Jedro

Ker je toženka s pritožbo lahko izpodbijala le zanjo neuspešni obsodilni del sodbe ter posledično odločitev o pravdnih stroških se v skladu s petim odstavkom 18. člena ZST-1 vzame kot podlaga za plačilo sodne takse za pritožbo le vrednost izpodbijanega dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da odslej v celoti glasi: „I. Predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 171/2012 z dne 12. 3. 2014 se delno ugodi in se toženo stranko delno oprosti plačila sodne takse za pritožbo (znesek 3.225,00 EUR) do zneska 500,00 EUR.

II. Za neoproščeni del sodne takse (500,00 EUR) se toženi stranki dovoli obročno plačilo sodne takse v 5 zaporednih mesečnih obrokih po 100,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo v roku 15 dni od prejema tega sklepa, vsak naslednji mesečni obrok pa tistega dne v naslednjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem zapadlosti prvega mesečnega obroka.

III. V ostalem se predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 171/2012 z dne 12. 3. 2014 zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki pa je dovolilo obročno plačilo sodne takse v višini 5.535,00 EUR v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, prvih dvanajst v posamezni višini 230,63 EUR, drugih dvanajst pa v posamezni višini 230,62 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 10. 6. 2014, ostalih triindvajset obrokov pa desetega v mesecu, ki sledijo mesecu zapadlosti prvega obroka (II. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna sodno takso ob zapadlosti posameznega obroka plačati na v izreku podrobneje navedeni račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno laično pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Graja nepravilnost prvostopne odločitve, da s plačilom sodne takse v višini 5.535,00 EUR, ki jo je dolžna toženka plačati v 24 obrokih po 230,62 EUR, ne bodo bistveno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Izpostavlja, da ima le 574,83 EUR pokojnine, nepremičnine, ki jih še ima v solasti, nimajo nobene tržne vrednosti, podjetje, katerega lastnica je bila, pa je od 24. 12. 2012 v stečaju. Znesek 230,63 EUR (v plačilo naložen ji mesečni obrok sodne takse) predstavlja slabo polovico pritožničine pokojnine, ki ji že tako komaj zadošča za normalno življenje, zato bi ji plačevanje štiriindvajsetih obrokov po 230,63 EUR bistveno zmanjšalo njena sredstva za preživljanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu z zavzetim stališčem, da s plačilom sodne takse v višini 5.535,00 EUR ne bodo bistveno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženka preživlja, v povezavi z dovoljenim ji obročnim plačilom sodne takse, zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo vse podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

5. V obravnavani zadevi je tožnica ob vložitvi pritožbe zoper sodbo predlagala, da se jo oprosti plačila sodnih taks. Prvostopno sodišče je pri odločanju o navedenem predlogu v skladu s petim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) presojalo za odločitev pomembne okoliščine, zlasti je upoštevalo premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Čeprav v trenutku odločanja sodišča prve stopnje še ni bila izdana ustavna odločba o ugotovitvi, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala(1), je iz obrazložitve prvostopne odločitve (4. točka) smiselno razbrati, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi dejansko presojalo tudi možnosti za popolno oprostitev plačila sodnih taks, kar se glede na sprejeto ustavno odločbo sedaj pokaže kot pravilno.(2)

6. Pri ugotavljanju pogojev za morebitno taksno oprostitev pa je prvostopno sodišče v okviru vrednosti predmeta postopka najprej zmotno ugotovilo višino sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Ker je toženka s pritožbo lahko izpodbijala le zanjo neuspešni obsodilni del sodbe (193.192,24 EUR - I. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 171/2012 z dne 12. 3. 2014) ter posledično odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka navedene sodbe), se v skladu s petim odstavkom 18. člena ZST-1 vzame kot podlaga za plačilo sodne takse za pritožbo le vrednost izpodbijanega dela. Zato vrednost sodne takse za pritožbo toženke v skladu s tar. št. 1121 Taksne tarife v zvezi s Prilogo 1 znaša 3.225,00 EUR in ne na prvi stopnji izračunanih 5.535,00 EUR (kolikor bi znašala pritožbena taksa upoštevaje vrednost obsodilnega in zavrnilnega dela prvostopne sodbe, čeprav slednji s strani toženke zaradi pomanjkanja pravnega interesa niti ne more biti pritožbeno izpodbijan).

