Jedro

Sodišče pri dodelitvi otrok v varstvo in oskrbo enem od staršev upošteva otrokove največje koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške za pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Celju Cp 391/2019 z dne 17. 10. 2019, podano na Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. IV P 543/2017 z dne 22. 5. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Zakonska zveza, ki sta jo dne ... v M. sklenila M. P., (prej G.), rojena ... v M., EMŠO ..., stanujoča C. ... in A. G., rojen ... v C., EMŠO ..., stanujoč O. ..., se razveže. II. Tožbenemu zahtevku tožnice M. P. se delno ugodi: 1. Mld. sinova J. G., rojen ..., EMŠO ... in O. G., rojen ..., EMŠO ..., se dodelita v varstvo in vzgojo materi M. P. 2. A. G. je kot oče dolžan od 1. 9. 2017 dalje za mld. J. G. in O. G. plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 EUR za vsakega, torej skupno 300,00 EUR mesečno, vse z nakazilom na TRR matere M. P. št. ..., odprt pri B. Preživnino v višini določeni s to sodbo, je toženec dolžan plačevati vse do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, odtlej dalje pa v valorizirani višini, skladno z vsakokratnim obvestilom pristojnega CSD. V bodoče dospevajoče mesečne preživninske obveznosti pa je oče dolžan poravnati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. V primer zamude pri plačilu posameznih mesečnih preživninskih obveznosti pa bo dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dneva zapadlosti vsakega preživninskega zneska dalje do plačila. Do pravnomočnosti te sodbe že zapadle, a še neporavnane preživninske obveznosti je dolžan A. G. plačati v roku 15 dni brezobrestno, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do dneva plačila. 3. A. G. je kot oče dolžan plačati preživnino za mld. Z. G. od 1. 9. 2017 do 31. 1. 2018 v višini 150,00 EUR, vse z nakazilom na TRR matere M. P. št. ..., odprt pri S. V presežnem delu, za še zahtevano preživnino za mld. Z. G. do zneska 200,00 EUR od 1. 9. 2017 do 31. 1. 2018 in za preživnino v višini 200,00 EUR od 1. 2. 2018 dalje, se tožbeni zahtevek tožnice zavrne. Do pravnomočnosti te sodbe že zapadle, a še neporavnane preživninske obveznosti je dolžan A. G. plačati v roku 15 dni brezobrestno, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do dneva plačila. 4. V presežnem delu, ko je tožnica zahtevala, da se tudi mld. hči Z. G. dodeli njej v vzgojo in varstvo, o določitvi stikov očetu A. G. z hčerko, ter glede zahtevka za plačilo enkratnega zneska v višini 2.150,00 EUR za nakup opreme, potrebne za izvenšolsko dejavnost mld. Z. G. in v delu, glede višje zahtevane preživnine do 200,00 EUR mesečno za mld. J. in mld. O. G. od 1. 9. 2017 dalje, se tožbeni zahtevek tožnice zavrne. III. Tožbenemu zahtevku tožnika iz nasprotne tožbe A. G. se delno ugodi: 5. Mld. Z. G., rojena ..., EMŠO: ... se zaupa v vzgojo in varstvo očetu A. G.″.

