Jedro

Sodišče mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je pod točko I. izreka sodbe obsojenega A. A. spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1, ter storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, za drugo kazen petih mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora. V skladu s 73. členom KZ-1 je obsojencu odvzelo zasežene predmete. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, za stroške zagovornikov pa je določilo, da bremenijo proračun oziroma bodo izplačani na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. Pod točko II. izreka sodbe je sodišče iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obsojenca zavrnilo obtožbo v delu, ki se nanaša na storitev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka ter odločilo, da bodo nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika izplačani na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. 3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil obsojenčev zagovornik, s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. O odgovoru se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki je vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

_Kršitev kazenskega zakona_

6. Osrednji očitek zahteve za varstvo zakonitosti je v tem, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon, ker sta odločili, da je obsojenec poleg poskusa kaznivega dejanja ropa po 206. členu KZ-1 storil tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Po vložnikovem stališču je v konkretnem primeru podan navidezen idealni stek kaznivih dejanj zaradi razmerja inkluzije – kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe naj bi bilo inkludirano v poskus kaznivega dejanja ropa.

7. Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je obsojenec dne 10. 9. 2020 v Mariboru, skupaj z B. B., potisnil oškodovanca C. C. v njegovo stanovanje, kjer sta ga zagrabila za vrat in mu grozila, da ga bodo razparali, da ga bodo šivali, nakar sta od njega zahtevala, da jima izroči denar ali robo (prepovedano drogo), za tem pa ga je obsojeni A. A. večkrat zabodel z ostrim koničastim predmetom v predel glave in telesa, vendar je oškodovancu uspelo zbežati na hodnik, kjer je v strahu klical na pomoč, da sta obsojeni A. A. in B. B. prenehala z nasiljem ter odšla s kraja, ne da bi oškodovancu kaj vzela. V tem dogodku je obsojenec oškodovanca lahko telesno poškodoval z ostrim koničastim predmetom, s katerim ga je zabodel v predel obraza in leve roke, s čimer mu je prizadejal vbodnine področja leve strani brade, v predelu leve spodnje čeljusti in leve podlahti.

8. Sodišče prve stopnje je obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo kot (1) poskus kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 in (2) kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1. Ta zaključek je sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

9. Kaznivo dejanje ropa stori, kdor vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Gre za tako imenovano sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz tatvine in prisiljenja, pri čemer sta sila ali (in) grožnja usmerjeni zoper posestnika stvari. Prvi odstavek 206. člena KZ-1 med zakonske znake kaznivega dejanja ropa uvršča uporabo sile ali grožnje in torej vključuje kaznivi dejanji prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ter grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1. Zato se že na ravni jezikovne razlage zakonskega besedila 206. člena KZ-1 ni mogoče strinjati z vložnikom, da uporabljena sila vselej vključuje tudi lahko telesno poškodbo, češ da rop z uporabo sile manjše intenzitete ne bi mogel biti niti teoretično uspešen. Za razliko od sile in grožnje, ki sta že po naravi stvari namenjeni prisiljenju posestnika stvari, da nekaj stori ali opusti, je lahka telesna poškodba posledica protipravnega naklepnega posega v človekovo telesno celovitost. Prav zato mora biti za kaznivo dejanje po 122. členu KZ-1 izpolnjen en izmed pogojev, da je zaradi poškodbe: (1) začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del oškodovančevega telesa ali njegov organ, (2) oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana,(3) prizadeta oškodovančeva zunanjost, ali pa (4) začasno okvarjeno njegovo zdravje.

10. Vložnik se opira na starejše stališče, Vrhovnega sodišča Hrvaške Kž 185/55 z dne 19. 5. 1955, iz katerega izhaja, da lahka telesna poškodba, ki je bila (z naklepom ali iz malomarnosti) povzročena pri izvršitvi ropa, ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, temveč je konzumirana v kaznivem dejanju ropa. Temu stališču sledi tudi (starejša) hrvaška teorija.1 V novejši presoji Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške je sprejeto stališče, da „uporaba sile pri kaznivem dejanju ropa ne zajema nujno tudi eventualne telesne poškodbe, zlasti ne težke.“2 Vrhovno sodišče Republike Slovenije o vprašanju idealnega steka ropa in lahke telesne poškodbe doslej še ni sprejelo stališča. Pregled presoje višjih sodišč o tem vprašanju pokaže, da je praksa sodišč (in tožilstev) neenotna. V primeru, ko je obsojenec rop storil s tem, da je stisnil pivsko pločevinko, ki jo je držal v roki in oškodovanki zagrozil, da jo bo s to pločevinko porezal, v nadaljevanju pa jo je večkrat porezal po oblačilih in telesu, je bil spoznan za krivega (samo) kaznivega dejanja ropa, storitev lahke telesne poškodbe pa mu ni bila očitana.3 Nasprotno pa je bil (prvotno) obsojenec spoznan za krivega ropa in lahke telesne poškodbe, ko je v trgovini od prodajalke zahteval denar, ko pa mu je rekla, da denarja nima in naj gre ven, pa je rekel „kaj pa, če bi te jaz malo zgrabu“, ter jo z obema rokama zgrabil za vrat in začel stiskati po vratu in grlu, kar je vodilo v lahko telesno poškodbo.4 V sodbi I Ips 33/2003 z dne 12. 6. 2003 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo vprašanje vključenosti kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v kaznivo dejanje izsiljevanja po (sedaj) prvem odstavku 213. člena KZ-1.5 Presodilo je, da je pod pojmom sila treba razumeti uporabo moči nasproti drugi osebi z namenom, da ta nekaj stori, opusti ali trpi, pri čemer to ne pomeni, da sila, ki jo storilec uporabi zoper drugo osebo z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zajema tudi istočasno prizadejano lahko telesno poškodbo. Sklenilo je, da na podlagi abstraktnega opisa obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče sklepati, da je v udejanjenju zakonskega znaka, ki zadeva uporabo sile, zajeto tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Hkrati je zavrnilo uporabo metode inkluzije, pri čemer se je oprlo na obseg in vrsto povzročenih telesnih poškodb v konkretnem primeru.

Različna stališča je zaslediti tudi v materialnopravni kazenski teoriji. Medtem ko M. Deisinger6 navaja, da je povzročitev lahke telesne poškodbe „praviloma konzumirana v kaznivem dejanju ropa,“ drugi opozarjajo, da je mogoče to vprašanje presoditi le z vrednostnim ocenjevanjem v konkretnem primeru, pri čemer je mogoče, da rop vključuje lahko telesno poškodbo, mogoče pa je tudi, da je treba lahko telesno poškodbo šteti za samostojno kriminalno količino, ki ni pokrita z ropom.7 Tretji se zavzemajo, naj sodna praksa oblikuje jasno stališče in ga dosledno uveljavi pri vseh lahkih telesnih poškodbah, bodisi v smeri navideznega bodisi v smeri pravega steka.8

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je pri odnosu med kaznivima dejanjema ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 vselej treba presojati ravnanje storilca sledeč opisu očitanih dejanj, torej na konkretni ravni. To je bistvo metode inkluzije pri prepoznavanju odnosa konsumpcije pri navideznem steku kaznivih dejanj, po kateri je konstrukcija pravega steka nesmiselna, če „teža enega samega kaznivega dejanja, njegova pomembnost (ali kriminalna količina), kakor tudi za to dejanje predpisani kazenski okvir, v celoti, brez ostanka in popolnoma pokrijeta kriminalno količino drugega dejanja.“9

12. Sodišče torej mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa. Vse te okoliščine sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali ter prišli do razumnega zaključka, da kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, povzročene z več vbodi z ostrim koničastim ostrim predmetom (nožem) v predel leve strani brade, leve spodnje čeljusti in leve podlahti, ni postranskega pomena (7. točka sodbe sodišča prve stopnje in 5. točka sodbe pritožbenega sodišča). Opravili sta torej vrednostno primerjavo in concreto ter presodili, da lahka telesna poškodba oškodovanca ni vključena v poskus kaznivega dejanja ropa. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče nižjih sodišč pravilno in ga na tem mestu ni treba ponavljati.

