Jedro

Pri presoji o upravičenosti do odškodnine je potrebno izhajati iz namena pravilno uporabljene materialnopravne določbe prvega odstavka 180. člena OZ, ki pravno varstvo zagotavlja glede na ustvarjene medsebojne čustvene vezi. Te (torej vsebinski vidik) lahko v izjemnih primerih pretehtajo nad pomenom, ki ga ima formalna opredelitev kroga posrednih oškodovancev oz. upravičencev do odškodnine. Če namreč citirana določba za ožje družinske člane (zakonec, otrok, starš) predpostavlja tako močno medsebojno čustveno navezanost, da jih avtomatično uvršča v krog upravičencev za odškodnino po pokojnem sorodniku, potem v primeru dejansko obstoječih medsebojnih čustvenih vezi, ki so rezultat po vsebini ekvivalentnega enakovrstnega razmerja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 180. člena, oškodovancu ni mogoče odreči pravnega varstva zgolj z argumentom, da gre za osebo izven (formalno določenega) kroga posrednih oškodovancev.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točkah I, III, IV in V izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnik), tako da je toženi stranki (v nadaljevanju tudi toženka) naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 10.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2017 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo še 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2017 dalje je zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 2.251,50 EUR (III. točka izreka), povrnitev pravdnih stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči v višini 795,20 EUR v korist proračuna Republike Slovenije (IV. točka izreka), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter povrnitev stroškov sodne takse v višini 367,20 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, uvodoma sklicujoč se na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne ter mu naloži plačilo vseh pravdnih stroškov oziroma podredno, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določilo prvega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika, ker sodna praksa to določilo le izjemoma razlaga širše in odškodnino priznava tudi vnukom (v razmerju do starih staršev), a le, ko ti ves čas živijo s starimi starši in jim ti (delno ali v celoti) nadomeščajo roditelje oziroma med njimi obstaja razmerje, ki ga je mogoče izenačiti z razmerjem med starši in otroki (VSL II Cp 157/2014 z dne 2. 4. 2014). Brez tega pogoja sicer prepričljivo ugotovljena prizadetost mld. tožnika, ki se manifestira v močnih duševnih bolečinah, v kar tožena stranka sicer ne dvomi, ne utemeljuje širitve kroga upravičencev do odškodnine iz prvega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika. Škoda vnuka v konkretnem primeru ne pretehta nad pomenom v citiranem členu opredeljenega kroga upravičencev kot posrednih oškodovancev.

Ne dvomi, da je tožniku dedek predstavljal pomembno navezovalno figuro in da je bil nanj tožnik varno navezan, ne more pa se strinjati z zaključkom sodišča, da je tožniku pokojni dedek predstavljal navezovalno figuro takšnih razsežnosti, kot jih običajno predstavljajo starši. Dedek ni živel skupaj s tožnikom, ki je od svojega drugega leta živel v skupnem gospodinjstvu z mamo, bil je starejša oseba (ob dogodku je bil star je star 68 let), pred škodnim dogodkom je bil že dalj časa bolan. S strani pokojnega ni šlo za trajnejšo oskrbo in varstvo tožnika ter s tem tudi ne za odnos in oporo ter varstvo, ki ga sicer otroku nudijo starši; slednjo je tožnik prejemal s strani mame. Zgolj velika čustvena navezanost, ki bi nenazadnje lahko bila enake kvalitete, če bi tožnik živel z obema staršema, še ni dovolj tehten razlog, da njun odnos enačili z odnosom med straši in otroci ter tožnika uvrstili v krog posrednih upravičencev. Zato ne obstaja pravna podlaga za prisojo odškodnine zaradi smrti bližnjega. Prvostopno sodišče je določbo prvega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika zmotno uporabilo.

3. V odgovoru na tožbo tožeča stranka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo toženke, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo povzročene pritožbene stroške, ki jih priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje,1 ki jo izpodbija le tožena stranka, preizkusilo v pritožbeno izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi tožene stranke, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena istega zakona) in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP). Čeprav iz pritožbe izhaja, da se pritožuje zoper sodbo, ne da bi bilo navedeno, ali jo izpodbija v celoti, pa je pritožbeno sodišče glede na kasnejšo vsebino pritožbe štelo, da tožena stranka izpodbija le zanjo neugodni ugodilni del zahtevka (izrek pod točkami I, III, IV in V).

