Jedro

Glede na dejstvo, da zadržani v času zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom prejema zdravila, ki jih lahko prejema samo v bolnišničnem okolju, kjer je pod stalnim nadzorom in kjer se spremljajo učinki in rezultati zdravljenja ter se odmerki glede na ugotovitve dnevno prilagajajo, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo mnenju izvedenca, da ambulantna oblika zdravljenja za zadržanega v tem času še ni primerna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se H. H., rojenega ..., s stalnim prebivališčem Š. ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice V. (v nadaljevanju: PB.) za dobo, ki sme trajati najdlje do 1. decembra 2021. 2. Zoper navedeni sklep je zadržana oseba po odvetniku vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter pridržano osebo nemudoma odpusti iz PB., oziroma podredno, sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožba navaja, da pogoji, ki jih za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom določa Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) pri zadržani osebi niso kumulativno izpolnjeni, zaradi česar je zmotno uporabljeno materialno pravo. V predmetnem primeru nista izpolnjena niti pogoj ogrožanja lastnega ali tujega življenja/zdravja niti pogoj, da nevarnosti ni moč odvrniti z drugimi oblikami pomoči - milejšimi ukrepi. Test sorazmernosti izrečenega ukrepa v primerjavi z grobim posegom v ustavno garantirano pravico do svobode ni bil dosledno napravljen oziroma je v celoti izostal. Po zaslišanju bližnje osebe in izvedenke ni moč zaključiti, da so kumulativno izpolnjeni zakonski pogoji po 39. členu ZDZdr. Predvsem iz zaslišanja najbližje osebe izhaja, da zadržana oseba trenutno nima samomorilskih nagnjenj in da si ni nikoli poizkušal vzeti življenje ali sploh razmišljal o tem. Iz ravnanj zadržane osebe ne gre zaslediti indicov, da bi si bil sploh sposoben sam škoditi v smislu samopoškodovanja. Kadar zadržana oseba biva v S., zanj več kot zgledno skrbi oče - zakoniti zastopnik, ki tudi poskrbi, da zadržana oseba redno jemlje vso predpisano medikamentozno terapijo ter se udeležuje vseh ambulantnih pregledov in potrebnih preiskav. Pritožba posebej poudarja, da je najbližja oseba - oče zadržane osebe na izrecno vprašanje pooblaščenca zadržane osebe v tej zvezi odgovorila, da ne pričakuje nikakršnih težav v zvezi z jemanjem predpisane terapije v domačem okolju v Ž. Kadar je zadržana oseba z očetom, ne zavrača jemanja terapije, s tem ni nikakršnih težav. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu (nevarnost za ogrožanje lastnega življenja ali zdravja) zmotno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Kar se tiče ogrožanja življenja ali zdravja tretjih oseb ali povzročanja škode na premoženju pa pritožba izpostavlja, da zadržana oseba nikdar ni škodovala premoženju kogarkoli, prav tako pa nikdar ni fizično napadla kogarkoli. Najbližja oseba je na vprašanje pooblaščenca odgovoril, da ga ni strah za lastno življenje ter da bi po njegovem mnenju v primeru ″napada″ sina nanj, le-tega zlahka umiril in zadržal. Najbližja oseba se počuti (glede na ostalo vsebino pritožbe je očitno pred besedo počuti izpadla beseda: ne) ogroženega, zadržana oseba pa tudi drugače ni bila nikdar agresivna do tretjih oseb. Obrazložitev je v delu, ki se nanaša na izpolnjenost tega pogoja po določbah ZDZdr zelo šibka in pavšalna, sploh pa ″incidentom/dogodkom″, na katerih sloni izpolnjenost tega pogoja (kazanje zobovja, pograbil vazo, da bi jo vrgel v očeta a je ni, se zapodil v očeta) ne gre pripisati intenzitete, ki bi kazala na okoliščino, da bi zadržana oseba resno ogrožala življenje ali zdravje tretjih oseb. Če ob tem upoštevamo tudi izrecno izjavo očeta, da se ″napadov oziroma izbruhov″ ne boji v smeri, da bi ga lahko sin teoretično poškodoval, ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, to je duševne manjrazvitosti zadržane osebe, je edini logičen zaključek ta, da pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni izpolnjen. Posledično je v tem delu sklep obremenjen s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, saj pogoja iz 1. in 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr nista izpolnjena. Nadalje pritožba izpostavlja okoliščino, da je oče zadržane osebe izpovedal, da je pripravljen skrbeti za sina doma na način, da bo redno skrbel, da bo dobival/jemal vso predpisano in potrebno medikamentozno terapijo ter ga po potrebi vozil na ambulantno zdravljenje. Pritožbeno stališče je, da bi bilo moč zadržani osebi ustrezno prilagoditi potrebno terapijo oziroma doseči ″stabilno stanje″ tudi s pomočjo (pogostejše) ambulante obravnave, brez resnega tveganja za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Moč je zaključiti, da bi poslabšano zdravstveno stanje zadržane osebe brez zadržkov lahko stabilizirali tudi na milejše načine (bodisi z nadzorovano obravnavo, ambulantnim zdravljenjem ali pa celo zgolj s sprotnim prilagajanjem odmerkov zdravil, ki ji jemlje v domačem okolju), zaradi česar navaja, da izrečen ukrep ni najmilejši možen ukrep za dosego tega cilja. Obstoji pozitivna prognoza, da je moč ponovno stabilizacijo zdravstvenega (psihičnega) stanja zadržane osebe opraviti brez vsakršne nevarnosti za zdravje zadržane osebe, kot tudi tretjih oseb, tudi z milejšim ukrepi na prostosti.

3. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje , ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih pa je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb, bodisi zaradi posebnega varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod zakonsko določenimi pogoji. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnih nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona (53. člen ZDZdr). Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so podani naslednji pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni: (-) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; (-) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje; in (-) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da obstojijo predpisani zakonski pogoji za sprejeto odločitev. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da da je zadržani H. H. drugič hospitaliziran v PB., niti ugotovitev o vsebini sprejemnega zapisnika, in sicer da je bil pripeljan 13. 11. 2021 v spremstvu reševalcev in dežurne zdravnice iz razloga poslabšanja vedenjskih motenj in halucinacij ob osnovnih boleznih duševni manjrazvitosti, epilepsiji in cerebralni paralizi; da je bil ob sprejemu v PB. v pogovoru odklonilen, ni želel odgovarjati, povedal je le, da ga ni strah, občasno se je smejal, nato je obmolknil in ni več odgovarjal na zastavljena vprašanja; da je bil emocionalno labilen, nakazano anksiozen, paratimen, nespeč in vedenjsko dezorganiziran, v domačem okolju pa je bil heteroagresiven do svojcev, znaki avtoagresivnosti pa niso bili opaženi; da zaradi duševne manj razvitosti nima uvida do svojega stanja in je nekritičen do priporočenih terapevtskih ukrepov; da je bil sprejet na intenzivni oddelek z namenom umiritve in ureditve terapij; niti ugotovitev o vsebini anamneze z dne 15. 11. 2021, da je zadržana oseba psihotična, nekoliko anksiozna in dezorganizirana, da je pogledoval po prostoru, dajal vtis da ima bodisi vidne, bodisi slušne halucinacije, da je bil vedenjsko pomirjen, a nakazano dezorganiziran, paranoiden in prestrašen. Prav tako niso pritožbeno izpodbijane ugotovitve, oprte na prebrane listine in mnenje izvedenca, da ima zadržani H. H. od rojstva cerebralno paralizo, da je zmerno duševno manj razvit, da ima epilepsijo in da gre pri njem za poslabšanje psihičnega stanja zaradi opustitve terapije, kar je sprožilo nepredvidljivo in dezorganizirano vedenje, zaradi katerega je bil posledično agresiven do svoje okolice.

8. Pritožba neutemeljeno sodišču očita, da je zmotno ugotovilo obstoj pogoja po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedencu, da bi zadržana oseba z nepredvidljivim vedenjem lahko ogrozil tudi sebe. Zaradi opustitve terapije bi se lahko ponovno sprožili epileptični napadi, ki bi lahko imeli nepopravljive posledice za možgane zadržane osebe. V primeru, da se zadržani zaradi poslabšanja psihičnega stanja ne bo zdravil v nadzorovanem bolnišničnem okolju, bo to pomenilo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in lahko vodi v agresivne zaplete. Slednjega pritožba ne izpodbija. Sicer pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da ima zadržana oseba samomorilska nagnjenja, zato ni relevantna pritožbena navedba, da iz zaslišanja najbližje osebe izhaja, da zadržana oseba trenutno nima samomorilskih nagnjenj in da si zadržani ni nikoli poizkušal vzeti življenje ali sploh razmišljal o tem, niti ni relevantno sklepanje pritožbe, da iz ravnanj zadržane osebe ne gre zaslediti indicov, da bi si bil sploh sposoben sam škoditi v smislu samopoškodovanja. Kot je sklepati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je izkazano hujše ogrožanje zdravja zadržane osebe, kar zadošča za zaključek o obstoju pogoja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pomembno je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da gre pri zadržani osebi za poslabšanje psihičnega stanja, ki je po mnenju izvedenca posledica opustitve terapije, kar je posledično pripeljalo do nepredvidljivega, dezorganiziranega vedenja, ki se je manifestiralo tudi v agresivnosti do očeta (skočil je vanj, proti njemu je kazal zobe, pograbil je vazo s cvetjem, da bi jo vrgel vanj), po mnenju izvedenca pa tudi produktivna simptomatika ni povsem izključena, zadržani je tudi nevodljiv. Ta vedenjska iztirjenost ob osnovni bolezni (duševna manj razvitost, cerebralna paraliza in epilepsija) pa vpliva na to, da je njegova presoja realnosti hudo motena, ne razume pomena svojih ravnanj in nima pod nadzorom svojih dejanj.

9. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je zadržana oseba povzročala škodo na premoženju, zato pritožba neutemeljeno navaja, da zadržana oseba nikdar ni škodovala premoženju kogarkoli. Ob tem, da pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je zadržani doma skočil v očeta, proti njemu je kazal zobe, pograbil je vazo s cvetjem, da bi jo vrgel vanj, pa je sodišče pravilno ocenilo tudi, da je zadržani v poslabšanem psihičnem stanju nedvomno ogrožal svojega očeta. Nasprotne pritožbene navedbe, da ni nikdar fizično napadel kogarkoli in da ni bil nikdar agresiven do tretjih oseb, se tako izkažejo za neutemeljene. Pritožba navaja, da je najbližja oseba na vprašanje pooblaščenca odgovoril, da ga ni strah za lastno življenje ter da bi po njegovem mnenju v primeru ″napada″ sina nanj, le-tega zlahka umiril in zadržal. Kot izhaja iz zapisnika o opravljenem naroku, pa navedeno ne drži, saj je najbližja oseba na vprašanje, če se čuti ogroženega zaradi sinovega ravnanja npr. ko je pograbil vazo, da bi jo vrgel vanj in ali sina obvlada, povedal, da če bi sin vrgel vazo vanj, ne ve, kaj bi se lahko zgodilo, ali bi kaj razbil. Navedeno ne nudi zaključka, ki ga ponuja pritožba, da se najbližja oseba ne počuti ogroženega, niti zaključka, da dogodku ne gre pripistati intenzitete, ki bi kazala na okoliščino, da bi zadržana oseba resno ogrožala življenje ali zdravje tretje osebe.

10. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni moč odvrniti z drugimi oblikami pomoči - milejšimi ukrepi. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenih utemeljenih razlogov, da ne bi sledilo mnenju izvedenca, da je za zadržanega H. H. trenutno edina možnost zdravljenje v PB. na oddelku pod posebnim nadzorom, kjer zadržani prejema zdravila za zdravljenje epilepsije, antipsihotike, antidepresive in pomirjevala. Kot je pojasnil izvedenec, bodo ta zdravila vplivala na ponovno vzpostavitev stabiliziranega psihičnega stanja, šele takrat pa bodo vzpostavljeni pogoji za nadaljnje ambulantno zdravljenje. Glede na dejstvo, da zadržani v času zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom prejema zdravila, ki jih lahko prejema samo v bolnišničnem okolju, kjer je pod stalnim nadzorom in kjer se spremljajo učinki in rezultati zdravljenja ter se odmerki glede na ugotovitve dnevno prilagajajo, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo mnenju izvedenca, da ambulantna oblika zdravljenja za zadržanega v tem času še ni primerna. Pravilno je na podlagi izvedenskega mnenja izključilo tudi možnost izreka ukrepa zdravljenja v nadzorovani obravnavi, saj zadržani zaradi primarne duševne manj razvitosti ne bi zmogel zadovoljivo sodelovati in se držati vseh potrebnih navodil. Nenazadnje pa je pravilno tudi zaključilo, da niso izpolnjeni niti pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, določeni v prvem odstavku 74. člena ZDZdr, ker bolnišnično zdravljenje še poteka in še ni zaključeno. Pritožba navaja, da je oče zadržane osebe izpovedal, da je pripravljen skrbeti za sina doma na način, da bo redno skrbel, da bo dobival/jemal vso predpisano in potrebno medikamentozno terapijo, ter ga po potrebi vozil na ambulantno zdravljenje. Iz zapisnika o naroku ne izhaja izpovedba s tako vsebino, saj je oče zadržane osebe na vprašanje pooblaščenca, ali bi v primeru, da bi bil sin sedaj izpuščen iz bolnišnice, lahko zanj ustrezno skrbel doma, povedal, da težko reče, ker v poslabšanem stanju sin na vsak njegov klic odreagira burno, trenutno se mu sicer zdi, da je nekoliko boljši, ni pa še čisto tako, kot je sicer takrat, ko je v redu, in ne ve, kako bi bilo, če bi tak prišel domov, lahko da bi po dveh dneh že ponovno klical urgenco, ker bi rabil pomoč. Na vprašanje, ali bi sin v primeru, da bi mu bilo določeno ambulantno zdravljenje, bil pripravljen oditi z njim tedensko v ambulanto, pa je povedal, da kadar je sin v dobrem psihičnem stanju, to ni težava. Torej sama izpovedba najbližje osebe ne potrjuje zgoraj povzete pritožbene navedbe. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje povsem upravičeno sledilo mnenju izvedenca, zato so neutemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, da bi bilo moč zadržani osebi ustrezno prilagoditi potrebno terapijo oziroma doseči ″stabilno stanje″ tudi s pomočjo (pogostejše) ambulante obravnave, brez resnega tveganja za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, oziroma da je moč zaključiti, da bi poslabšano zdravstveno stanje zadržane osebe brez zadržkov lahko stabilizirali tudi na milejše načine.

11. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pritožbeni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP).