Jedro

Kakšna pogodba je bila sklenjena med tožencem (naročnik) in B. (izvajalec) za odločanje v tej zadevi ni pomembno, temveč je bistveno za kakšno pravno razmerje je šlo med pravdnima strankama (naročnik in podizvajalec).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72250/2009 z dne 29.5.2009 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev v znesku 943,84 EUR z ustreznimi zakonskimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnik navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožencu in ne tožniku. Sodišče bi moralo samo opraviti skrbno presojo celotnega postopka in navesti ob enaki dokazni podpori, kateri stranki verjame in odločitev obrazloženo utemeljiti. Nadalje tožnik navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko odločbe ni oprlo na določbo člena 649 OZ o gradbeni pogodbi. Ustrezna gradbena pogodba med tožencem in B. ne more ustvarjati pravnih učinkov, saj je obličnost pogoj za njeno veljavnost in predračun 23/06 ne more biti dokaz o obstoju gradbene pogodbe. Sodišče ne upošteva razlike med verodostojnostjo gradbenih del po predloženem predračunu in skupno plačanem znesku 5.000,00 EUR in tega dejstva ni upoštevalo. Ni upoštevalo, da je tožnik utemeljeval svoj zahtevek tudi na drugi obogatitveni in tudi odškodninski podlagi. Ocena, da naj bi obstajalo pogodbeno razmerje med tožencem in B. ne ekskulpira odškodninske odgovornosti toženca. Plačilo zneska 3.200,00 EUR B predstavlja protipravno ravnanje toženca, saj je bil slednji seznanjen, da tožnik ni prejel nikakršnega plačila za svoje delo.

Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku so, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, določbe o podjemni pogodbi (pogodba o delu) in ne o gradbeni pogodbi, saj je v konkretnem primeru šlo za obnovo toženčevega stanovanja in ne za gradnjo. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključkov sodišča prve stopnje, saj ti temeljijo na oceni izvedenih dokazov, da je bila med tožencem in L. B. sklenjena pogodba o adaptaciji stanovanja in da je tožnik v toženčevem stanovanju opravljal soboslikarska dela kot podizvajalec B. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek, saj tožnik ni dokazal, da je imel sklenjen poseben dogovor s tožencem glede plačila opravljenih del. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je šlo v konkretnem primeru za gradbeno pogodbo med tožencem in B. in da ta nima pravnih učinkov, ker ni sklenjena v pisni obliki. Kakšna pogodba je bila sklenjena med tožencem in B. za odločanje v tej zadevi ni pomembno, temveč je bistveno za kakšno pravno razmerje je šlo med pravdnima strankama. Kot že omenjeno tožnik ni dokazal, da je bil v pogodbenem razmerju s tožencem, niti, da se je toženec zavezal, da bo njemu plačal slikopleskarska dela. Pogodba o slikopleskarskem delu pa tudi ne more biti gradbena pogodba kot neutemeljeno trdi tožnik v pritožbi. Ker med pravdnima strankama ni šlo za pogodbeno razmerje, ni pomembno za odločanje, kakšna je razlika med predračunom in plačanimi deli. Ker tožnik zatrjuje kot pravno podlago za vtoževano terjatev dogovor, ne more temeljiti svojega zahtevka tudi na obogatitveni podlagi, saj se ti dve pravni podlagi izključujeta. S trditvami v pritožbi, da tožniku vtoževani znesek pripada tudi na podlagi odškodninske odgovornosti, tožnik zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno (člen 337 ZPP), niti tožnik ne navede ustreznih trditev za odškodninsko odgovornost. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem, toženec pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členoma 154 in 155/2 ZPP.