Jedro

Ker je bila pritožba zoper sklep o zavarovanju terjatve vložena po preteku 8-dnevnega roka, je upravni organ ravnal pravilno, ko pritožbe ni obravnaval po vsebini, temveč jo je kot prepozno zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Maribor zavrgel pritožbo samostojnega podjetnika posameznika A. s.p., zoper sklep Carinskega urada Maribor, št. DT 0611-57/2011-2 z dne 8. 7. 2011 kot prepozno. V obrazložitvi navaja, da je bil s citiranim sklepom na podlagi 111., 2. točke prvega odstavka 114. in 119. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) samostojnemu podjetniku posamezniku B. s.p., prepovedano, da od svojega dolžnika samostojnega podjetnika posameznika A. s.p., prejme plačilo terjatev v skupnem znesku 5.312,40 EUR po tam navedenih računih. Slednjemu pa je bilo s citiranim sklepom prepovedano izplačilo terjatev po navedenih računih. Po vročitvi citiranega sklepa dne 12. 7. 2011, je tožeča stranka z vlogo, ki jo je vložila 2. 8. 2011, navajala, da je bil že pred izdajo citiranega sklepa opravljen pobot terjatev v znesku 4.994,18 EUR in da je tako ostal le dolg v višini 317,22 EUR. Navedeno vlogo je prvostopni organ obravnaval kot pritožbo in jo glede na to, da se je 8 dnevni pritožbeni rok iz tretjega odstavka 111. člena ZDavP-2 zoper zgoraj navedeni sklep o zavarovanju terjatev iztekel z dnem 20. 7. 2011, na podlagi 240. člena ZUP zavrgel kot prepozno.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT 498-4-8/2011-2 z dne 29. 1. 2013. Kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da bi bilo potrebno sporno vlogo obravnavati kot predlog za obnovo postopka po določbah drugega odstavka 89. člena ZdavP-2 in ne kot pritožbo. V skladu s citirano določbo namreč lahko davčni organ začne obnovo po uradni dolžnosti (in ne na predlog stranke). Upoštevaje načelo oficialnosti, tako tudi v primeru vložene zahteve za obnovo postopka, na takšno zahtevo ni vezan in ni dolžan uvesti postopka. Zoper takšno postopanje organa vložnik zahteve tudi nima nobenega pravnega sredstva. Zato je pritožbeni organ mnenja, da je prvostopni organ ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je sporno vlogo obravnaval kot pritožbo in izdal izpodbijani sklep.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 2. in 3. točki 27. člena ZUS-1. Ponavlja pritožbene ugovore, da je svojo vlogo z dne 25. 7. 2011 upravni organ le obvestila, da je s samostojnim podjetnikom B. s.p., že pred izdajo sklepa, s katerim se ji je prepovedalo plačilo terjatev v skupnem znesku 5.312,40 EUR, opravila pobot terjatev z zneskom 4.994,18 EUR in je tako ostal le dolg v višini 317,22 EUR ter da bi bilo potrebno posredovano obvestilo smatrati kot predloga za obnovo postopka glede na to, da so bila dejstva predhodno napačno ugotovljena. V dokaz navedenih trditev navaja računa št. E-00001/2011 z dne 1. 7. 2011. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa ter povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, oba upravna organa pa sta za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Tožeča stranka v tožbi neutemeljeno ugovarja, da dejansko stanje (glede pobota terjatev tožeče stranke do davčnega zavezanca B. s.p.,) ni bilo pravilno ugotovljeno. V zadevi ni sporno, da je tovrstne ugovore smiselno navajala že v vlogi z dne 2.8.2011, ki jo je upravni organ prve stopnje pravilno štel kot pritožbo zoper sklep o zavarovanju terjatev št. DT 0611-57/2011-2 z dne 8. 7. 2011. Ker pa je bila vloga - pritožba vložena po preteku 8 dnevnega z zakonom določenega roka, je upravni organ ni obravnaval po vsebini, temveč je vlogo-pritožbo kot prepozno zavrgel. Že drugostopni upravni organ je tožeči stranki pravilno pojasnil, da lahko organ po uradni dolžnosti obnovi postopek, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (drugi odstavek 89. člena ZDavP). Sicer pa je upoštevaje peti odstavek 235. člena ZUP, v primeru, ko je pritožbeni rok že iztekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku, pritožbo mogoče obravnavati kot predlog za obnovo postopka le v primeru, če jo je vložila stranka, ki ni bila udeležena v postopku. V obravnavanem primeru pa ni šlo za takšno situacijo.

Upoštevaje vse navedeno zato tožnikove vloge niti na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 niti na podlagi splošnih procesnih pravil ZUP ni bilo mogoče obravnavati kot predlog za obnovo postopka, zato je sodišče tovrstni tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.