Jedro

Po sodni praksi Sodišča EU velja ugodnost začasnega uvoza le za tisto vozilo, ki opravi natančno določen prevoz, pri čemer mora to vozilo skupaj z blagom, ki se prevaža, prestopiti zunanjo mejo carinskega ozemlja Evropske skupnosti, sicer uvoznih dajatev ni oproščeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je carinski organ tožniku kot carinskemu zavezancu za blago: - motorno vozilo za prevoz blaga z batnim motorjem z notranjim izgorevanjem na vžig s kompresijo, tarifne oznake 8704 22 99 kombinirane nomenklature in Taric kode 00 z 22 % carinsko stopnjo in 20 % DDV v vrednosti 7.563,02 EUR ter

- priklopnik za prevoz blaga znamke Krone, tarifne oznake 8716 39 80 kombinirane nomenklature in Taric kode 00 z 2,7 % carinsko stopnjo in 20 % DDV v vrednosti 3.193,26 EUR določil uvozne dajatve, in sicer carino v višini 1.750,08 EUR, DDV v višini 2.501,28 EUR ter obresti v višini 14,44 EUR, kar znaša skupaj 4.265,80 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je carinski urad carinski dolg tožniku obračunal zaradi nezakonitega prevoza blaga na ozemlju Republike Slovenije (kabotaža). Dne 18. 5. 2012 je bilo namreč na carinski izpostavi Zavrč na izstopu pri carinski kontroli tovornega vozila pri vozniku A.A., ki je zaposlen pri tožniku, ugotovljeno, da je voznik navedenega dne z vozilom vstopil na območje Evropske skupnosti, opravil prevoz blaga iz Sladkega vrha na Ptuj ter istega dne izstopil iz območja Evropske skupnosti brez blaga. Voznik je carinskemu organu ob tem povedal, da je v Sladkem vrhu pri podjetju B. d.d. blago naložil ter ga v kontejnerjih razložil na Ptuju, kjer naj bi blago kasneje naložilo drugo vozilo in ga prepeljalo v Veliko Britanijo.

Po ugotovitvi carinskega organa je s tem prevoznik na območju Republike Slovenije opravil nedovoljeno kabotažo, za katero ni imel posebnega dovoljenja, ki je za prevoz blaga v Republiki Sloveniji potrebno po drugem odstavku 109. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPCP-2), kadar prevoz opravlja tuji prevoznik. Z opisanim dejanjem, ki pomeni prekršek, tožnik kot prevoznik ni več izpolnjeval pogojev za začasni uvoz komercialnega prevoznega sredstva s popolno oprostitvijo plačila dajatev v skladu s 558. členom Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: Uredba o izvajanju Carinskega zakonika Skupnosti). Prevoznik je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 87. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju Uredba o Carinskem zakoniku Skupnosti), zaradi česar je po točki a) prvega odstavka 204. člena omenjene uredbe nastal carinski dolg.

Po prejemu obvestila o nastalem carinskem dolgu je tožnik podal pisne pripombe, na katere je carinski organ v obrazložitvi odločbe odgovoril. Po mnenju carinskega organa je neutemeljeno sklicevanje tožnika na 105. člen ZPCP-2, ki določa, da dovoljenje za tujega prevoznika ni potrebno, če gre za prazna vozila, s katerimi se zamenjujejo pokvarjena vozila in prevzema prevoz blaga iz pokvarjenih vozil, saj nadomestno vozilo v tej zadevi ni predmet tega postopka. Carinski organ je zavrnil tudi navedbe tožnika, da prevoznik ni opravljal kabotaže pač pa mednarodni kombinirani prevoz. Glede navedb tožnika v pripombah, da je bilo prevozno sredstvo prepeljano iz območja Evropske skupnosti na območje Republike Hrvaške v popravilo zaradi okvare vlečnega vozila, pa carinski organ navaja, da voznik ob izhodu iz območja Republike Slovenije ni navedel, da je vlečno vozilo pokvarjeno, v primeru iztekanja olja pa voznik zaradi varnosti vožnje niti ne bi smel nadaljevati. Navedeno ter dejstvo, da je tožnik pripeljal na mejni prehod skupaj z vlečnim vozilom tudi priklopnik, po mnenju carinskega organa dokazuje, da je bil namen tujega prevoznika na območju Republike Slovenije opraviti kabotažo brez posebnega dovoljenja.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT 498-1-802/2012 z dne 26. 7. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo. Po mnenju pritožbenega organa navedbam tožnika, da v Republiki Sloveniji ni opravljal kabotaže, ni mogoče slediti iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe carinski organ na prvi stopnji. Poleg okoliščin, ki jih omenja prvostopni organ, kaže, da je imel prevoznik namen na območju Republike Slovenije opraviti kabotažo, tudi dejstvo, da v dokumentu „putni radni list“ voznik kritičnega dne ni navedel razloga postanka na Ptuju, kjer naj bi naloženi tovor raztovorili. Izjava hrvaške družbe B. d.o.o., ki potrjuje, da je bilo na vozilu ugotovljeno iztekanje olja, pa je bila izdana dne 19. 5. 2012, torej dan za tem, ko je bilo vozilo zaseženo s strani slovenskih carinskih organov. Pritožbeni organ opozarja še na zapisnik o komisijski določitvi carinske vrednosti blaga, iz katerega prav tako ni razvodno, da je iz vozila iztekalo olje. Iz listin tako po mnenju ministrstva ne izhaja, da je do okvare vlečnega vozila prišlo med prevozom blaga iz mesta natovarjanja proti državni meji, kot to zatrjuje tožnik. Ker je prevoznik prevažal blago znotraj Republike Slovenije s prevoznim sredstvom, registriranim v tretji državi brez posebnega dovoljenja, prevozno sredstvo tudi po mnenju ministrstva ni več izpolnjevalo pogojev za začasni uvoz komercialnega prevoznega sredstva s popolno oprostitvijo plačila dajatev. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo Evropskega sodišča št. C-272/03 z dne 15. 12. 2004 pa ministrstvo pojasnjuje, da je v tej sodbi sodišče zgolj opozorilo na možnost uporabe določenih določb Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti. V zvezi s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 204. člena Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti pa ministrstvo pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za kršitev carinskega postopka, ki vključuje tudi malomarno ravnanje voznika tovornega vozila, ki je opravljal kabotažo brez ustreznega dovoljenja. V danem primeru zato ne gre za dejanje, ki bi lahko ostalo brez bistvenih posledic za pravilno delovanje carinskega postopka.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo, v kateri nasprotuje odmeri carinskih dajatev v izpodbijani odločbi. Pri tem se sklicuje na določbo 201. člena Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti, ki določa, da nastane carinski dolg pri uvozu med drugim s sprostitvijo blaga v prosti promet, za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo, saj prevozno sredstvo s priklopnikom, za katero so bile odmerjene carinske dajatve, ni bilo dano v prosti promet, ampak se je zgolj uporabljalo za prevoz blaga. Nadalje tožnik navaja, da na ozemlju Republike Slovenije ni opravljal kabotaže ampak mednarodni prevoz blaga na relaciji Republika Slovenija – Velika Britanija, za kar je imel tudi potrebna dovoljenja. Tovorno vozilo z vlečnim vozilom je bilo zaradi okvare na vozilu prepeljano iz območja Republike Slovenije, bistveno za odločitev pa je po mnenju tožnika to, da je bilo blago z drugim tovornim vozilom nato dejansko prepeljano v Veliko Britanijo. Tožnik se sklicuje še na določbo 204. člena Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti, po kateri carinski dolg ne nastane, če se ugotovi, da je bilo ravnanje, ki se očita deklarantu, brez pravnih posledic za pravilno delovanje carinskega postopka. Po mnenju tožnika ministrstvo ni obrazložilo, kakšne posledice so z ravnanjem tožnika nastale za pravilno delovanje carinskega trga. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijanega akta in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama v postopku je sporno vprašanje nastanka carinske obveznosti zaradi začasnega uvoza cestnega vozila za komercialno uporabo na območje Evropske skupnosti dne 12. 5. 2012. Tožnik (kot uvoznik) namreč smiselno zatrjuje, da je bilo ocarinjeno blago (motorno vozilo s priklopnikom za prevoz blaga) namenjeno za izvedbo mednarodnega prevoza blaga znotraj Evropske skupnosti (med Republiko Slovenijo in Veliko Britanijo), zaradi česar bi vozilo, ki ni bilo namenjeno kabotaži, po mnenju tožnika moralo biti uvoznih carinskih dajatev oproščeno.

Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je blago iz tretjih držav, začasno uvoženo na območje Evropske skupnosti, lahko deležno popolne oprostitve uvoznih dajatev, določajo evropski carinski predpisi. Carinske ugodnosti je lahko po 137. členu Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti deležno le blago, za katerega je bilo v posebnem postopku izdano dovoljenje za začasni uvoz blaga na območje Skupnosti. Omenjeni postopek omogoča, da se neskupnostno blago, ki je namenjeno za ponovni izvoz in ni doživelo nobene spremembe, razen običajnega razvrednotenja zaradi uporabe, uporablja na carinskem območju Evropske skupnosti s popolno ali delno oprostitvijo uvoznih dajatev, ne da bi bilo predmet ukrepov trgovinske politike. Prvi odstavek 204. člena Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti pa določa primere, ko carinski dolg za uvoženo blago kljub vsemu nastane. Med drugim tako carinski dolg nastane tudi v primeru, ko carinski organ ugotovi, da ni izpolnjena katera od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, kar pa ne velja v primeru, ko se dokaže, da ugotovljene kršitve niso bistveno vplivale na zadevni carinski postopek.

Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da za cestno vozilo za komercialno uporabo (vključno s priklopnikom) velja postopek začasnega uvoza z carinskimi ugodnostmi oprostitve plačila uvoznih dajatev, določa 558. člen Uredbe o izvajanju Carinskega zakonika Skupnosti. Ta med drugim v točki c) prvega odstavka omenjenega člena določa, da se postopek začasnega uvoza cestnih prevoznih sredstev dovoli pod pogojem, da se vozila, namenjena za komercialno rabo, uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Evropske skupnosti. Po sodni praksi Sodišča EU (glej sodbo v zadevi C-272/03 z dne 15. decembra 2004 med Hauptzollampt Neubrandenburg proti Jens Christian Siig) velja ugodnost začasnega uvoza le za tisto vozilo, ki opravi natančno določen prevoz, pri čemer mora to vozilo skupaj z blagom, ki se prevaža, prestopiti zunanjo mejo carinskega ozemlja Evropske skupnosti, sicer uvoznih dajatev ni oproščeno.

V obravnavani zadevi med strankama postopka ni sporno, da je bilo cestno vozilo tožnika, za katerega so bile obračunane uvozne dajatve, ob prestopu slovensko-hrvaške meje dne 12. 5. 2012 deklarirano za postopek začasnega uvoza z oprostitvijo uvoznih dajatev, sporno pa tudi ni, da vozilo skupaj z blagom, ki ga je tega dne natovorilo v Republiki Sloveniji, nikoli ni prestopilo zunanje meje carinskega območja Evropske skupnosti, kar je pogoj za to, da je prevozno sredstvo lahko deležno oprostitve uvoznih dajatev. Vlečno vozilo s priklopnikom je namreč omenjenega dne iz Republike Hrvaške prazno prispelo na območje Republike Slovenije, prazno pa je tega dne poskušalo to območje na mejnem prehodu Zavrč tudi zapustiti. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča uvoženo cestno vozilo po 204. členu Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti v zvezi z 718. členom Uredbe o izvajanju Carinskega zakonika Skupnosti plačila uvoznih dajatev ne more biti oproščeno.

Za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno dejstvo, da je bilo blago, natovorjeno v Republiki Sloveniji, kasneje dejansko prepeljano v Veliko Britanijo z drugim vlečnim vozilom in drugim priklopnikom. Predmet carinskega postopka v tej zadevi je namreč konkretno cestno vozilo, ki mora izpolnjevati predpisane pogoje, da je lahko deležno ugodnosti oprostitve uvoznih dajatev.

Glede tožbenega očitka, da carinski dolg po 204. členu Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti ni nastal, ker ugotovljene kršitve niso bistveno vplivale na carinski postopek, pa sodišče poudarja, da se po 859. členu Uredbe o izvajanju Carinskega zakonika Skupnosti šteje, da kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka le pod natančno določenimi splošnimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Eden od pogojev je med drugim, da očitano dejanje ni bilo storjeno z očitno malomarnostjo udeleženca. S tem v zvezi sta carinski organ ter ministrstvo tudi po mnenju sodišča prepričljivo obrazložila, zaradi katerih okoliščin sta v obravnavani zadevi štela, da tožnik s cestnim vozilom ni imel namena opraviti mednarodnega prevoza blaga, kot to sam zatrjuje, pač pa je bil njegov namen z uvoženim vozilom blago prepeljati zgolj med posameznima krajema na ozemlju Republike Slovenije, za kar pa kot tuji prevoznik tožnik (to med strankama niti ni sporno) ni imel ustreznega dovoljenja. Ker tožnikovo dejanje (prevoz blaga v Republiki Sloveniji brez predpisanega dovoljenja) ni bilo storjeno brez očitne malomarnosti, po presoji sodišča v obravnavani zadevi po 204. členu Uredbe o Carinskem zakoniku Skupnosti ni mogoče šteti, da ugotovljena kršitev ni vplivala bistveno na pravilno izvajanje carinskega postopka.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov sodnega postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.