2. Sodišče prve stopnje je najprej odločilo o razvezi zakonske zveze in jo je razvezalo na podlagi določila člena 65 ZZZDR. Nato je odločilo o zahtevku pravdnih strank o tem komu naj se trije mladoletni otroci dodelijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki že dne 16. 2. 2018 sklenili začasno sodno poravnavo, v kateri sta se kot starša dogovorila, da bodo od dneva sklenitve sodne poravnave otroci preživljali stike z obema staršema in sicer mld. Z. bo pretežni čas preživela pri očetu, mld. sinova J. in O. pa pri materi. Vsi trije otroci pa naj bi skladno s sklenjeno sodno poravnavo preživljali skupaj vikende pri enem staršu, drugi vikend pa pri drugem. Med tednom naj bi mld. Zala preživljala čas od srede popoldneva do četrtka zvečer pri materi, mld. sinova pa pri očetu. Določila pa sta tudi delitev počitnic in praznikov in določila sta tudi začasno plačevanje preživnine. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj pa je sodišče prve stopnje glede dodelitve otrok zaključilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi upoštevalo mnenje Centra za socialno delo, želje mld. otrok, ostale izvedene dokaze, zlasti pa mnenje izvedenke prof. dr. M. B. Ž. T. Sodišče je ocenilo, da bosta starša na takšen način lahko za vse tri otroke dobro poskrbela. Pri odločitvi je sodišče ocenilo, da je potrebno upoštevati mnenje otrok, ki so jasno izrazili pri katerem od staršev želijo živeti, saj so za svojo starost primerno zreli in razumejo pomen svojih odločitev. Oba starša je ocenilo kot skrbna in zanesljiva, tako je ocenilo tudi očeta, četudi v vsakdanjem življenju otrok v času trajanja zakonske zveze ni bil toliko prisoten kot mati. Kljub temu pa je sodišče prepričano, da bo zmogel primerno poskrbeti za mld. Z. Nadalje je upoštevalo željo mld. sinov J. in O., da želita večino časa preživeti pri materi. Sodišče je sicer ugotovilo, da je izvedenka izpostavila, da bi bilo bolje, da bi bili vsi otroci skupaj, razdelitev otrok tako, da bosta sinova pri mami in štiri dni pri očetu pa v konkretnem primeru sorejencem glede na ureditev stikov v sodni poravnavi še vedno mogoče, da preživijo veliko časa skupaj. Glede na navedeno sodišče meni, da bo za korist mld. sinov bolje poskrbljeno pri materi kot pri očetu, medtem, ko bo za koristi mld. hčere bolje poskrbljeno pri očetu. Sodišče tudi ni moglo slediti očetovim prikazom, da mati pušča sinova sama, saj je verjelo materi, da v primeru svoje redke odsotnosti poskrbi za nadzor nad otrokoma in za primerno varstvo. Določilo je tudi višino preživnine, katero bo moral vsak posamezni starš plačevati za otroka, ki mu ni dodeljen. Sodišče je pri določitvi višine preživnine upoštevalo preživninske sposobnosti obeh staršev in pa preživninske potrebe vseh treh otrok. O stikih je odločilo na podlagi že sklenjene sodne poravnave, saj je ugotovilo, da so stiki kot so bili dogovorjeni in ki se že dalj časa izvajajo in so utečeni, urejeni v korist mld. otrok. Pri določitvi stikov je sodišče upoštevalo, da bodo otroci vikende preživljali skupaj, kar je po prepričanju sodišča bistveno za ohranjanje vezi med sorejenci. Sodišče je odločilo tudi glede izvajanja stikov med prazniki in počitnicami in jih je enakomerno porazdelilo med oba starša, ki pa bosta pri izvajanju vseh teh stikov vendarle morala tudi sodelovati in se usklajevati tudi s potrebami in željami otrok, bistveno pa je, da otroci čim večji del časa preživijo skupaj pri vsakemu staršu. Sodišče je še zapisalo, da je takšno odločitev mogoče kasneje tudi v korist vseh mld. otrok tudi spremeniti. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi 413. člena ZPP.

