Jedro

Stranka carinskega postopka je lahko le oseba, ki je na podlagi carinske odločbe dolžna plačati odmerjeno dajatev. Pravico do pritožbe zoper odločbo prve stopnje ima le stranka v postopku in oseba v čigar pravice ali pravne koristi posega odločba. Med strankama pa ni sporno, da v postopku izdaje citirane odmerne odločbe tožnik ni imel položaja stranke niti stranskega udeleženca. Tako je pritožbeni organ pritožbo pravilno zavrgel, saj tožnik ni sodeloval v postopku izdaje odmerne odločbe, ta pa tudi sicer tožnika ne zavezuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjski organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, Carinskega urada Koper št. DT 4242-404/2010-1 z dne 5. 5. 2010 (v nadaljevanju odmerna odločba). V obrazložitvi je navedel, da je bila odmerna odločba izdana po izvedenem postopku naknadnega preverjanja sprejetih carinskih deklaracij, opravljenega v skladu s pooblastili 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS). O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik 21. 4. 2010, s katerim je bil določen kot carinski dolžnik - deklarant A. d.d., ki mu je bil zapisnik tudi vročen, vendar v okviru danega roka nanj ni podal pisnih pripomb. Zoper odmerno odločbo se je pritožil tožnik kot prejemnik blaga in navedel, da ima izkazan pravni interes. Ko bo odmerna odločba postala dokončna in pravnomočna bo carinski dolžnik pridobil zoper tožnika regresno pravico. V odmerni odločbi je res neposredni zavezanec za plačilo predmetnega carinskega dolga deklarant, vendar je že prvostopenjski organ v obrazložitvi navedel, da je v primeru posrednega zastopanja dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija. Sklicuje se na 43. člen in 44. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

2. Na podlagi prvega odstavka 264. člena ZUP, se kot subsidiarni procesni predpis uporablja Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), v katerem je na podlagi tretjega odstavka 2. člena določeno, da organ druge stopnje zavrže pritožbo, v primeru če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba. Na podlagi 49. člena ZUP mora upravni organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je oseba, ki nastopa kot stranka v postopku, tudi dejansko lahko stranka postopka. Pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji ima po določilih prvega odstavka 229. člena ZUP stranka v postopku, pa tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice in pravne koristi in sicer v roku, ki je določen za stranko. Iz podatkov iz carinskih deklaracij, na katere se odmerna odločba nanaša, izhaja, da je deklarant blago, ki je predmet postopka, deklariral zaradi sprostitve v prost promet za račun tožnika, vendar pa obveznosti plačila v zvezi s tem blagom nastalega carinskega blaga ni solidarno naložil tožniku kot prejemniku blaga. Ker carinski deklarant, ki mu je z izpodbijano odločbo bilo naloženo plačilo carinskega dolga, pravice do vložitve pravnega sredstva pritožbe ni izkoristil, je s potekom pritožbenega roka postal izrek odmerne odločbe izvršljiv, dokončen in pravnomočen (prvi odstavek 225. člena ZUP), zato si tožnik ne more izboljšati pravnega položaja, ne glede na to, da izkazuje dejanski interes, ki pa v tem postopku ni pravno relevanten. Carinski organ lahko kadarkoli znotraj danega roka zahteva poplačilo carinske obveznosti od katerega koli solidarnega dolžnika. Vsak od solidarno zavezanih dolžnikov pa lahko tudi uveljavlja pravico do obrambe v postopku, ki se vodi zoper njega. Notranja razmerja med tožnikom in carinskim deklarantom, iz katerih izhajajo morebitne regresne pravice, pa so stvar notranjih obligacijskih razmerij.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je brez dvoma izkazana njegova pravna korist zaradi varstva svojih pravic. Tako ima pravico, da se udeležuje v predmetnem postopku kot stranski udeleženec na podlagi tretjega odstavek 201. člena CZS. Tožnik je uvoznik blaga, za račun katerega so bile izdelane carinske deklaracije, na podlagi katerih je bila izdana predmetna odmerna odločba. Res je na podlagi tretjega odstavka 201. člena CZS carinski dolžnik praviloma deklarant, vendar je v primeru posrednega zastopanja dolžnik za plačilo carinskega dolga tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija, v konkretnem primeru torej tožnik. Tako ima tožnik nedvomno pravni interes za vložitev tožbe. Deklarant kot carinski dolžnik je bil posredni zastopnik tožnika, za račun katerega so bile izdane carinske deklaracije in je tako pridobil regresno pravico nasproti tožniku. Pritožbeni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi priznava, da je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 201. člena CZS dolžnik za nastali carinski dolg, ker je bil carinski deklarant njegov posredni zastopnik kot oseba, za račun katere so bile izdane predmetne carinske deklaracije, vendar je na carinskem organu odločitev katerega od solidarnih dolžnikov bo terjal za plačilo nastalega carinskega dolga. Takšen zaključek tožene stranke pa je nezakonit. Gre tudi za kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Napačno je tudi mnenje pritožbenega organa, da si tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja zato, ker carinski deklarant pravice do vložitve pravnega sredstva - pritožbe ni izkoristil in je s potekom pritožbenega roka postal izrek predmetne odmerne odločbe izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V danem primeru je sporno ali ima tožnik procesno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo, s katero je bilo carinskemu deklarantu, družbi A. d.d. naloženo plačilo carine in DDV v skupnem znesku 45.943,40 EUR, na podlagi carinskih deklaracij, Izpostave Luka Koper št. K-1268 z dne 6. 1. 2008, K-2028 z dne 23. 1. 2008, K-2745 z dne 30. 1. 2008 in K-3646 z dne 7. 2. 2008. Med strankama ni sporno, da se izrek odmerne odločbe glasi na carinskega dolžnika – deklaranta A. d.d. Stranka carinskega postopka pa je lahko le oseba, ki je na podlagi carinske odločbe dolžna plačati odmerjeno dajatev. Na podlagi prvega odstavka 229. člena ZUP ima pravico do pritožbe zoper odločbo prve stopnje le stranka v postopku in oseba v čigar pravice ali pravne koristi posega odločba. Med strankama pa ni sporno, da v postopku izdaje citirane odmerne odločbe tožnik ni imel položaja stranke niti stranskega udeleženca. Tako je po presoji sodišča pritožbeni organ pravilno na podlagi 49. člena zvezi s prvim odstavkom 229. členom ZUP pritožbo zavrgel, saj tožnik ni sodeloval v postopku izdaje odmerne odločbe, ta pa tudi sicer tožnika ne zavezuje. Tudi po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje pravovarstvenega interesa in si s pritožbo tudi ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Sodišče v tem delu v celoti soglaša z obrazložitvijo pritožbenega organa v izpodbijanem sklepu. Kakšno je notranje razmerje med deklarantom in tožnikom in dejanski interesi tožnika, na katerega se sklicuje tožba in pritožba, pa na odločitev o tem, kdo je imel formalni status stranke v carinskem postopku ne vpliva (sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 689/2011 z dne 15. 12. 2011).

6. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

8. Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.