Jedro

Po posebnih predpisih mora agencija za posredovanje dela po prejemu potrjene napotnice plačati študentu opravljeno delo, zato pridobi pravico terjati ta strošek od naročnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 60.795,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki znesek

482.720,00 SIT s pripadki. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku

90.804,00 SIT z obrestmi.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V tem primeru gre za gospodarski spor majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP), zato v pritožbi ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 458. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka organizacija, ki po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. SRS, št. 5/91 do 2/2004, v nadaljevanju ZZZPB) izvaja posredovanje dela pri iskanju honorarnega dela za študente, torej da posreduje delo študentom. Ugotovilo je, da ni sporno, da je tožeča stranka z napotnico napotila k toženi stranki študenta. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka potrdila, da je študent delo opravil. Zaključilo je, da je bilo med tožečo in toženo stranko vzpostavljeno pogodbeno razmerje posredovanja, za katerega pa veljajo posebnosti, ki izhajajo iz prej navedenega ZZZPB in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (Ur.l. RS, št. 42/99), ki tožečo stranko zavezuje. Pri tem je ugotovilo, da je posebnost tega razmerja na podlagi prej navedenih posebnih predpisov v tem, da mora tožeča stranka po prejemu s strani delodajalca potrjene napotnice študentu plačati delo in zaključilo, da na tej podlagi tožeča stranka pridobi pravico izstaviti račun naročniku. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje prej navedenih posebnih predpisov ne bi smelo uporabiti, ker da se tožeča stranka nanje med pravdo ni sklicevala. Tožeča stranka je v pravdi zatrjevala, da izvaja svoja upravičenja na podlagi predpisov o zaposlovanju, torej se je sklicevala na posebne predpise. Sicer pa tudi, če tega ne bi trdila, je sodišče materialno pravo dolžno uporabiti samo, če je za določeno razmerje relevantno in v tem primeru je.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določbe OZ, ki urejajo posredniško pogodbo in trdi, da po teh določbah posrednik lahko zahteva le storitev posredovanja, ne more pa zahtevati plačila za opravljeno delo študenta. Pri tem tožena stranka prezre, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da za to razmerje veljajo posebnosti, ki so urejene v posebnem predpisu (primerjaj 2. odst. 1. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s prej navedenimi predpisi določeno, da je posredovanje dela s strani agencije opravljeno, ko agencija (v konkretnem primeru tožeča stranka) po prejemu potrjene napotnice plača študentu opravljeno delo. S tem je torej tožeči stranki kot agenciji s posebnimi predpisi naloženo (gotovo zaradi varstva študenta), da mora ona plačati študentu opravljeno delo. To izplačilo študentu pa za tožečo stranko predstavlja strošek, ki ni zajet v proviziji za opravljeno posredovanje. Tožena stranka v pritožbi trdi, da v navedenih predpisih ni nikjer določeno, da ima tožeča stranka pravico uveljavljati od naročnika plačilo za opravljeno delo študenta. Res je, da povsem direktne določbe o tem v prej navedenih predpisih ni, vendar glede na to, da je tožeči stranki naloženo, da mora plačati ona študentu opravljeno delo, je povsem logično, da z izplačilom opravljenega dela študentu, nastane njej pravica uveljavljati to plačilo kot strošek, ki je nastal s posredovanjem dela študenta in ni niti potrebno, da je to posebej zapisano v teh predpisih, saj iz dolžnosti izplačila sledi pravica uveljavljati ta strošek od naročnika. Sicer bi lahko prišlo do situacije, ko plačila ne bi mogel uveljavljati od naročnika študent, ker je že dobil izplačilo za opravljeno delo, niti tožeča stranka, ki je opravila izplačilo, tega ne bi mogla terjati od naročnika. Po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru posebna zakonska ureditev nadomesti v 1. odst. 848. člena OZ predvideni dogovor o tem, da ima posrednik pravico do izplačila stroškov, ki so mu nastali v zvezi s posredovanjem. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za v tej pravdi uveljavljeno terjatev.

Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo (gre za dejansko ugotovitev, na katero je pritožbeno sodišče vezano), da je tožena stranka potrdila, da je študent delo opravil in da je potrdilo bilo opremljeno z žigom tožene stranke. Na taki dejanski ugotovitvi je tožeča stranka glede na prej navedeno zakonsko ureditev utemeljeno opravila izplačilo dela študentu. Glede na razmerje, kakršno je bilo vzpostavljeno, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazovanje, da delo ni bilo opravljeno. Ni pa utemeljena pritožbena trditev, da je med strankama nesporno, da delo ni bilo opravljeno. Tožeča stranka je trditvam tožene stranke, da delo ni bilo opravljeno nasprotovala in se je v zvezi s tem sklicevala na to, da je tožena stranka potrdila, da je študent delo opravil. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni.

Kolikor pa tožena stranka izpodbija razloge sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo žiga na potrdilu o opravljenem delu in se pri tem sklicuje na določilo 1. odst. 73. člena OZ, pa je treba ugotoviti, da podpis na potrdilih predstavlja le potrditev dejstva, da je bilo delo opravljeno. Določilo 73. člena OZ pa se nanaša na pooblastila za sklepanje pogodb.

Pritožba tožene stranke tako ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP), ki jih je tožena stranka priglasila v odgovoru na pritožbo. Stroški odgovora na pritožbo so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško in Taksno tarifo in predstavljajo nagrado za poročilo stranki v višini 20 točk, nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk, 8 točk za materialne stroške, sodno takso in 20 % DDV.