3. Zoper odločitev, vsebovano v točki II., III., IV. podaja pritožbo toženec (tožnik po nasprotni tožbi). Pritožbo je podal v laični obliki. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča glede dodelitve in skrbništva otrok, saj še vedno meni, da je največja korist otrok, da se v vzgojo in varstvo dodelijo obema staršema ter, da pri njima vsi otroci skupaj tedensko izmenjaje preživijo enakovredno časa. To je največja korist otrok in sicer, da otroštvo preživijo skupaj, ker otroci želijo živeti skupaj in ne ločeno, kot se izvaja sedaj. Tudi izvedenka T. je poudarila, da bi za otroke bilo najboljše, da bi bili skupaj, sedanja ureditev delitve otrok pa je v nasprotju z največjo koristjo otrok in tožeči stranki omogočal, da sta sinova večkrat brez varstva in nadzora, mati pa se pri tem premalo resno zaveda, da se lahko zgodi kaj nepredvidenega in nevarnega za njuno varnost, počutje in zdravje. Otroka se večkrat nahajata pri njemu, četudi bi morala biti pri materi in tudi tožnica se obrača na toženca, da naj poskrbi za aktivnost otrok. Tožnica pri vzgoji popušča sinovoma, s čemer se toženec ne strinja. Mnenja je, da je za sinova pri materi neprimerno poskrbljeno. Tožnica tudi ne poskrbi za prevoze hčerke pri določenih aktivnostih, hčerka je že nekaj vikendov ostala pri tožencu, ki je zanjo sicer ustrezno poskrbel, vendar je moral posledično poskrbeti tudi za njene stroške bivanja in prehrane. Tožnica ne poskrbi tudi za obisk otrok v ambulantah, ni poskrbela za vrnitev lokostrelske opreme, zato toženec predlaga, da se določi skrbništvo za vse tri otroke obema in posledično tudi preživljanje časa vseh treh otrok pri obema staršema. Toženec izpodbija sklep sodišča v katerem je za obdobje petih mesecev od 1. 9.2 017 do 31. 1. 2018 tožencu naložilo plačilo preživnine v višini 150,00 EUR mesečno za vsakega otroka. Tožnica ni upravičena do preživnine za to obdobje, saj je v tem času toženec enakovredno skrbel za vse tri otroke, ki so pri njemu preživeli polovico časa. Tega sodišče pomotoma ni upoštevalo. Tožnica je tudi razpolagala s skupnimi sredstvi in ni prispevala še v času zakonske zveze za stroške. Za hčerko Z. je potrebno pri višini preživnine upoštevati stroške obiskovanja verouka in stroške prevozov na interesne dejavnosti v višini 250,00 EUR letno. Prav tako je pri tem otroku potrebno upoštevati stroške za udeležbo za šolo v naravi. Pri stroških bivanja toženca sodišče ni upoštevalo bivanjskih stroškov za ogrevanje s štedilnikom na drva in drugih stroškov v tej zvezi. V zvezi z višino stroškov preživnine za sinova je tožnica na zaslišanju neresnično navajala, da vozi sinova v glasbeno šolo v Nazarje vsak dan, prav tako je pretiravala v navajanju, da oba sinova pelje k frizerju vsak mesec, saj v navedenem obdobju nista bila pri frizerju že tri mesece. Sodišče ne bi smelo upoštevati nekaterih stroškov katere ima tožnica v zvezi z najetim stanovanjem, ker bi določene aktivnosti lahko opravili tudi stanovalci sami. Navaja še, da se je sodišče pri odločanju o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo v veliki meri opiralo na želje otrok, še posebej sinov, ki sta se pod velikim vplivom manipulacij in popuščanja pri vzgoji s strani tožnice opredelila, da bi raje bila ves čas pri tožnici. Sodišče in izvedenka, pa sta zaradi številnih laži in zavajanj, ki jih je toženi uspelo ovreči in dokazati resnico, bila zavedena. Na podlagi te pritožbe predlaga, da se vse tri otroke dodeli v varstvo in vzgojo obema staršema ali pa se vse tri otroke dodeli njemu, ter ustrezno določi stike in preživnino, za obdobje od 1. 9. 2017 do 31. 1. 2018 pa se tožencu ne naloži plačila preživnine v predlaganem znesku oziroma jo ustrezno zniža. Kolikor sodišče temu ne bo ugodilo predlaga, da ustrezno spremeni višina preživnine (zniža za toženca, zviša za tožnico).

