Jedro

Lastnik in investitor objekta, zgrajenega brez dovoljenj, mora objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 8. 2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo (revidentovo) pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 29. 1. 2001, s katero je bilo odločeno, da mora revident v roku 90 dni po prejemu odločbe odstraniti tam navedeni nadzidani objekt, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Odrejene so bile tudi prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 26/90 in Ur. l. RS, št. 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločilnim razlogom tožene stranke, navedenim v izpodbijani odločbi. Sodišče je zavrnilo tudi vse tožbene ugovore, saj je revident na zapisnik podal izjavo, da je edini investitor nadgradnje gospodarskega poslopja, ter kot nerelevanten ugovor, da je bil nadzidek zgrajen pred letom 1967, ker ta nadzidek ni pomožni objekt v smislu 19. člena Zakona o urbanističnem planiranju (Ur. l. SRS, št. 16/67).

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja vse razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Zanika, da bi v tožbi navajal novote in opozarja na pritožbeno navedbo v upravnem postopku, da je nadgradnjo izvedel pred letom 1967. Pred izdajo inšpekcijske odločbe mu je bilo naloženo, da pridobi lokacijsko dokumentacijo, kar v izpodbijani sodbi ni omenjeno. Podedoval je solastniški delež na objektu, ki je bil nadgrajen. Ob razdelitvi solastnega premoženja je dobil drug del nepremičnine in mu je bilo torej naloženo rušenje dela objekta, ki ni njegov.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo), ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je urbanistična inšpektorica oprla svojo odločbo na določbe 73. in 76.c člena ZUN, po katerih odredi organ urbanistične inšpekcije tedaj, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se tak objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljavca zemljišča. Investitorju nelegalne gradnje urbanistični inšpektor ob izreku inšpekcijskega ukrepa odredi tudi prepovedi iz 76. c člena ZUN.

9. V obravnavanem primeru je urbanistična inšpektorica na kraju samem ugotovila (na to dejansko stanje pa je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano), da je revident kot investitor nadgradil objekt v dimenzijah, navedenih v njeni odločbi, za to gradnjo pa ni imel nikakršnega upravnega dovoljenja. Iz zapisnikov urbanistične inšpektorice z dne 9. 11. 2000 in 9. 1. 2001, ki ju je revident podpisal brez pripomb, izhaja, da je revident edini investitor gradnje. Ob navedenih ogledih je bilo tudi ugotovljeno, da je revident lastnik severno-zahodnega dela objekta, v katerem je uredil dve sobi in nad njima dvokapno streho. V navedenih zapisnikih pa ni opombe, da bi objekt bil nadgrajen že pred letom 1967. V zapisniku z dne 9. 1. 2001 je tudi razvidno, da je revident navedel, da bo takoj oddal vlogo za pridobitev ustreznega dovoljenja. Zato so neutemeljene in protispisne revizijske navedbe, da revident ni lastnik dela objekta, katerega mora po odločbi urbanistične inšpektorice odstraniti. Da pa je revident nadgradil obstoječi objekt brez ustreznega dovoljenja, pa v nobeni svoji vlogi ne zanika. Po presoji Vrhovnega kot revizijskega sodišča je bil zato ukrep urbanistične inšpektorice revidentu izrečen zakonito.

10. Revizijsko sodišče zavrača tudi revizijske ugovore o tem, da bi morala inšpektorica odrediti milejše ukrepe, ne pa rušenje objekta, in navedbe v reviziji, da je revident že pričel aktivnosti za legalizacijo objekta. Revizijsko sodišče opozarja, da kasnejša pridobitev upravnih dovoljenj oziroma legalizacija nezakonite gradnje ni stvar upravnega spora, ki se nanaša na zakonitost izdaje inšpekcijske odločbe. Prav tako Vrhovno sodišče zavrača revidentov ugovor, da ni lastnik nedovoljene nadgradnje, saj takih ugovorov revident ni imel ob inšpekcijskem ogledu in so zato nedovoljena novota. Pa tudi sicer morebitni dedni dogovori, sklenjeni po izreku inšpekcijskega ukrepa, ne morejo vplivati na zakonitost takega ukrepa.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.