Jedro

Odvzem otroka je ukrep, pri izbiri katerega je ocenjeno, da je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom. V primeru, ko so otroci v javni oskrbi, je osnovni cilj vseh ukrepov ponovna združitev družine in prenehanje javne oskrbe, kakor hitro je to izvedljivo. Država mora ta cilj izpolnjevati, hkrati pa ga mora vedno uskladiti s svojo dolžnostjo, da upošteva otrokove koristi. Otrokom, odvzetim iz družinskega okolja, mora biti omogočeno, da se razvijajo v okolju, ki je najbolj podobno družinskemu. Državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo v primeru odvzema otroka zato izvajati primerne ukrepe, ki bodo omogočili ohranjanje družinskih vezi. V obdobju javne oskrbe pa mora biti zagotovljen takšen način uravnavanja stikov med starši in otroci, ki spodbuja pozitivne odnose med njimi. Starš se ne more sklicevati na pravico do družinskega življenja v primeru, ko bi ukrep sicer ohranjal družinske vezi, škodoval pa bi otrokovemu zdravju in razvoju. Kljub temu pa koristi staršev, zlasti njihov redni stik z otrokom, predstavljajo pomemben dejavnik pri tehtanju različnih interesov. V primeru, ko so pravice staršev do stikov že omejene zaradi odločb pristojnega organa, je v zvezi z dodatnimi omejitvami potrebna strožja presoja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Mladoletna druga nasprotna udeleženka, rojena X.Y.Z., je bila odvzeta materi (prvi nasprotni udeleženki) na podlagi 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter na podlagi prvega odstavka 157. člena ZZZDR oddana v vzgojo, varstvo in oskrbo drugi osebi - v rejništvo.(1)

2. Po podatkih predmetnega spisa je bila druga nasprotna udeleženka po odvzemu 17. 7. 2006(2) na podlagi odločb CSD nameščena v rejniških družinah, leta 2013 v Vzgojni zavod A, leta 2014 pa v Vzgojni zavod B. Stiki med nasprotnima udeleženkama so od odvzema dalje potekali tudi na podlagi odločb sodišča. S temi so bili tako sprva določeni stiki po dve uri vsakih 14 dni pod nadzorom strokovne osebe Centra za socialno delo v Javnem zavodu S.(3), nadalje dve uri enkrat mesečno pod nadzorom strokovne osebe Centra za socialno delo v prostorih Centra za socialno delo oziroma tudi izven zaprtega prostora, upoštevaje vremenske razmere in usklajene interese matere in otroka ter strokovne delavke(4), nazadnje pa dvakrat mesečno brez nadzora na materinem domu ali v bližini materinega prebivališča oziroma v primeru soglasja nasprotnih udeleženk v Vzgojnem zavodu A, pri čemer telefonski in pisemski stiki potekajo v času, ko se druga nasprotna udeleženka nahaja v Vzgojnem zavodu A, nemoteno, v skladu z njihovimi pravili komuniciranja.(5) V okviru nazadnje določenih stikov sta se nasprotni udeleženki enkrat mesečno udeleževali družinske terapije pri psihiatrinji. Iz predmetnega spisa izhaja, da oče druge nasprotne udeleženke roditeljske pravice nikoli ni izvrševal, njegov zadnji stik s hčerko naj bi bil v porodnišnici.

3. Predlagatelj je vložil predlog za ukinitev stikov med nasprotnima udeleženkama ter hkrati predlagal, da se stiki preprečijo tudi z izdajo začasne odredbe.

4. Z začasno odredbo z dne 25. 7. 2014 je sodišče ukinilo vse stike (osebne, telefonske, pisemske in vsakršne druge stike) med nasprotnima udeleženkama za čas do pravnomočne rešitve tega nepravdnega postopka.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se stiki med nasprotnima udeleženkama ukinejo (I. točka izreka) ter da predlagatelj in prva nasprotna udeleženka trpita vsak svoje stroške tega postopka (III. točka izreka). Nadalje je zavrnilo ugovor prve nasprotne udeleženke zoper sklep o začasni odredbi (II. točka izreka).

6. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija prva nasprotna udeleženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

