Jedro

Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Dokaz (listine, izvedenec, priče) ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev.

Z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke tožnik pomanjkljive trditvene podlage glede višine tožbenega zahtevka ne bi mogel nadomestiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 25.021,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) je naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženca) v roku 15 dni plača pravdne stroške v znesku 2.837,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Navaja, da je tožencema posodil znesek v skupni višini 18.000,00 DEM, kar izhaja iz njegovega zaslišanja, izpovedbe priče D. P., ter listine z dne 22. 2. 2010, v kateri sta se toženca zavezala vrniti znesek 20.564,00 EUR in pogodbene obresti v znesku 600,00 EUR. Izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v letih 1996-1997 ni imel toliko denarja, da bi lahko posojilo znašalo 18.000,00 DEM, ter ugotovitev, da sta toženca listino z dne 22. 2. 2010 podpisala pod prisilo, saj to iz izpovedb tožencev ne izhaja. Sodišče prve stopnje mu je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj bi se tako lahko ugotovilo, ali znesek v listini z dne 22. 2. 2010 ustreza dejanski višini dolga in bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo, ali je navedena listina fiktivna. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženca se v odgovoru na pritožbo zavzemata za potrditev izpodbijane odločbe in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnik je v tej zadevi zahteval vračilo posojila na podlagi listine z dne 22. 2. 2010, v kateri so pravdne stranke zapisale, da toženca potrjujeta prejem zneska 20.564,00 EUR za obdobje 6 mesecev in da mesečne obresti znašajo 100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik tožencema v letu 2010 ni izročil nobenega denarnega zneska (tega pritožba ne izpodbija), temveč jima je zgolj v letu 1996 posodil znesek 10.000,00 DEM (pritožba zatrjuje, da je tožnik tožencema v letih 1996 in 1997 posodil skupaj 18.000,00 DEM). Zapis v listini z dne 22. 2. 2010, da sta toženca prejela denarni znesek v višini 20.564,00 EUR, torej ne drži. V letu 2010 med strankami ni bila sklenjena nobena pogodba, zato je sodišče prve stopnje listino z dne 22. 2. 2010 upoštevalo zgolj kot dokaz o višini preostanka dolga, ki izvira iz leta 1996. Toženca sta namreč navedeni dolg iz leta 1996 delno odplačevala, v listini z dne 22. 2. 2010 pa je obračunan preostanek dolga, ki predstavlja znesek glavnice, skupaj z obrestmi, tožnik pa od tega zneska zahteva še pogodbene in zamudne obresti.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za vračilo posojila pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni zmogel trditvenega bremena glede višine tožbenega zahtevka (pogodbenih in zamudnih obresti oziroma datuma izročitve denarja in roka vračila posojila). (1) Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik ni točno datumsko opredelil, kdaj je bilo posojilo dano (zgolj po približnih obdobjih - poleti 1996, jeseni 1996 in v letu 1997) in ni navedel točnega dogovorjenega roka vračila posojila, kar je pomembno zaradi izračuna višine nateklih pogodbenih in zamudnih obresti. Tožnik tako ni navedel, kaj od zneska 20.564,00 EUR, zapisanega v listini z dne 22. 2. 2010, predstavlja glavnico in kaj pogodbene oziroma zamudne obresti (pri čemer je tudi sam navajal, da je navedeni znesek sestavljen tudi iz zamudnih obresti), od navedenega zneska pa je v nasprotju s prepovedjo obrestnih obresti iz 375. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (2) zahteval še pogodbene obresti in zamudne obresti od 27. 8. 2010 (to je pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2015 (3)). Skladno z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) mora stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Tožnik v tej zadevi trditvenemu bremenu glede višine tožbenega zahtevka ni zadostil, saj višine preostanka dolga ni zadostno konkretiziral. Glede na navedeno ni bistveno, ali je tožnik tožencema v letih 1996 in 1997 posodil 10.000,00 DEM ali 18.000,00 DEM. Tudi če bi posojilo v letih 1996 in 1997 znašalo skupaj 18.000,00 DEM tožnik z zahtevkom glede na pomanjkljivo trditveno podlago ne bi mogel uspeti.

8. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Dokaz (listine, izvedenec, priče) ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev. Kot je že bilo prej pojasnjeno, je listino z dne 22. 2. 2010 mogoče šteti zgolj kot dokaz o višini dolga. Tudi tožnik, ki je tekom postopka spreminjal svoje navedbe glede nastanka posojila, in je v tožbi še zatrjeval, da je bilo posojilo dano tudi v letu 2010, je namreč to listino v tretji pripravljalni vlogi opredelil kot dokaz o obstoju in višini dolga oziroma kot zadolžnico in zatrjeval, da so bile posojilne pogodbe sklenjene v letih 1996 in 1997 ter da je bilo sklenjenih še več manjših posojil, ki pa se jih natančno ne spominja, zaradi česar so tudi podpisali zadolžnico. Pri zadolžnici gre za dokazno listino, ki načeloma dokazuje obstoj pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom ter obstoj in vsebino dolžnikove obveznosti, ki izvira iz tega pravnega razmerja. (4) Ker pa tožnik v tej zadevi ni zadostil niti svojemu trditvenemu bremenu glede višine tožbenega zahtevka, tudi s predloženo dokazno listino z dne 22. 2. 2010 pomanjkljivega trditvenega bremena ni mogel nadomestiti, zato ni pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo svojo odločitev opreti na edini predloženi listinski dokaz. Glede na navedeno pa tudi ni odločilno, ali sta toženca navedeno listino podpisala pod prisilo, zato pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja v tem delu ni upošteven.

9. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke. Tako kot s prej navedeno listino tudi z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke tožnik pomanjkljive trditvene podlage glede višine tožbenega zahtevka ne bi mogel nadomestiti. Izvedenec ne bi mogel napraviti natančnega izračuna nateklih zamudnih in pogodbenih obresti glede na dejstvo, da iz trditev tožnika niti ne izhaja točno, kdaj bi naj obresti pričele teči. Sodišče prve stopnje je zato ta dokazni predlog pravilno zavrnilo, svojo odločitev pa je tudi ustrezno pojasnilo.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako sta toženca dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo, ker njun odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Sodišče prve stopnje je sicer tudi ugotovilo, da v letu 1996 dogovorjene 10 % pogodbene mesečne obresti na letni ravni znašajo kar 318,86 % in predstavljajo oderuške obresti po 377. členu OZ ter je zato takšen dogovor ničen. Glede na navedeno smiselno ni sledilo tožniku, da sta toženca z delnimi odplačili vrnila le del obresti in je ocenilo, da sta toženca svoj dolg že v celoti poplačala.

Op. št. (2) : Od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Nično je pogodbeno določilo, da od zapadlih neplačanih obresti tečejo obresti. Vendar je lahko v pogodbi vnaprej dogovorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo pravočasno plačal zapadlih obresti.

Op. št. (3) : Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ).

Op. št. (4) : Sodba II Ips 719/2007 z dne 9. 9. 2010.