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zoper odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki II. točke 1., 2., 3 in zoper odločitev, vsebovano v točki III. 6., podaja pritožbo tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi), medtem, ko se tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede njegove odločitve o tem, da se mld. sinova dodelita njej v vzgojo, varstvo in oskrbo, mld. hči pa tožencu, ter da se obema staršema določi primerna preživnina in da se določijo stiki. To svoje stališče je tožeča stranka jasno izrazila v pritožbi zoper sklep VSC Cp 391/2019 z dne 17. 10. 2019 in v kateri je tožeča stranka poudarila, da sta oba sinova večkrat izrazila svoje zadovoljstvo, da sta pri materi, da se pri materi dobro počutita, mati živi v neposredni bližini hčerke, vsi živijo v istem kraju na razdalji cca 2 km, zato je v korist otrok, da živijo življenje, kot si ga tudi sami želijo. Prav tako je izrazila mnenje, da vrsta sodnih sporov, ki potekajo med pravdnima strankama, onemogoča realno in trezno komunikacijo med staršema, zato bo eventuelno skupno skrbništvo otrok povzročilo blokado vsakršne odločitve npr., kje se bo otrok šolal oziroma kje se ne bo, kaj se mu bo kupilo in kaj se mu ne bo in podobno. Takšen način življenja pa bi za pravdni stranki in za otroke bil izrazito škodljiv, ker odločitev ne bo mogoče soglasno sprejeti. Nato opisuje določene situacije, katere so se zgodile v zadnjem obdobju in na podlagi neprimernih ravnanj toženca je nemogoče razmišljati o kakršnemkoli skupnem skrbništvu, saj oče-toženec v življenju praktično ne sprejme nobene odločitve ali pa z odločitvijo tako dolgo odlaša, da gre življenje svojo pot. Ker tako tožeča stranka kot mati otrok izrazito nasprotuje skupnemu skrbništvu in, ker zato sodišče prve stopnje v času odločanja ni imelo opore za takšno skupno skrbništvo v določbah ZZZDR, je pritožba v tem delu kjer pritožnik navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati o skupnem skrbništvu, neutemeljena. Sodišče in pa tožeča stranka v pritožbi, sta za sodišče druge stopnje sprejemljivo obrazložila, da bodo kljub deljenemu skrbništvu otroci še vedno živeli skupaj neločeno in nedeljeno, kajti sodišče prve stopnje je to kompenziralo z zelo velikim obsegom medsebojnih stikov, kot je to odločeno v točki IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se pritožbeno ne izpodbija. Tudi iz mnenj C. M. izhaja, da bi sicer bilo smiselno, da oba starša obdržita vzgojo in varstvo, edini problem pa predstavlja otežena komunikacija med staršema. V kolikor skupna skrb ne bi bila možna, pa iz mnenja CSD izhaja predlog o dodelitvi mld. otrok v vzgojo in varstvo materi. Tako je pritožba tudi v tem delu, ko pritožnik zahteva, da se vsi trije otroci dodelijo njemu neutemeljena in nima osnove v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o dodelitvi otrok, za katere je ocenilo, da so glede na njihovo starost sposobni razumeti pomen postopka in posledice odločitve, upoštevalo tudi mnenja, ki so jih izrazili sami. Svoje mnenje so izrazili tako zagovornici, kakor tudi izvedenki. Pri tem je mld. Z. izrazila željo, da želi ves časa preživeti pri očetu, medtem, ko sta oba sinova ves čas izražala željo živeti z mamo, način stikov kot je bil določen z začasno sodno poravnavo pa se jima zdi popolnoma sprejemljiv, zato tudi ne želita nobenega dodatnega obsega stikov. Iz mnenja izvedenke sicer izhaja, da bi bilo bolje, da bi bili otroci skupaj, vendar jim ureditev bivanja po začasni sodni poravnavi z dne 22. 9. 