Jedro

Lokacijski načrti, sprejeti na podlagi ZUN, so podlaga za uvedbo razlastitvenega postopka tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora, saj ta vsebuje izrecno določbo, ki podaljšuje njihovo veljavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi Republike Slovenije zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 16.12.2004, s katero je bil zavrnjen predlog Republike Slovenije za izdajo odločbe o začetku postopka razlastitve za parcele št. 372/2 in 374/2 k.o. Š., last tožnika, in predlog, da se o razlastitvi navedenih nepremičnin odloči po nujnem postopku, ter, da upravni organ odloči o odškodnini oziroma nadomestilu ali napoti stranko na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku. Tožena stranka je navedeno odločbo odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za odločitev. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je napačen sklep upravnega organ prve stopnje, da za razlastitev ne more biti podlaga Lokacijski načrt za gradnjo enostranskega spremljajočega objekta tipa 2 na AC odseku ..., ki ga je sprejela Vlada RS z Uredbo, objavljano v Uradnem listu RS, št. 109/02 (v nadaljevanju lokacijski načrt) na podlagi 41. in 45.j člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 26/90 ter Uradni list RS, št. 3/91, 18/93, 71/93, 44/97 in 9/01). Napačno je namreč stališče prvostopnega organa, da so podlaga za razlastitev samo lokacijski načrti, sprejeti na podlagi Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03), saj je v 2. odstavku 170. člena ZUreP-1 izrecno določeno, da tudi po uveljavitvi ZUreP-1 ostanejo v veljavi prostorski izvedbeni načrti, sprejeti na podlagi 41. in 45 .a do 45. j člena ZUN.

Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Na glavni obravnavi je želel predložiti dokaz o tem, da sta bili parceli, ki sta predmet razlastitve, na podlagi kupoprodajne pogodbe dodeljeni njegovim staršem v zameno za zemljišča, ki sta jih morala odprodati Skupnosti za ceste Slovenije zaradi gradnje magistralne ceste. Navaja, da je namen razlastitve gradnja spremljajočega objekta tipa 2, to je bencinskega servisa, ki ni družbenega pomena. Z razlastitvijo se uničuje kmetija, ki je vir preživetja. Predlaga, da pritožbeno sodišče razlastitveni postopek ustavi in naloži toženi stranki, da tožniku povrne stroške sodnega postopka.

Tožena stranka, Republika Slovenija kot stranka z interesom v tem upravnem sporu in kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso podali odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno z navedeno določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodna odločba prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. točke 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavanem primeru je predmet spora uvedba razlastitvenega postopka. Po določbi 100. člena ZUreP-1 upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi razlastitvenega postopka. Razlastitveni postopek se torej lahko uvede pod pogojem, da je izkazana javna korist. Če gre, tako kot v tem primeru, za gradnjo objekta javne infrastrukture, je javna korist izkazana, če je objekt predviden v lokacijskem načrtu (3. odstavek 93. člena ZUreP-1). Ob ugotovitvi, da sta obravnavani zemljišči v lasti tožnika zajeti v lokacijskem načrtu in da je na njima predviden bencinski servis, je sodišče prve stopnje s tem, ko je kot podlago za uvedbo razlastitvenega postopka štelo lokacijski načrt sprejet na podlagi ZUN, pravilno uporabilo materialno pravo. ZUreP-1 namreč, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, v 2. odstavku 107. člena vsebuje izrecno določbo, da tudi po njegovi uveljavitvi ostanejo v veljavi vsi prostorski izvedbeni načrti, sprejeti na podlagi 41. člena in 45. a do 45. j člena ZUN (2. odstavek 170. člena ZUreP-1).

Ker je glede na navedene določbe ZUreP-1 za odločitev v tej zadevi pomembna le ugotovitev, ali je izkazana javna korist, na odločitev ne more vplivati dejstvo, da sta tožnikova pravna prednika zemljišče, ki je predmet razlastitve, pridobila v zameno za zemljišča, ki sta jih odprodala Skupnosti za ceste zaradi gradnje magistralne ceste. Zato sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ampak je odločilo na seji, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka podana, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZUS ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V obravnavanem primeru, ko je v podatkih spisa dovolj podlage za ugotovitev, da je zemljišče tožnika zajeto v lokacijskem načrtu, po katerem je na tožnikovem zemljišču predvidena gradnja bencinskega servisa, odločitev tudi po opravljeni glavni obravnavi ne bi mogla biti drugačna. Revizijsko sodišče ob tem še dodaja, da je Ustavno sodišče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že sprejelo stališče, da iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, ki je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora zato biti obrazložen in stranka mora v njem utemeljiti obstoj pravno relevantnih dokazov. V obravnavanem primeru pa tožnik ni predlagal dokazov, s katerimi bi izpodbijal odločilno dejstvo – to je izkazano javno korist. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 zavrnilo.