7. Predlagateljica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 54. člena zagotavlja pravico in dolžnost staršev, da skrbijo za vzdrževanje, izobraževanje in vzgojo svojih otrok. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Po tretjem odstavku 53. člena država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Poleg ustave družino ter pravice otrok varujejo tudi mednarodne pogodbe, zlasti Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah(6) (v nadaljevanju KZNOP), Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(7) in Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic.(8) Vsi navedeni pravni akti izhajajo iz načela, da je za otrokov poln in skladen razvoj osebnosti najbolje, da živi v družini in da zanj skrbijo starši. Od tod izvira dolžnost države, da svojim državljanom omogoča vzpostavitev družinskega življenja in da ne posega vanj. Toda če družina ne opravlja svojih nalog v redu ali če razpade, mora država poseči v medsebojna razmerja. V ZZZDR je v prvem odstavku 120. člena določeno, da sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Po prvem odstavku 157. člena ZZZDR center za socialno delo odda v rejništvo otroka, ki nima svoje družine, otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi. Pri tem ni potrebno privoljenje staršev v primeru, če je bil otrok staršem odvzet (prvi odstavek 158. člena ZZZDR). Po 121. členu ZZZDR sme center za socialno delo sam ali v sporazumu s starši oddati otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav osebnostni razvoj. Center za socialno delo odloči o ustavitvi izvrševanja ukrepa oddaje otroka v zavod takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil ukrep izrečen, pri čemer ukrep lahko traja največ tri leta. Upoštevaje navedene omejitve se sme ukrep podaljšati tudi preko tega roka, in sicer na predlog zavoda. Otrok, ki dopolni osemnajst let, sme ostati v zavodu le v primeru, da v to privoli. Zaradi ukrepanja centra za socialno delo ne preneha roditeljska pravica in z njo pravica do osebnih stikov z otroki, saj po drugem odstavku 120. člena ZZZDR z odvzemom otroka staršem ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka. Čeprav starš ne živi z otrokom, soodloča o vprašanjih, ki vplivajo na otrokov razvoj (tretji odstavek 113. člena ZZZDR). Pravica do stikov pa je tako pravica otroka kot obeh staršev. Z njo se zagotavljajo predvsem koristi otroka (106. člen ZZZDR). Po slednji določbi mora tako oseba, pri kateri otrok živi v varstvu in vzgoji, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Tisti od staršev, ki izvršuje stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka. Sodišče je pri odločanju o stikih dolžno ravnati predvsem v korist otroka. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

10. Temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom je načelo največje koristi otroka (3. člen KZNOP, 5.a člen ZZZDR). Odvzem otroka je ukrep, pri izbiri katerega je ocenjeno, da je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom.(9) V primeru, ko so otroci v javni oskrbi, je osnovni cilj vseh ukrepov ponovna združitev družine in prenehanje javne oskrbe, kakor hitro je to izvedljivo. Država mora ta cilj izpolnjevati, hkrati pa ga mora vedno uskladiti s svojo dolžnostjo, da upošteva otrokove koristi. Otrokom, odvzetim iz družinskega okolja, mora biti omogočeno, da se razvijajo v okolju, ki je najbolj podobno družinskemu. Državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo v primeru odvzema otroka zato izvajati primerne ukrepe, ki bodo omogočili ohranjanje družinskih vezi.(10) V obdobju javne oskrbe pa mora biti zagotovljen takšen način uravnavanja stikov med starši in otroci, ki spodbuja pozitivne odnose med njimi.(11. Starš se ne more sklicevati na pravico do družinskega življenja v primeru, ko bi ukrep sicer ohranjal družinske vezi, škodoval pa bi otrokovemu zdravju in razvoju.(12) Kljub temu pa koristi staršev, zlasti njihov redni stik z otrokom, predstavljajo pomemben dejavnik pri tehtanju različnih interesov.(13) V primeru, ko so pravice staršev do stikov že omejene zaradi odločb pristojnega organa, je v zvezi z dodatnimi omejitvami potrebna strožja presoja.(14)

11. Pritožba pravilno trdi, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotavljalo zgolj, ali bi bila ukinitev stikov v korist druge nasprotne udeleženke. Dejstva, ali bi bili stiki, v kolikor bi se izvajali na kakšen drug način kot so se izvajali nazadnje, v korist druge nasprotne udeleženke, sodišče prve stopnje sploh ni razjasnjevalo, čeprav korist druge nasprotne udeleženke, ki je zaradi odvzema v javni oskrbi, narekuje ne le razvoj v zdravem okolju ampak tudi ohranitev družinskih vezi s prvo nasprotno udeleženko. Sodišče prve stopnje bi moralo tako po ugotovitvi, da materino vedenje ob stikih predstavlja pomemben dejavnik tveganja pri hčerki, ob dejstvu, da mora država že zaradi odvzema otroka spodbujati pozitivne odnose med mamo in hčerko, presojati na kakšen način bi bilo mogoče ob stiku zagotoviti ustrezno vedenje matere ter ali bi bili takšni stiki hčerki v korist. 12. Izdaja začasne odredbe v razmerjih med starši in otroki je omejena na situacije, v katerih je položaj otroka tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izkazane morajo biti okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

13. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, zakaj je ukinilo vse oblike stikov, saj se sploh ni opredelilo do ugovornih navedb druge nasprotne udeleženke, ki je v ugovoru zanikala, da bi njeno vedenje ob stikih vplivalo na ravnanje hčere ter izpostavljala, da je vedno storila vse, kar ji je bilo naloženo, pa vendar to ni bilo nikoli dovolj za center za socialno delo in sodišče, ki je sedaj vse stike z začasno odredbo ukinilo. Dejansko stanje je tako ostalo tudi v tem delu nepopolno ugotovljeno.