2018, ko so skupaj vse vikende in tudi večji del kratkih in poletnih počitnic, še vedno omogoča veliko časa preživeti skupaj. Izvedenka je ocenila, da je ureditev po tej začasni sodni poravnavi, s katero so upoštevane tudi želje otrok, optimalna za to obdobje razvoja otrok. Takšen način vzgoje, kot je sedaj o njem odločeno v sodbi pa sta pravdni stranki tudi načrtovali, že tekom pravdnega postopka. Sklenili sta dve začasni sodni poravnavi, v katerih sta se dogovorila, da sinova preživita ves časa pri materi, hči pa pri očetu. Sodišče je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je za bivalne pogoje mld. otrok pri vsakemu od staršev, ustrezno poskrbljeno. Pri tej ugotovitvi sodišče tudi ni sledilo očetovim prikazom, da mati pušča sinove same, saj je verjelo materi, da v primeru svoje redke odsotnosti poskrbi za nadzor nad otrokoma in za primerno varstvo, zato tudi pritožba v tem delu ni utemeljena, in toženec neutemeljeno očita pomanjkanje skrbne vzgoje pri materi, kar ni utemeljeno, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, določbo 105. člena ZZZDR in je sodišče pri tej odločitvi upoštevalo mnenje Centra za socialno delo, upoštevalo je tudi mnenje otrok, ki so ga izrazili sami in zato pritožba v tem delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o deljenem skrbništvu in o tem, da bi vsi trije otroci morali biti dodeljeni njemu, ni utemeljena. Sodišče druge stopnje pa pri obravnavanju pritožbe ugotavlja, da se je takšna sodna poravnava, s podobno vsebino kot izhaja iz sodbe, izvajala že praktično dve leti in da v tem obdobju iz sodnega spisa ni zaslediti kakršnekoli indice o tem, da takšen način življenja med pravdnima strankama in med obema sinovoma in hčerko ne bi bilo v korist otrok, saj ni nobenih negativnih odzivov na primer s strani Centra za socialno delo ali s strani pravdnih strank, razen tistih katere je toženec izrazil v pritožbi, ki pa je, kot je obrazloženo zgoraj neutemeljena. Posamični dogodki, na podlagi katerih skuša graditi pritožba očitek o nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa ne more spremeniti generalne in pravilne odločitve sodišča prve stopnje glede dodelitve mld. otrok. Gre namreč za posamezne dogodke katere toženec očita materi, na drugi strani pa tudi mati očita določena neprimerna obnašanja očeta do mld. sinov, kot je to razvidno iz njene pritožbe, na prej omenjeni sklep VSC. Sodišče druge stopnje tako ni moglo slediti predlogu toženca, da določi skrbništvo za vse tri otroke obema in posledično tudi preživljanje časa vseh treh otrok pri obema staršema enako časa, izmenjaje tedensko ali pa vse tri otroke dodeli njemu ter temu ustrezno določi stike in preživnino. Takšna odločitev ne bi bila v korist otrok, kot vse to izhaja iz obrazložitve sodišča prve in sedaj tudi iz odločitve sodišča druge stopnje.

7. Nadalje toženec neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča, s katero je za obdobje petih mesecev od 1. 9. 2017 do 31. 1. 2018 tožencu naložilo plačilo preživnine v višini 150,00 EUR mesečno za vsakega otroka. V pritožbi navaja, da tožnica ni upravičena do preživnine v tem obdobju, saj je v tem času toženec enakovredno skrbel za vse tri otroke, ki so pri njemu preživeli polovico časa in kar sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo. Toženec namreč le pavšalno v pritožbi navaja, da navedbe sodišča, da so bili otroci v obdobju od 1. 9. 2017 do 31. 1. 2018 večinoma časa pri tožeči stranki naj ne bi držale in zato pritožba ni utemeljena. Toženec ne podaja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja za to obdobje in zato mora sodišče druge stopnje kot del dejanske podlage pri odločitvi v tem delu pritožbe povzeti odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da iz izpovedbe obeh staršev izhaja, da oče v času od odselitve tožnice iz skupnega naslova pa do 31. 1. 2018, ni plačeval preživnine za mld. otroke. Otroci so bili večinoma časa pri materi, ki je tudi skrbela zanje in je plačevala stroške njihovega bivanja. Oče je sicer v tem obdobju otrokom kaj kupil, vendar pa ni izpolnjeval osnovne dolžnosti iz sodne poravnave in na tak način je bilo breme preživljanja skupnih mld. otrok neenakomerno porazdeljeno med oba starša. Sodišče prve stopnje je zato pravilno, na podlagi določbe 131. člena c ZZZDR določilo višino preživnine za obdobje od 1. 9. 2017 do 31. 1. 