Jedro

Že iz samega opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje dovolj določno izhaja obsojenčev položaj do petletne oškodovanke, dokazni zaključek o tem zakonskem znaku pa je izrecno obrazložen v sodbah - že tako zatrjevan in dokazno potrjen obsojenčev položaj je bil zadosten za zaključek sodišča o njegovi zlorabi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega S. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bil kazen štirih let in treh mesecev zapora. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka; po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bilo odločeno, da se ga oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovano A. A. je sodišče z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo in sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na tri leta in šest mesecev zapora; v preostalem pa je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da sodbi sodišč prve in druge stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve človekovih pravic iz 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ter predlagal, da se izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da se v njej uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa ni podana, ker izrek izpodbijane sodbe vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, tako tudi zakonski znak zlorabe položaja, medtem ko storilčev namen, da z izvršenimi spolnimi ravnanji zadovoljuje spolni nagon, ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Opis dejanja pa sicer vsebuje tudi konkretna ravnanja obsojenca, ki nedvomno pomenijo spolna dejanja izvrševana izključno z namenom spolnega zadovoljevanja in v tem delu niti ni potrebna kakršnakoli dodatna obrazložitev. Zaradi navedenih razlogov je po mnenju vrhovne državne tožilke zahteva neutemeljena.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem lahko izjavita. V pisni izjavi je zagovornik obsojenca vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti. Posebej je izpostavil, da „pravilo o dvomu (in dubio pro reo)“ ne pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker mora biti za obsodilno sodbo krivda obsojenca dokazana s stopnjo gotovosti, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo podano. Po mnenju zagovornika dokazni postopek dvoma v krivdo obsojenca ni izključil in zato vztraja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

6. Glede na navedbe obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijanih sodbah „začutiti močan dvom v obdolženčevo krivdo“, kar nadalje utemeljuje z različnimi stališči, ki naj bi jih glede vprašanja obsojenčeve krivde med postopkom izražali zaslišane priče in izvedenci; povzemanjem posamičnih navedb iz izvedenskih mnenj in njihovih izpovedb, ko so bili zaslišani na glavni obravnavi; izpostavljanjem spreminjanja izpovedb zaslišanih prič o tem, kaj „naj bi A. A. govorila o spolnih ravnanjih obsojenega“; očitanjem tožilstvu, da ni predlagalo neposrednega zaslišanja mladoletne A. A. preko videokonference ob sodelovanju strokovnjakov, in čeprav ob vsem tem posebej izpostavlja, da ne „spreminja dokazne ocene prvostopnega sodišča o posameznih ugotovljenih dejstvih“, temveč le ponazarja, da krivda obsojenemu ni dokazana s stopnjo gotovosti, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se na ta način v resnici vsebinsko napada prav ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno in se zato Vrhovno sodišče do teh navedb ne opredeljuje.

