdi tožeča stranka".

33. Tožnik se ne strinja s presojo tožene stranke glede "dokumenta, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v 24 urah". Meni, da bi morala tožena stranka navesti imena in priimke drugih Maročanov in okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da so bili v skupini s tožnikom, ter da "ni jasno, kakšna navodila je dobil tožnik glede čakanja v azilnem postopku in ali je vedel, da mora počakati v Republiki Hrvaški v azilnem domu oziroma se tam zglasiti".

34. V nadaljevanju tožnik opozarja, da ne loči med policijskim in azilnim postopkom. Poudarja, da mu niso bile zagotovljene osnovne pravice, saj ni imel tolmača, poleg tega so mu bile odločbe izdane v jeziku, ki ga ni razumel, kar kaže na sistemske pomanjkljivosti.

35. Tožena stranka je zavrnila navedbe tožnikovih pooblaščencev glede članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora policijskih uslužbencev MNZ na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite in se do očitkov iz tega poročila sploh ni opredeljevala, "ker naj bi se nanašali na očitke iz prejšnjega sklica nad delom nadzornega mehanizma". Tožena stranka ni obrazložila, zakaj nepravilnosti v policijskih postopkih in postopkih za mednarodno zaščito ni mogoče opredeliti kot sistemske nepravilnosti v hrvaškem azilnem sistemu.

36. Tožnik opozarja, da dejstvo, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope ali ESČP niso izdali dokumentov, v katerih bi bil sistem označen za kritičen, ne pomeni, da zatrjevane sistemske nepravilnosti niso podane, saj je treba presojati vsak primer individualno. Statistika glede vračanja ne nudi slike celotne problematike, saj iz nje niso razvidni zelo pomembni podatki (koliko vrnitev so preprečila sodišča, koliko od naštetih ljudi se je na odločitve o vrnitvah sploh pritožilo ipd.). Poleg tega so podani primeru, ko so države izvedle dublinske predaje na Hrvaško, in primeri ko države takih predaj sploh niso opravile.

37. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, ali ima tožba odložilni učinek. Meni, da vložena tožba samodejno odloži predajo v skladu z b točko tretjega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III. Kljub temu predlaga, da sodišče odloži postopek predaje do odločitve o tožbi ali morebitni pritožbi zoper sodbo, saj obstaja nevarnost, da bo tožnik še pred tem predan Republiki Hrvaški. S tem pa bi mu nastala težko popravljiva škoda.

_Trditve tožene stranke_

38. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Pojasnjuje, da listine, s katero je Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni prevajala ob upoštevanju prvega odstavka 177. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glavni del besedila listine se namreč nanaša na obveznosti med državama, tožniku pa so bili med osebnim razgovorom in v izpodbijanem sklepu predstavljeni deli, ki se nanašajo na njegov primer.

39. V nadaljevanju se tožena stranka med drugim sklicuje na statistiko vrnjenih prosilcev v Republiko Hrvaško in na tej podlagi trdi, da države članice ne štejejo, da ima hrvaški azilni sistem upoštevne pomanjkljivosti.

_Presoja tožbe_

40. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

41. Tožba ni utemeljena.

42. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

43. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

44. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

45. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20032). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

46. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20133), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III4, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena5 dolžna tudi obravnavati.6

47. Že ob upoštevanju navedenih izhodišč prava EU na presojo ne morejo vplivati tožbene navedbe, "da iz listine (z dne 12. 12. 2023), ki jo je predložila tožena stranka, ki je v tujem, angleškem jeziku, ni razumljivo, kaj v konkretnem primeru, Hrvaška dejansko zagotavlja glede obravnave konkretnega prosilca". Poleg tega lahko sodišče na splošno ugotovi7, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 19. 12. 2023. To pomeni, da mu je bilo v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da sta mu tožena stranka in njegov pooblaščenec postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Zato po presoji sodišča tako z vidika potreb tožnika kot tudi tožene stranke, ki očitno zna angleški jezik, česar tožnik ne izpodbija, niso bile podane okoliščine, ki bi opravičevale obveznost predložitve prevoda listine z dne 12. 12. 2023, s katero je Republika Hrvaška potrdila svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje.8

48. Ob takih dejstvih po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška izdala tožniku odločbo, da mora to državo zapustiti v 24 urah. Poleg tega tožnik navedene odločbe ni predložil, zato ni bila možna njena presoja ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu, tožnik pa v svoji izpovedbi na glavni obravnavi tudi ni podal nobenega tehtnega razloga, zakaj je ni obdržal. Na pravilnosti in zakonitost izpodbijanega sklepa tako ne more vplivati s tem povezan tožbeni ugovor, da tožena stranka "ni navedla imen in priimkov drugih Maročanov in okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da so bili v skupini s tožnikom" in da "ni jasno, kakšna navodila je dobil tožnik glede čakanja v azilnem postopku ter zglasitve v azilnem domu", zato na tej podlagi ni mogoče sklepati, da Hrvaška tožnika ne namerava obravnavati v skladu z Uredbo Dublin III. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

49. Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine9, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

50. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,10 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.11

51. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.12 Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.13

52. Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.14

53. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.15 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot namreč izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje določno, se tožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

54. Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju poročila AIDA iz leta 2023, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem.16 Podlage za drugačno stališče ne daje poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

55. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 22. 9. 2023 (tožena stranka jih je prejela 20. 11. 2023) je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),17 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,18 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. V zvezi s posplošenimi tožbenimi navedbami glede nepravilne dokazne ocene članka iz julija 202219 se sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

56. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev20, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.21

57. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

58. Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo niso upoštevni niti članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" (tretji sklop informacij), saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivata članka iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

59. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik v tožbi ne zatrjuje drugih svojih osebnih okoliščin (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine22, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.23

60. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

61. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

62. Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

63. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).24 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, "da obstaja nevarnost, da bo tožnik še pred odločitvijo o tožbi ali pritožbi tem predan Republiki Hrvaški". Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 4 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 5 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 6 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 7 Iz tožbenih navedb ni razviden konkretiziran tožnikov ugovor glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III). 8 Prvi odstavek 177. člena ZUP se glasi: "Listini, sestavljeni v tujem jeziku, je treba predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno." 9 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 10 V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi _N. S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 11 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 12 Prav tam (87. točka obrazložitve). 13 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 14 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 15 Prav tam (20. točka obrazložitve). 16 Stališče tožene stranke je podprto s točko 2. 7. navedenega poročila. 17 Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 18 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 19 Povzetka s tem povezanih razlogov izpodbijanega sklepa in tožbenih navedb sta razvidna iz 26. oziroma 35. točke obrazložitve te sodbe. 20 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 21 Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. 22 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji._ 23 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 24 Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).