2018, torej za pet mesecev, določilo jo je na 150,00 EUR mesečno za vsakega otroka in je to breme plačila teh stroškov pravilno naložilo, za to obdobje tožencu in pritožba v tem delu tako ni utemeljena. Neutemeljena je tudi pritožba glede višine preživnine, katero mora toženec po sodbi plačevati za oba mld. otroka. Toženec sam v pritožbi navaja, da je na obravnavi dne 12. 4. 2019, na zaslišanju povedal, da je pripravljen plačati polovico stroškov za otroke in to na osnovi tega, da tožeča stranka realno prikaže sorazmerne stroške za preživljanje obeh otrok. V pritožbi je sicer mnenja, da stroški za vsakega od mld. otrok ne presegajo 300,00 EUR na mesec, vendar pa iz obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je glede stroškov za mld. otroka sprejemljiva tudi za sodišče druge stopnje izhaja, da znašajo potrebe obeh mld. sinov preko 300,00 EUR na mesec in ker se je toženec zavezal plačevati polovico preživnine, je tudi iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje glede določitve preživnine materialnopravno pravilna in ni previsoka glede na ugotovljene potrebe obeh mld. otrok in glede na približno enake preživninske sposobnosti obeh staršev. Preživnina je pravilno določena tudi glede mld. Zale in tudi pritožba v tem delu ni utemeljena, kajti tudi navedbe, da po oceni toženca znašajo stroški za prevoze na verouk in obiskovanje nedeljskih maš skupaj 250,00 EUR letno ter, da so še drugi stroški, bistveno ne spremeni opisa in skupnega izračuna stroškov, glede preživljanje mld. Zale kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je določilo preživnino za mld. Zalo, ki presega več kot polovico ugotovljenih mesečnih potreb, saj je določilo preživnino v znesku 200,00 EUR, zato pritožba toženca tudi iz tega razloga, v tem delu ni utemeljena in tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 129 in 129a ZZZDR, ter določbo člena 103 ZZZDR. Pritožba tako tudi v tem delu ni utemeljena. Neutemeljena je tudi pritožba v delu kjer toženec očita, da bi lahko glede zmanjšanja stroškov bivanja stanovalci sami izvajali določene storitve, kajti kaj takšnega toženec ni trdil na prvi stopnji in tožnica ni dolžna ob svojem delu in vzgoji otrok še opravljati prostovoljnega dela na stanovanjskem bloku, kjer trenutno biva. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki jih toženec sklepno podaja v točki 8. svoje pritožbe, da se je sodišče pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in v vzgojo v veliki meri opiralo na želje otrok še posebej sinov, ki sta se pod velikim pritiskom, manipulaciji in popuščanjem pri vzgoji s strani tožnice opredelila, da bi bila raje več pri tožnici, ker se je vse to izkazalo za neresnično, kajti sodišče prve stopnje takšnih očitkov kot jih navaja tožnik v točki 8. pritožbe, ni ugotovilo. Zelo neresni pa so tudi pritožbeni očitki toženca, da je odločitev sodišča in izvedenke zaradi številnih laži in zavajanj, ki jih je toženi uspel ovreči in dokazati resnico in, da je bilo sodišče zavedeno. Sodišče druge stopnje ni zasledilo nobenih zavajanj, katere bi bila deležna sodna izvedenka in katere bi bilo deležno kar samo sodišče prve stopnje.

9. Glede na obrazloženo je zato neutemeljen pritožbeni predlog toženca, izražen v točki 9. obrazložitve v katerem predlaga, da se vse tri otroke dodeli v varstvo in oskrbo obema staršema ali pa se vse tri otroke dodeli njemu ter se ustrezno določi stike in preživnina za obdobje 1. 9. 2017 do 31. 1. 2018 in da se za to obdobje tožencu ne naloži plačila preživnine v predlaganem znesku ali pa jo ustrezno zniža, ker vse nasprotno izhaja iz pravilne in korektne obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je sprejeta na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka ter vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ki so pravilno pripeljali sodišče prve stopnje do silogističnega sklepa, in do pravne posledice, katero je izreklo sodišče v sodbi, v izpodbijanih delih. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdne stranke niso priglasile, tožeča stranka pa sama krije pritožbene stroške za pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Celju Cp 391/2019 z dne 17. 10. 2019 (čl. 413 ZPP, v zvezi s členom 165 in 154 ZPP).