7. Ne glede na napačno (previsoko) izračunano sodno takso za pritožbo pa je zmotno tudi nadaljnje prvostopno sklepanje, da s plačilom sodne takse za pritožbo sicer ne bodo bistveno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženka preživlja, bi pa bila občutno zmanjšana njena sredstva s takojšnjim celotnim plačilom sodne takse, kar naj bi narekovalo dovolitev njenega obročnega plačila oziroma porazdelitev sodne takse na kar 24 zaporednih mesečnih obrokov. Materialnopravno napačno je prvostopno stališče, kot ga je razbrati iz izpodbijane prvostopne odločitve, da sredstva za preživljanje zavezanca za plačilo sodne takse ne bodo občutno zmanjšana, v kolikor se jih porazdeli na zadostno število manjših zaporednih mesečnih obrokov. Tako sklepanje bi namreč vedno onemogočalo (tudi delno) oprostitev plačila sodnih taks, v kolikor se dolgovano sodno takso zgolj porazdeli na zadostno število dovolj nizkih mesečnih obrokov. Nasprotno pa bi po presoji sodišča druge stopnje tudi dalj časa trajajoča (kar dvoletna!) obremenitev že tako nizkega mesečnega dohodka (pokojnine toženke v višini 574,83 EUR), kot jo je v obravnavani zadevi določilo sodišče prve stopnje, toženkina sredstva za preživljanje dolgoročno občutno zmanjšala, saj bi toženki v daljšem časovnem obdobju dejansko mesečno ostalo le dobrih 70 EUR več kot znaša osnovni znesek minimalnega dohodka po 8. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre)(3).

8. Pravilna uporaba materialnega prava (11. člena ZST-1) ob upoštevanju na prvi stopnji ugotovljenega in v pritožbi neizpodbijanega premoženjskega stanja pritožnice (točka 3 obrazložitve prvostopne odločitve) ter vrednosti predmeta postopka, ki se odraža v višini sodne takse in za toženkino pritožbo, kot že zgoraj obrazloženo, pravilno znaša 3.225,00 EUR, sicer tudi po presoji sodišča druge stopnje ne opravičuje toženkine popolne oprostitve sodne takse. Toženka namreč v skladu s 30. členom ZSVarPre ne bi bila upravičena do denarne socialne pomoči, saj njen dohodek presega minimalni dohodek, ki ji pripada po ZSVarPre.(4) Primerjava višine toženkine mesečne pokojnine (574,83 EUR) z višino sodne takse za pritožbo pa pokaže, da je slednja več kot petkratnik toženkinega mesečnega dohodka. Navedeno opravičuje zaključek, da bi bila s plačilom sodne takse za pritožbo v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženka preživlja, kar v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZST-1 narekuje njeno delno oprostitev plačila sodne takse do zneska 500,00 EUR. Navedeni znesek sicer še vedno predstavlja pretežni del toženkinega mesečnega dohodka, vendar le dobrih 15% dolgovane sodne takse. Torej gre vendarle za znatno taksno oprostitev, upoštevaje da toženka do celotne oprostitve sodne takse glede na zgoraj obrazloženo ni upravičena, zaradi česar mora del sodne takse kriti sama. Da pa bi toženka neoproščeni del sodne takse (500,00 EUR) zmogla brez znatnega negativnega vpliva na njeno preživljanje, ji je sodišče II. stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 dovolilo njegovo obročno plačilo v petih zaporednih mesečnih obrokih po 100,00 EUR. Ob tako določeni višini mesečnega obroka bo toženki mesečno še vedno ostal skoraj dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka v času odločanja sodišča prve stopnje, določeno obdobje odplačevanja neoproščenega dela sodne takse pa je še vedno dovolj kratko, da toženkina sredstva za preživljanje zaradi mesečnih obrokov sodne takse ne bodo dolgoročno občutno zmanjšana.

9. Vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo delno ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega prvostopnega sklepa tako, da se toženko plačila sodne takse delno oprosti, za preostali znesek sodne takse pa se ji dovoli njeno obročno plačilo, kot podrobneje izhaja iz izreka tega sklepa. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 3. točki 365. člena ZPP.

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014, objavljena v Ur. l. RS št. 58/2014 z dne 28. 7. 2014. op. št. (2): Do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo se v skladu s 3. točko izreka ustavne odločbe (op. 1) prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. „To pomeni, da bodo sodišča morala do odprave protiustavnosti v postopkih odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks, ko stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, sama ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne“ (obrazložitev ustavne odločbe v točki 18).

op. št. (3): Le-ta v skladu s Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2014 (Uradni list RS, št. 55-2446/2014), objavljenim 21. 7. 2014, ki velja od 21.7.2014 in se uporablja od 1.8.2014, znaša 269,20 EUR, v času odločanja sodišča prve stopnje (oz. od 1. 8. 2013 naprej) pa je znašal 265,22 EUR.

op. št. (4): Uporaba prvega v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v skladu z ustavno odločbo (op. 1 in 2).