6. Nosilni razlog odločitve je, da je tožnik kot posredni oškodovanec (vnuk) upravičen do zneska 10.400,00 EUR, ki predstavlja vsled globine čustvene vezi med njima pravično zadoščenje2 zaradi smrti bližnjega (dedka), med katerima je v času smrti pokojnega obstajalo razmerje, podobno tistemu med starši in otroki. Prvostopno sodišče je štelo, da ugotovljena dejstva utemeljujejo prisojo odškodnine na podlagi določbe prvega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožba ne oporeka razlagi citirane določbe,3 ki jo je sodna praksa v določenih, izjemnih primerih nekoliko razširila. Vendar pa meni, da ne gre za takšen izjemen primer, ki je podan, kadar vnuk ves čas živi s starim staršem in mu stari starš delno ali v celoti nadomešča roditelja oziroma obstaja med njima razmerje, ki ga je mogoče izenačiti z razmerjem med starši in otroki.

7. V obravnavanem primeru pritožbeno ni sporno, da dedek in tožnik4 nista živela skupaj od tožnikovega drugega leta starosti dalje; tožnik, ki je pred tem od rojstva živel v skupnosti z materjo in obema starima staršema, je nato živel v skupnem gospodinjstvu z materjo, dedek pa v bližini5 s tožnikovo babico v ločenem gospodinjstvu. Prvostopno sodišče se je v celoti oprlo na mnenje izvedenke o otrokovi možnosti navezovanja na več ljudi že ob rojstvu, pri čemer ni nujno, da otrok živi z osebo, pač pa zadošča, da s to osebo preživlja precej kvalitetnega skupnega časa, kar so okoliščine, ki jih je prvostopno sodišče v konkretnem primeru tudi ugotovilo, in sicer ne le za čas skupnega življenja do tožnikovega drugega leta starosti, temveč tudi za čas kasnejšega otroštva in odraščanja, vse do dedkove smrti,6 kljub določenim zdravstvenim problemom v času smrti 68 letnega imenovanega. Upoštevaje nadaljnjo oceno izvedenke, da je tožnikov dedek odigral očetovsko vlogo, ker sicer očeta v sami družinski situaciji ni bilo, pri čemer se fantje identificirajo po spolu s fanti, zato je bil dedek tudi najbližja možna oseba, ki je lahko izpeljala ta identifikacijski proces, čemur vse, kot tudi predhodno povzetim ugotovitvam izvedenke, na katerih temeljijo dokazni zaključki sodišča, je prvostopno sodišče sledilo, je nato napravilo pravilen materialnopravni zaključek o tožnikovi navezanosti na dedka z razsežnostjo, kot je značilna za starša. Ta temelji na celoviti, konsistentni, razumni in posledično prepričljivi dokazni oceni okoliščin, ki so podlaga za ugotavljanje tožnikove čustvene navezanosti na dedka kot na starša, in ki utemeljuje zgornji pravilni materialnopravni zaključek. Pritožbeno nestrinjanje z zaključkom sodišča, da je dedek tožniku predstavljal navezovalno figuro takšnih razsežnosti, kot jih običajno predstavlja starš, ter nadaljnjim, da je med njima tudi pred smrtjo dedka obstajala takšna močna vez, je po vsebini razumeti tudi kot grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pa pritožba ne obrazloži zmotne dokazne ocene, na podlagi katere temelji zatrjevano zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Zato pritožbeno sodišče na posplošeno grajo odgovarja, da je prvostopno sodišče, kot to izhaja iz obrazložitve v točkah 7 do 12, dejstva o tožnikovi navezanosti na dedka ugotavljalo na podlagi vseh izvedenih dokazov ter z njihovo dokazno oceno po metodološkem pristopu, kot ga nalaga 8. člen ZPP, torej na podlagi prepričljivih izpovedi tožnika in prič (tožnikova mati in babica), ki jih je dodatno dokazno ocenilo še z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja v pravdnem postopku imenovane izvedenke klinične psihologije.

8. Na po pritožnici izpostavljeno ugotovitev klinične psihologinje med dopolnitvijo izvedenskega mnenja, da je lahko tudi otrok, ki sicer živi z obema staršema, navezan na starega starša kot na starša, kot tudi, da je lahko marsikateri otrok, ki ima oba starša, bolj navezan na dedka kot na očeta, pritožbeno sodišče odgovarja, da s takšnim izpodbijanjem dokazne ocene izdelanega izvedenskega mnenja, na katerem je prvostopno sodišče temeljilo svoje dejanske ugotovitve, ob tem, ko toženka prvostopnemu sodišču v pritožbi ne očita nedopustnega posega v njeno pravico do izjave, ne more uspeti. Posledično je neutemeljeno tudi njeno uveljavljanje, da se dejansko stanje ne prilega normativnemu okviru določbe prvega odstavka 180. člena OZ. Toženka niti s ponavljanjem svojih trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je šlo sicer za lep odnos med vnukom in dedkom, ki pa ga ni mogoče izenačiti z odnosom med očetom in otrokom, ne more omajati prepričljivosti takšne skladne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Da ni šlo za trajnejšo oskrbo in varstvo tožnika s strani dedka ter s tem za odnos in oporo ter varstvo, ki ga otroku nudi starš, je pritožničina lastna ocena. Da je omenjeno prejemal s strani matere, v postopku pred sodišče prve stopnje ni bilo sporno; dokazna ocena je temeljila na oceni izvedenke, da je šlo med tožnikom in dedkom za identifikacijo po spolu in je dedek, ki je bil ves čas poleg tožnika, čeprav nista živela skupaj, predstavljal tožniku podobno figuro, kot bi mu jo oče kot starš.7

