Jedro

Zaradi tožničinega sklicevanja na dopuste, sodne počitnice ter na obvestilo o bolniškem staležu tožena stranka ni bila dolžna preložiti disciplinske obravnave in je v smislu 2. odstavka 63. člena ZTPDR utemeljeno štela, da se je tožnica ni udeležila brez upravičenih razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 13.8.2002 in razveljavitev sklepa sveta tožene stranke z dne 8.10.2002 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ter zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo. Presodilo je, da je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tožnici zakonito izrečen tudi glede na obstoj le treh očitanih disciplinskih kršitev, ki so bile pred sodiščem dokazane.

Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo napak v predhodnem disciplinskem postopku, ki ga je tožena stranka izvedla brez zaslišanja tožnice in kljub njenemu utemeljenemu opravičilu, da se disciplinske obravnave dne 18.8.2002 iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti. S tem je bila kršena njena pravica do obrambe. Sodišče je zmotno in ne da bi se opredelilo do vseh okoliščin presodilo, da mnenja zdravnikov specialistov v zvezi s tem tožena stranka utemeljeno ni upoštevala, glede potrdila o upravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni v spornih dneh pa sodišče sploh ni zavzelo stališča. S tem je bila kršena tožničina pravica do pritožbe. Navaja, da je sodišče zmotno odločalo o zakonitosti spornega disciplinskega postopka tudi glede na napake v zvezi z odločanjem o njenem predlogu za izločitev člana sveta tožene stranke, ko je ta odločal o tožničinem ugovoru. Glede presoje preostalih dveh disciplinskih kršitev pa tožnica sodišču očita pristransko sledenje navedbam direktorice tožene stranke in zanemarjenje drugih dokazov.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 73/07) vročena Vrhovnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da revizijski razlogi niso podani in predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene navedbe, tako da v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje niso podane, tovrstnih kršitev zgolj pred sodiščem prve stopnje pa v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). V reviziji zatrjevane kršitve v predhodnem disciplinskem postopku pri toženi stranki ne predstavljajo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so omejene na sodni postopek. Presoja teh kršitev pomeni uporabo materialnega prava. S katerimi ravnanji naj bi sodišče storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v reviziji ni navedeno. Zato sodišče ugotavlja, da v reviziji zatrjevani razlogi v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka niso utemeljeni.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Obe nižji sodišči sta se izrecno in pravilno opredelili do vprašanj v zvezi z zaslišanjem tožnice v disciplinskem postopku pri toženi stranki in v zvezi z disciplinsko obravnavo v njeni odsotnosti. V zvezi s tem so pomembne dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, da je bila tožnica prvič vabljena na disciplinsko obravnavo za dne 25.7.2002. Na njeno zaprosilo in predloženo potrdilo o zadržanosti z dela zaradi bolezni je tožena stranka obravnavo preklicala in jo preložila na 13.8.2002. Tožnica je dne 30.7.2002 (potem ko se je 29.7.2002 vrnila na delo) predlagala preložitev tudi te obravnave, češ da zaradi dopustov in sodnih počitnic ne more najti zagovornika, dne 12.8.2002 pa zgolj obvestila toženo stranko, da je (ponovno) v bolniškem staležu. Tožena stranka takih opravičil ni upoštevala in je dne 13.8.2002 obravnavo izvedla v tožničini odsotnosti. Tudi obravnave njenega ugovora pred svetom zavoda dne 24.9.2002 se tožnica kljub vabilu osebno ni udeležila, udeležil pa se je te obravnave njen zagovornik, ki je svet obvestil, da je tožnica v bolniškem staležu, ne da bi predlagal preložitev obravnave. Ob vložitvi ugovora je tožnica dne 10.9.2002 toženi stranki tudi posredovala zdravniška potrdila, iz katerih izhaja, da se dne 13.8.2002 ni bila sposobna udeležiti obravnave.

Upoštevaje navedene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da tožnici v disciplinskem postopku ni bila kršena pravica do zagovora in da je tožena stranka o njeni disciplinski odgovornosti na prvi stopnji utemeljeno odločala po opravljeni obravnavi, čeprav se je tožnica ni udeležila. Revizijsko sodišče soglaša, da zaradi sklicevanja na dopuste in sodne počitnice ter na obvestilo o bolniškem staležu tožena stranka ni bila dolžna preložiti disciplinske obravnave in je v smislu 2. odstavka 63. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) utemeljeno štela, da se tožnica obravnave ni udeležila brez upravičenih razlogov.

Glede tožničinih predlogov za izločitev posameznih članov sveta zavoda pri odločanju o njenem ugovoru je bistvena presoja sodišča, da ti predlogi niso bili utemeljeni. Dejstvo, da sta bila dva člana sveta zaposlena pri toženi stranki, samo na sebi ni utemeljen razlog za njuno izločitev pri odločanju o disciplinski odgovornosti tožnice, prav tako pa ni bil utemeljen predlog za izločitev predsednika sveta. Na podlagi določb ZTPDR so o disciplinski odgovornosti delavcev odločali disciplinski organi delodajalca. Zato so trditve, da v teh organih ne bi smeli sodelovati pri delodajalcu zaposleni delavci oziroma osebe, ki bi bile kakorkoli povezane z delodajalcem, neutemeljene in v absolutnem nasprotju s takratnim konceptom ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavcev.

Glede disciplinskih kršitev je revizijsko sodišče vezano na skladne ugotovitve nižjih sodišč, da se tožnica v nasprotju z navodili direktorice tožene stranke dne 6.6.2002 neutemeljeno ni udeležila razgovora o možnostih izvajanja javnih del pri toženi stranki, da poslovnega poročila za leto 2001 v okviru svojih zadolžitev ni ustrezno obrazložila in da dne 5.4.2002 pri obračunu plače za eno od delavk ni upoštevala administrativne prepovedi zaradi odplačila bančnega posojila, v posledici vseh treh kršitev pa je pri toženi stranki prišlo do motenj delovnega procesa oziroma motenj pri opravljanju del. Ker pomenijo takšna ravnanja neizpolnjevanje oziroma nevestno izpolnjevanje delovnih obveznosti, za kar je bil v 1. B točki 55. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 65/94), ki je kot kolektivna pogodba dejavnosti veljala za toženo stranko, predviden izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja in upoštevaje, da je tožnica te kršitve storila na odgovornem delovnem mestu računovodkinje, je sodišče pravilno presodilo, da je bil tožnici sporni disciplinski ukrep utemeljeno in zakonito izrečen.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.