Jedro

Kmetijska zemljišča, v zvezi z navedbo v 29. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, se vračajo, če upravičenci niso dobili ustreznega nadomestnega zemljišča, ne glede na to, kakšno odškodnino so dobili v denarju. Višina prejete odškodnine je pomembna le za presojo, ali jo je upravičenec, glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, dolžan vrniti ali ne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 19.10.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo občine ... Ta je odločil, da je upravičenec do vrnitve nepremičnine parc. št. 381/46, da je zavezanec Kmetijski kombinat ..., ki je na navedeni parceli imetnik pravice uporabe in da se bo po pravnomočnosti odločbe vknjižila solastninska pravica do 5.199/267.520 na upravičenca. Odločil je tudi, da najemna razmerja ostanejo v veljavi in da bo geodetska uprava po prenehanju najemnega razmerja odmerila pripadajočo parcelo v deležu do celote, ki bo izročena v posest upravičencu. Temeljnemu sodišču ..., enoti v ... je bilo naročeno, da po pravnomočnosti odločbe opravi vpis solastninske pravice po uradni dolžnosti. Izplačane odškodnine prvostopni upravni organ ni upošteval, ker je znašala samo 11 % realne vrednosti. Tožena stranka je odločbo oprla na 2. odstavek 27. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, ZDen). Ugotovila je, da za denacionalizirano zemljišče ni bilo dano drugo nadomestno zemljišče. Ugovori tožeče stranke v zvezi z odškodnino so po mnenju tožene stranke neutemeljeni, ker izplačana odškodnina ne presega 30 % vrednosti nepremičnin, ki so postale družbena lastnina, in se takšna odškodnina po 1. odstavku 72. člena ZDen ne upošteva. Po 2. odstavku 19. člena ZDen se pri vračanju kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov ne upošteva določba 4. točke 1. odstavka navedenega člena, ampak 27. člen. Glede na ugovore v zvezi z 20. in 21. členom tožeča stranka ni izkazala, da so bila v zemljišče vložena velika sredstva, da bi bila z vrnitvijo bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov in da bi zato prišlo do motenj v poslovanju. Zato niso izkazane okoliščine iz 2. odstavka 21. člena ZDen.

Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe o velikih vlaganjih, navaja, da je pravno naziranje tožene stranke zmotno, saj vsak odpis od kompleksa pomeni okrnjenost kompleksa. Vse skupaj pa pomeni izpad dohodka, odpuščanje delavcev, opuščanje dejavnosti - pridobivanja hrane, in končno likvidacijo ali stečaj podjetja. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in da ugotovi, da arondacijska odločba nadomešča kupoprodajno pogodbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na razgovoru v zvezi z obravnavano denacionalizacijo, ki je bil pri prvostopnem upravnem organu 21.4.1992 (zapis na listu št. 11) navajala, da gre za meliorirana zemljišča, ki so oblikovana v različno velike table, obdane z melioracijskimi jarki. Vlaganja v melioracijo naj bi celo presegla realno vrednost zemljišč pred melioracijo, sredstva za melioracijo pa naj bi pridobila s krediti, ki jih je morala odplačati. Teh svojih navedb tožeča stranka res ni dovolj precizirala, je pa kljub temu iz njih mogoče sklepati, da tožeča stranka opozarja na povečano vrednost nepremičnin v smislu 25. člena ZDen, ni pa glede tega predložila ustreznih dokazov. Iz upravnih spisov pa tudi ni razvidno, da bi upravni organ tožečo stranko k temu pozval, kar bi po določbi 2. odstavka 137. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) moral. Šele, če tožeča stranka svojih navedb ne bi natančno in določno opredelila in ne predložila ustreznih dokazov, bi lahko upravni organ odločil na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Ker upravni organ ni postopal tako, je kršil pravila postopka. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo. V zvezi z ugotovljanjem, ali se je vrednost zemljišč zaradi vlaganja v melioracijo bistveno povečala (25. člen ZDen), bo vsekakor treba opraviti obravnavo, saj bo treba ugotoviti stanje zemljišč ob podržavljenju in sedanje stanje. Povečanje vrednosti ni nujno enako vloženim sredstvom, kot to meni tožeča stranka. Lahko je celo večje, običajno pa je seveda obratno.

Iz upravnim spisom priložene fotokopije odločbe stalne arondacijske komisije pri občinski skupščini ... z dne 10.9.1963 izhaja, da je predmetno zemljišče bilo podržavljeno na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, navedenega pod 29. točko 1. odstavka 3. člena ZDen. Taka zemljišča pa se vračajo, če upravičenci niso dobili ustreznega nadomestnega zemljišča, ne glede na to, kakšno odškodnino so dobili v denarju. Višina prejete odškodnine je pomembna le za presojo, ali jo je upravičenec, glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, dolžan vrniti ali ne. Ni pa jasno, kaj želi tožeča stranka doseči s sklicevanjem na sporazum med upravičencem in KZ ... Med predloženimi upravnimi spisi ni nobenega sporazuma. Če tožeča stranka meni, da je pomemben za odločitev, ga mora predložiti in navesti, kaj z njim dokazuje.

V skladu z določbo 1. odstavka 20. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije bo treba kot stranko - zavezanca - v postopek pritegniti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).