14. Pritožbi je bilo tako potrebno v celoti ugoditi in razveljaviti odločitve o ukinitvi stikov, o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo ter o stroških (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku, v postopku izvršbe in zavarovanja pa na podlagi 15. člena ZIZ). Za popolno ugotovitev dejanskega stanja je namreč potrebno ugotoviti dejstva in izvesti dokaze, na ugotovitev katerih napotuje materialno pravo, pritožbeno sodišče pa vprašanj, o katerih se prvostopno sodišče še ni izreklo, ni moglo samo obravnavati, saj bi s tem kršilo pravico do pritožbe.

15. V novem postopku bo moralo prvo sodišče ponovno odločati o utemeljenosti predloga in ugovora zoper začasno odredbo. Kakšni napotki sodišču prve stopnje niti niso potrebni, saj dovolj jasno izhajajo iz gornje obrazložitve. V zvezi z odločanjem o ugovoru zoper začasno odredbo velja opozoriti le, da je potrebno ugotoviti obstoj okoliščin, ki so opravičevale izdajo začasne odredbe na podlagi trditvene podlage predlagatelja in prve nasprotne udeleženke, pri čemer se je potrebno opredeliti do nasprotujočih si trditev, glede katerih so bili izvedeni predlagani dokazi. V zvezi s predlagano ukinitvijo stikov pa velja izpostaviti, da bo potrebno presoditi, ali stiki drugi nasprotni udeleženki res niso niti v njeno kratkoročno, niti v njeno dolgoročno korist.(15) Potrebno bo upoštevati vse odločilne okoliščine primera, tudi tiste, ki izhajajo iz zadev N 178/2008, N 776/2011 ter N 363/2013, s katerimi bi bilo potrebno seznaniti tudi izvedenki, ki sta sedaj operirali le s (pomanjkljivimi) podatki predmetnega spisa. Nadalje bo potrebno bolj skrbno razjasniti predvsem dejavnike, ki predstavljajo tveganje pri hčerki, ali je bila materi po zadnji odločitvi o stikih nudena kakšna pomoč v zvezi z rehabilitacijo družinskih vezi, ali so bila materi pri izvajanju stikov dana kakšna navodila ter ali jim je sledila. Dokazno bo potrebno oceniti tudi navedbe prve nasprotne udeleženke, da je ob stikih s hčerko sposobna in pripravljena ustrezno ravnati. Upoštevati bo potrebno tudi nove okoliščine, nastale po določitvi stikov s sklepom N 363/2013 in po izdaji začasne odredbe v tem postopku, saj se druga nasprotna udeleženka sedaj ne nahaja več v Vzgojnem zavodu A, ampak v Vzgojnem zavodu B. Iz mnenja izvedenke nenazadnje izhaja, da je v slednjem zavodu na voljo visoko profesionalno usposobljen kader(16), kar zaradi sodelovanja strokovnjakov z različnih področij gotovo odpira tudi drugačne načine izvajanja stikov med nasprotnima udeleženkama. Zato je potrebno preveriti tudi te (nove) možnosti. V kolikor se bo sodišče v novem postopku ponovno odločilo, da druge nasprotne udeleženke samo ne bo neposredno zaslišalo(17), mora svojo odločitev bolj skrbno obrazložiti.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Odločba Centra za socialno delo z dne 26. 11. 2007, št. 564-1/2006-273. Op. št. (2): Začasna odločba Centra za socialno delo z dne 30. 6. 2007, št. 564-1/2006-273. Op. št. (3): Sklep Okrožnega sodišča v Celju N 187/2008 z dne 8. 10. 2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 1305/2009 z dne 24. 6. 2010. Op. št. (4): Sklep Okrožnega sodišča v Celju N 776/2011 z dne 25. 10. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 45/2013 z dne 26. 3. 2013. Op. št. (5): Sklep Okrožnega sodišča v Celju N 363/2013 z dne 24. 10. 2013, ki je postal pravnomočen 2. 12. 2013. Op. št. (6): Uradni list SFRJ št. 15/90 - Mednarodne pogodbe.

Op. št. (7): Uradni list RS št. 7/94 - Mednarodne pogodbe.

Op. št. (8): Uradni list RS št. 26/99 - Mednarodne pogodbe.

Op. št. (9): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 161/2013. Op. št. (10): Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice K. in T. proti Finski z dne 12. 7. 2001. Op. št. (11): Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Scozzari in Giunta proti ltaliji z dne 13. 7. 2000. Op. št. (12): Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Elsholz proti Nemčiji z dne 13. 7. 2000. Op. št. (13): Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Neulinger in Shuruk proti Švici z dne 6. 7. 2010. Op. št. (14): Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice V. proti Sloveniji z dne 1. 12. 2011. Op. št. (15): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 706/2009 z dne 3.12.2009. Op. št. (16): Tako izvedenka D. R. v ustni dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 21. 5. 2015. Op. št. (17): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 133/2005 z dne 2. 6. 2005.