7. V nadaljevanju zahteve se uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (hkrati s tem pa tudi kršitev načela zakonitosti iz 28. člena URS in pravice do obrambe iz 29. člena URS), ki naj bi jo sodišče zagrešilo, ko se ni ukvarjalo z ugotavljanjem dveh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in sicer, ali je obsojeni dejanje storil z namenom spolnega zadovoljevanja in, ali ga je storil z zlorabo položaja. Ko se citirano kršitev utemeljuje s tem, da namen spolne zlorabe ni dokazan in se v tej zvezi ponovno ponuja drugačno razumevanje izvedenskih mnenj, iz katerih naj bi izhajalo, da obsojenec ni imel pedofilskih nagnenj in da je šlo med njim in mladoletno A. A. za „nekakšen vrstniški, igriv in prirejen odnos“, se ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi s stališčem, izraženim v zahtevi, da ta subjektivni zakonski znak v sodbi ni obrazložen oziroma, da se sodišče z njim ni ukvarjalo, pa je treba izpostaviti, da že opis dejanja v izreku sodbe konkretizira obsojenčeva ravnanja na način, ki jasno opredeljuje njihovo spolno naravo (priprava mladoletne A. A., da je obsojenca otipavala po spolnem udu in ga lizala) in obsojenčev napad na spolno integriteto otroka (obsojenec je otipaval in lizal A. A. po njenem spolovilu) ter da se je na ta način obsojenec spolno zadovoljeval. O teh dejstvih in namenu obsojenca, da se tako spolno zadovoljuje pa je sodišče (že prvostopenjsko in dodatno še sodišče druge stopnje v točkah 6 do 8 sodbe) navajalo razloge in svoje dokazne zaključke skozi celotno vsebino obrazložitve sodbe, ko je presojalo izpovedbe zaslišanih prič in ocenjevalo sprejemljivost izvedenskih mnenj. Posebej je ta obsojenčev namen utemeljevan še v delu, ko sodišče prve stopnje zaključuje, da obsojenec ni znal pravilno presoditi pomena in teže svojega ravnanja; da je obsojeni konkretno spolno zlorabo lahko storil kot povsem običajen, normalen človek (sklicujoč se pri tem na mnenje izvedenca dr. Ž.); da je spolna zloraba mladoletne A. A. „komplementarna z značilnostmi razvoja“ obsojenca ter, da „način, na katerega je obdolženi odraščal, je po oceni sodišča botroval nastopu pogojev za izvršitev spolne zlorabe“ (stran 17, sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče je torej presojalo obsojenčevo zavestno in voljno sestavino njegovega ravnanja ter tudi določno zaključilo, da se je zavedal vseh zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja in prepoznalo njegovo voljno ravnanje, s katerim je prizadel oškodovankino spolno nedotakljivost (stran 18, sodbe).

8. Neutemeljene so navedbe vložnika zahteve tudi glede neobrazloženosti obsojenčeve zlorabe položaja pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je v zvezi z istovrstnimi pritožbenimi navedbami pravilno poudarilo (točka 10 obrazložitve), da že iz samega opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje dovolj določno izhaja obsojenčev položaj do petletne oškodovanke (partner njene matere in storitev dejanja, ko se je z oškodovanko nahajal sam v stanovanju, ko mu je bila zaupana v varstvo), ki ga je zlorabil. Ta dejstva pa so bila potrjena tudi v izvedenem dokaznem postopku in je dokazni zaključek o tem zakonskem znaku izrecno obrazložen v sodbah sodišč prve (točka V na strani 17) in druge stopnje (točke 9 do 11). Tako zatrjevan in dokazno potrjen obsojenčev položaj je bil sam po sebi povsem zadosten za zaključek sodišča o njegovi zlorabi, ne glede na to, v koliki meri je k pripravi mladoletne oškodovanke k navedenim spolnim dejanjem oziroma k dopustitvi obsojenčevega ravnanja zoper njo prispevalo njegovo obljubljanje, da bo potem lahko gledala njeno najljubšo risanko.

9. V zadnjem delu zahteve za varstvo zakonitosti njen vložnik še navaja, da so bili sodniki med postopkom seznanjeni z dejstvom, da je obsojeni kot mladoletnik storil kaznivo dejanje, ki bi sicer moralo biti že izbrisano iz kazenske evidence. Vsi dokumenti, iz katerih je izhajal ta podatek, bi morali biti izločeni iz spisa; prav tako pa bi se moral iz tega razloga izločiti tudi sodnik, ki se je z njimi seznanil. Seznanitev z navedenim podatkom pa je pomenila, da obsojencu ni bilo zagotovljeno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Čeprav vložnik zahteve ne konkretizira kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bila pri tem storjena, je treba ugotoviti, da te zatrjevane kršitve ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je zato ne more uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (peti odstavek 420. člena ZKP).

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zahteva pa vsebinsko večinoma uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Glede na izrecni predlog v zahtevi, da se obsojenca in njegovega zagovornika obvesti o seji, ko bo Vrhovno sodišče o njej odločalo, se vložnika zahteve seznanja, da določba 423. člena ZKP ne predvideva udeležbe strank na seji, ko se odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti.

11. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.