Jedro

Pri denacionalizaciji nekdanjih pokojninskih skladov je pomembna lastnost sklada (samostojni ali nesamostojni nosilci socialnega zavarovanja), ki so jo opredeljevali nekdanji predpisi o socialnem zavarovanju, saj je bil od te lastnosti odvisen način likvidacije sklada: določeni skladi so bili likvidirani posebej, za vsak posamezen sklad je bil lahko izdan akt, ki je temeljil na predpisu in 247. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 521/99-7 z dne 27.11.2000 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 23.2.1999, s katero je ta zavrnila zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v zemljiško-knjižnem vložku, št. 25 k.o. P. nad J., ki v naravi predstavljajo posestvo Sv. K. na P. z več travniki, njivami, senožeti, stanovanjsko zgradbo, gospodarskim poslopjem in spremljajočimi objekti, kar skupaj znaša 23. parcel. Nepremičnine, na katere se nanaša denacionalizacijski zahtevek, so bile pred drugo svetovno vojno last G. bratovske skladnice v L., med drugo svetovno vojno pa so postale last nemške države. V letu 1948 je pridobil pravico upravljanja na teh nepremičninah Državni zavod za socialno zavarovanje, Filiala v L., in sicer na podlagi predpisov, navedenih v 247. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 4/94, 7/96 in 54/98, v nadaljevanju ZPIZ/92). Na podlagi Odloka Ministrstva za delo FLRJ z dne 18.2.1949 in rešitve Ministrstva za komunalne zadeve LRS z dne 17.3.1949, so navedene nepremičnine prešle v upravljanje oziroma pravico uporabe Okrajnemu ljudskemu odboru J. Po mnenju sodišča prve stopnje spremembe v letu 1949 niso pomenile zgolj spremembo organa upravljanja, ki ne bi imel pravnega učinka v denacionalizacijskem postopku. Zato je odločilo, da je pravilen zaključek tožene stranke, da iz razloga, ker predmetno premoženje ni prešlo na uporabnika izven sistema socialnega zavarovanja na podlagi predpisa iz 247. člena ZPIZ/92, pač pa drugih predpisov, čeprav morebiti neodplačno, ni podlage za denacionalizacijo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Meni, da je premoženje nosilcev obveznega socialnega zavarovanja bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v 247. členu ZPIZ/92. Vpis v zemljiško knjigo je bil izveden na podlagi določb Zakona o izvajanju socialnega zavarovanja na področju DFJ (Uradni list DFJ, št. 29/45), Zakona o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev (Uradni list FLRJ, št. 65/46) in Pravilnika o likvidaciji pokojninskih skladov, ki niso samostojni nosilci socialnega zavarovanja ter o ureditvi pravic in obveznosti do teh skladov (Uradni list FLRJ, št. 40/47), vknjižba pa je bila dovoljena v korist splošnega ljudskega premoženja, z zaznambo uprave v korist Državnega zavoda za socialno zavarovanje, Filiala L. Prenos premoženja izven sistema socialnega zavarovanja je bil dejansko izveden že ob podržavljenju. Z zemljiškoknjižnim vpisom z dne 5.5.1949 (DN. št. 353/49), ki je bil opravljen na podlagi odloka Ministrstva za delo FLRJ z dne 18.2.1949 in rešitve Ministrstva za komunalne zadeve LRS z dne 17.3.1949, se je z zaznambo spremembe upravnega organa, ki se je na novo glasil "Okrajni ljudski odbor J.", zemljiškoknjižno stanje le uskladilo z dejanskim stanjem navedenih nepremičnin. Z uskladitvijo zemljiškoknjižnega stanja je bil opravljen prenos na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja, in sicer za vse nepremičnine, s katerimi, v skladu s takrat veljavnimi predpisi, državni organi za socialno zavarovanje niso mogli upravljati. Zato je odločitev sodišče prve stopnje, da v teh primerih ni podana pravna podlaga za vrnitev premoženja po določbi 247. člena ZPIZ/92, napačna.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka ugotavlja, sodišče prve stopnje pa ji v tej ugotovitvi sledi, da je sporno premoženje po podržavljenju prešlo v upravljanje Občinskemu ljudskemu odboru J., torej izven sistema socialnega zavarovanja, na podlagi predpisov, ki niso našteti v 247. členu ZPIZ/92. Taka ugotovitev pa je po mnenju pritožbenega sodišča preuranjena.