9. Pri presoji o upravičenosti do odškodnine je potrebno izhajati iz namena pravilno uporabljene materialnopravne določbe prvega odstavka 180. člena OZ, ki pravno varstvo zagotavlja glede na ustvarjene medsebojne čustvene vezi. Te (torej vsebinski vidik) lahko v izjemnih primerih pretehtajo nad pomenom, ki ga ima formalna opredelitev kroga posrednih oškodovancev oz. upravičencev do odškodnine. Če namreč citirana določba za ožje družinske člane (zakonec, otrok, starš) predpostavlja tako močno medsebojno čustveno navezanost, da jih avtomatično uvršča v krog upravičencev za odškodnino po pokojnem sorodniku, potem v primeru dejansko obstoječih medsebojnih čustvenih vezi, ki so rezultat po vsebini ekvivalentnega enakovrstnega razmerja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 180. člena, oškodovancu ni mogoče odreči pravnega varstva zgolj z argumentom, da gre za osebo izven (formalno določenega) kroga posrednih oškodovancev. Dejstva glede kvalitete in kvantitete skupnega preživljanja časa, zaradi česar je med njima obstajala močna čustvena vez, razvijajoča se od tožnikovega rojstva dalje, s stalno prisotnostjo dedka v življenju tožnika, čeprav od drugega leta tožnikove starosti nista živela skupaj, ter po dedkovi smrti manjko vsakodnevne skrbi in pomoči, iz česar izvira tožnikovo duševno trpljenje, ter materialno pravo je sodišče ugotovilo in uporabilo pravilno. Zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ponovno poudarjajoč izjemne okoliščine konkretnega primera. Pritožničino sklicevanje na VSL II Cp 157/2014 z dne 2. 4. 2014 ni sklicevanje na judikat s primerljivim dejanskim stanjem, saj je bila odločitev v navedeni zadevi iz ugodilne na prvi stopnji na pritožbeni stopnji spremenjena v zavrnilno ravno iz razloga, ker ugotovljene okoliščine niso utemeljevale zaključka, da je med tožnikoma – starima staršema in vnukinjo obstajalo enakovrstno razmerje kot med otrokom in starši, medtem ko je ravno ta izjemna okoliščina v sedaj obravnavanem primeru bila ugotovljena.

10. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu ter popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Sodišče druge stopnje med pritožbenim preizkusom izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Obrazložene stroškovne odločitve pod točkami III do V izreka pritožba vsebinsko ne izpodbija; ta je glede na delni uspeh tožeče stranke z zahtevkom v pravdi v celoti pravilno oprta na drugi odstavek 154. člena ZPP, glede odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov in načina plačila pa na določbo 155. člen ZPP in določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo, v kateri je priglasila stroške, ni bila uspešna, mora na podlagi člena 154/1 ZPP v zvezi s členom 165/1 ZPP svoje stroške pritožbe kriti sama. Tožniku je na podlagi istih določb dolžna povrniti njegove pritožbene stroške odgovora na pritožbo, ki je bil vsebinski in zato stroške v zvezi z njim pritožbeno sodišče šteje za potrebne pravdne stroške. Njegove pritožbene stroške predstavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 19 in 22/1 Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife; OT) v višini 500 točk, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 10 točk in 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 373,32 EUR. Sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov posveta s stranko in pregleda pritožbe (2 x 50 točk), zaradi nepotrebnosti v zvezi z že priznanimi stroški sestave vloge – pritožbe. Znesek je tožena stranka tožeči dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.8 1 Določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 2 Znesek je zmanjšan za 20% soprispevek pokojnega k nastanku škodnega dogodka. 3 Ta namreč določa, da lahko sodišče, če nekdo umre, prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. 4 V času vložitve tožbe še mladoleten, rojen v januarju 2004, ki nikoli ni imel stikov z biološkim očetom. 5 Kot to izhaja iz izpovedi tožnikove matere, povzete v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, približno 300 oz. 500 metrov stran. 6 Glej obrazložitev v točkah 7 do 9. 7 Podrobneje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS z dne 13. 12. 2006.