_Zavrnitev dokaznih predlogov_

13. Vložnik nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, hkrati tudi kršitev 29. člena Ustave, ki naj bi bila podana zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za: (1) postavitev novega izvedenca medicinske stroke, (2) postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, in (3) ponovno zaslišanje oškodovanca. Ne strinja se z ugotovitvijo nižjih sodišč, da sta bili obe izvedenski mnenji izdelani celovito in popolno ter da sta izvedenca psihiatrične stroke mag. Mladen Vrabič in medicinske stroke dr. Erik Vrabič na glavni obravnavi odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Ob tem ponovno izpostavlja, da izvedenec dr. Erik Vrabič ni znal razmejiti lahkih telesnih poškodb od sledi poškodb ter da je izvedenec psihiatrične stroke mag. Mladen Vrabič obsojenca predhodno obravnaval v drugih postopkih, zaradi česar naj bi imel o njem že izoblikovano negativno mnenje.

14. Glede na 258. člen ZKP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje (6. točka obrazložitve sodbe) je, drugače kot vložnik, štelo, da so nejasnosti v obeh mnenjih odpravljene z zaslišanjem postavljenih izvedencev, izdelani mnenji pa sta skladni z že izvedenimi dokazi. Odgovorilo je tudi na pomisleke o nepristranskosti izvedenca psihiatrične stroke zaradi obravnavanja obsojenca v drugih postopkih, saj dejstvo, da je izvedenec obsojenca obravnaval v drugem kazenskem postopku ne pomeni njegove pristranskosti. Tem razlogom je pritrdilo tudi višje sodišče (7. točka obrazložitve sodbe).

15. Po ustaljeni sodni praksi10 bo sodišče predlogu za postavitev drugega izvedenca ugodilo takrat, ko bo stranka argumentirano utemeljila dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja, ko se pomanjkljivosti in nasprotja s ponovnim zaslišanjem izvedenca več ne morejo odpraviti. Vložnik v konkretnem primeru zatrjuje le, da mnenje izvedenca medicinske stroke ni celovito in se z njegovimi ugotovitvami ne strinja, drugih razlogov, s katerimi bi vzbudil utemeljen dvom v pravilnost tega izvedenskega mnenja, ter vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo poškodb oškodovanca, ni ponudil. Podobno velja tudi za nasprotovanje imenovanje dr. Mladena Vrabiča za izvedenca psihiatrične stroke zgolj zaradi predhodnega obravnavanja obsojenca v drugih kazenskih postopkih. Vložnikove navedbe, ki po vsebini pomenijo zatrjevanje za izločitev izvedenca iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (v zvezi s 44. členom ZKP) so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Glede potrebe po ponovnem zaslišanju oškodovanca vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja zgolj to, da bi bilo potrebno zaradi ugotavljanja vrste in obsega pridobljenih poškodb, vendar tako posplošenih navedb v zvezi z uveljavljanima kršitvama drugega odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave, ni mogoče preizkusiti.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 B. Zlatarić, Krivični zakonik u praktičnoj primjeni (kritički pregled judikature), II. Svezak, posebni dio, Zagreb, 1958, str. 406 - avtor izhaja iz citirane sodbe z dne 19. 5. 1953 in navaja, da je treba vprašanje razmerja kaznivih dejanj ropa in lahke telesne poškodbe obravnavati po principu inkluzije, za razliko od predhodno zavzetega stališča v sodbi NRH Kž 1653/52 z dne 28. 10. 1952, v kateri je zavzeto nasprotno stališče, da je med obema dejanjema mogoč stek. 2 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške I Kž-116/03-3 z dne 9. 4. 2003. 3 Glej sodbe VSC I Kp 24618/2020 z dne 4. 6. 2021. 4 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 5334/2013 z dne 30. 1. 2014, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 5334/2013 z dne 21. 8. 2014 spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega samo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, saj je ugotovilo, da obsojenčeva sila ni bila (več) usmerjena v prilastitev denarja, zato o poskusu ropa ni bilo mogoče govoriti. V tej zadevi se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vprašanja razmerja med kaznivima dejanjema ropa in lahke telesne poškodbe. 5 To kaznivo dejanje stori, „kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja.“ 6 M. Deisinger: Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Maribor, Poslovna založba 2017, str. 411. 7 Lj. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož in K. Filipčič, Kazensko pravo, splošni del, Ljubljana, 2013, str. 214. 8 K. Merc: Komentar 206. člena KZ-1, v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 473. 9 Lj. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrožič, K. Filipčič, prav tam. 10 I Ips 28222/2013 z dne 5. 3. 2015 in druge.