Pokojninski zavodi za zavarovanje zasebnih nameščencev, skladi pokojninskega zavarovanja državnih uslužbencev in G. bratovske skladnice so po drugi svetovni vojni postali na podlagi določb Zakona o izvajanju socialnega zavarovanja na področju DFJ (Uradni list DFJ, št. 29/45, v nadaljevanju: zakon o zavarovanju DFJ) oddelki Osrednjega zavoda za socialno zavarovanje (v nadaljevanju Osrednji zavod), vse druge ustanove (skladi) obveznega zavarovanja pa so postali začasni organi Osrednjega zavoda. Zakon o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev (Uradni list FLRJ, št. 65/46, v nadaljevanju: zakon o zavarovanju FLRJ) je glede na različno lastnost skladov, opredeljeno po predvojnih predpisih o socialnem zavarovanju, določil: da za sklade, ki so imeli lastnost samostojnih nosilcev pokojninskega zavarovanja delavcev in nameščencev, predpiše način njihove likvidacije Vlada FLRJ; za sklade pokojninskega zavarovanja, ki pa niso imeli lastnosti samostojnih nosilcev socialnega zavarovanja, pa je določil, da so bili likvidirani z dnem uveljavitve zakona (21.8.1946). Način likvidacije slednjih skladov je bil predpisan na podlagi Pravilnika o likvidaciji pokojninskih skladov, ki niso samostojni nosilci socialnega zavarovanja ter o ureditvi pravic in obveznosti do teh skladov (Uradni list FLRJ, št. 40/47, v nadaljevanju: pravilnik/47).

Premoženje slednjih skladov je postalo splošno ljudsko premoženje, izročilo pa se je v upravo Državnemu zavodu za socialno zavarovanje.

Pokojninski skladi, ki so bili samostojni nosilci pokojninskega zavarovanja delavcev in nameščencev in ki so postali po določbah zakona o zavarovanju DFJ organi Osrednjega zavoda, so bili likvidirani na podlagi Odredbe o likvidaciji pokojninskih skladov bivših samostojnih nosilcev pokojninskega zavarovanja delavcev in nameščencev (Uradni list FLRJ, št. 12/47, v nadaljevanju odredba/47). Z določbo 2. odstavka 2. člena odredbe/47 je bila iz določb odredbe/47 izvzeta likvidacija pokojninskega sklada državnih uslužbencev, podpornega sklada pomožnega osebja v službi države in drugih podobnih skladov socialnega zavarovanja, katerih člani so bili državni uslužbenci. Za te sklade je odredba/47 določila likvidacijo vsakega posameznega sklada posebej, ki naj bi jo predpisal finančni minister FLRJ, sporazumno z ministrom za delo FLRJ oziroma pristojni republiški finančni minister, v soglasju s finančnim ministrom FLRJ in z ministrom za delo FLRJ.

Iz predloženih upravnih in sodnih spisov izhaja, da je Državni zavod za socialno zavarovanje, Filiala v L., na podlagi Odloka Ministrstva za delo FLRJ, št. 2345 z dne 18.2.1949 (v nadaljevanju odlok) in rešitve Ministrstva za komunalne zadeve LRS z dne 17.3.1949 (v nadaljevanju rešitev) sporno premoženje dne 26.4.1949 zapisniško predal v upravljanje Občinskemu ljudskemu odboru J. Vrednost oddanega premoženja nekdanje Glavne bratovske skladnice je bila ocenjena na 825.740,00 din. Pri tem pa niti upravni niti sodni organi niso opredelili, kakšno lastnost (glede na nekdanje predpise o socialnem zavarovanju) je imela G. bratovska skladnica, saj je od te lastnosti bil odvisen način likvidacije sklada. Zlasti pa ni bila opredeljena pravna narava odloka in rešitve, na podlagi katerih je sporno premoženje prešlo izven sistema socialnega zavarovanja. Navedena ni bila niti pravna podlaga za njuno izdajo, čeprav sodišče prve stopnje in tožena stranka opirata svoji odločitvi samo na navedena akta. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

V novem postopku bo potrebno opredeliti pravno naravo odloka in rešitve, navesti pa bo potrebno tudi pravno podlago za njuno izdajo. Obstoji zakonita možnost (in to v konkretnem primeru zatrjuje tudi tožeča stranka), da sta bila, glede na pravne podlage likvidacije pokojninskih skladov, odlok in rešitev le izvedbena akta za zemljiškoknjižni prenos podržavljenega premoženja pravne prednice tožeče stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.