Jedro

Sodišče prve stopnje svojega materialnopravnega gledišča ni razkrilo in tožnik do sodbe (gre za sodbo presenečenja) ni vedel, da sodba kot odločilno dejstvo šteje, ali so bile sporne nepremičnine vključene v otvoritveno bilanco. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva, če je to dejstvo štelo za odločilno, tožečo stranko s tem seznaniti in jih omogočiti, da ponudi ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze (tožnik pritožbi prilaga otvoritveno bilanco, iz katere je razvidno, da so bile sporne nepremičnine vanjo vključene).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I/1, I/3, II. in III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I/2. točka izreka), potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (I. točka) za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 550/25, 550/27, 550/28, 550/29 in 550/30, vse k.o. X (1. točka), da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izstaviti in izročiti listino (zemljiškoknjižno dovolilo) za vpis lastninske pravice (2. točka), in podredni tožbeni zahtevek (II. točka izreka) za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah in vzpostavitev v prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (1. točka), za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik nepremičnin (2. točka) in za izstavitev in izročitev listine (zemljiškoknjižnega dovolila) za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah na tožečo stranko (3. točka). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.350,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Postopek je tekel le glede dokazovanja dejstva, katera izmed pravdnih strank je imela ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) na njih pravico uporabe, pri čemer je tožena stranka celo zatrjevala, da sporne nepremičnine niso njena last in so last Republike Slovenije. Obe pravdni stranki sta šteli, da ključno materialno pravo v konkretnem primeru predstavlja določba 3. člena ZLNDL in sta tej določbi tudi v celoti prilagodili svoje navedbe. Sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva pravdnih strank ni opozorilo na morebitno potrebnost dopolnitve navedb glede na pravno naziranje sodišča. V tem delu izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, saj odločitev sodišča temelji na pravni normi, ki je pravdni stranki nista upoštevali. Tako ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v končni posledici vodilo do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je zatrjevala, da so bile sporne nepremičnine ves čas v njeni posesti in uporabi in da jih je uporabljala za namen svoje dejavnosti, čemur tožena stranka ni nikoli argumentirano oporekala. Tožeči stranki zato ni bilo treba dodatno navajati in argumentirati dejstva, da so sporne nepremičnine zavedene kot osnovno sredstvo tožeče stranke in so bile kot take zavedene tudi v njeni otvoritveni bilanci, ki jo tožeča stranka iz previdnosti prilaga pritožbi. S tem dokazom ni prekludirana, saj med strankama to vprašanje ni bilo sporno oziroma ni bilo pravno relevantno. V nobenem primeru pa to ni bistveno za odločitev o delu zahtevka, ki predstavlja izbrisno tožbo in ne more predstavljati ustrezne utemeljitve odločitve sodišča. V konkretnem primeru je ključno vprašanje pravice uporabe na spornih nepremičninah, o čemer se sodba, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, oprtega na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011, ni opredelila. Tudi sicer je sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 559/2005 z dne 6. 12. 2007, sklep Vrhovnega sodišča II Ips 1208/2008 z dne 17. 9. 2012, sklep Vrhovnega sodišča II Ips 162/2005 z dne 29. 3. 2007) drugačna, kot bi sicer na prvi pogled izhajalo iz sklepa Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje sodba. Glede na navedbe in dokaze tožeče stranke, da je bila pravica uporabe na spornih nepremičninah pridobljena odplačno na podlagi Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1977 (v nadaljevanju Pogodba) in da ni šlo za položaj, ko bi bilo to premoženje neodplačno preneseno na tožečo stranko, ni mogoče uporabiti določb Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), na katerega se sicer sklicuje sodba. Sodba spregleda, da je za toženo stranko nesporno, da ni lastnica spornih nepremičnin, ker naj bi bile le te last Republike Slovenije. S tem je tožena stranka v celoti pripoznala podredni zahtevek tožeče stranke (izbrisna tožba) in bi mu moralo naslovno sodišče vsaj v tem obsegu ugoditi. Pravni položaj tožeče stranke je namreč bistveno drugačen, če so sporne nepremičnine v zemljiški knjigi še naprej zavedene kot družbena lastnina, od trenutnega stanja, ko je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin tožena stranka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v tožbi s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 550/25, 550/27, 550/28, 550/29 in 550/30, vse k.o. X. (sporne parcele), s trditvijo, da je že njegov pravni prednik pridobil pravico uporabe na njih, ki bi se ob uveljavitvi ZLNDL morala preoblikovati v lastninsko pravico. Navaja, da sta njegova pravna prednika (STOZD E. in TOZD E.) leta 1977 od podjetja D. p.o. (takrat pooblaščene organizacije za izdajanje in urejanje stavbnih zemljišč na področju N.), na podlagi kupoprodajne pogodbe odplačno pridobila del zemljišča parc. št. 550/1 k.o. X v izmeri 7.280 m2 (sedaj sporne parcele), pri čemer je D. s kupoprodajno pogodbo 3. 8. 1977. od Kmetijsko izobraževalnega centra G. (pravni prednik tožene stranke) slednjo odkupil. Na spornih parcelah je na podlagi gradbenega dovoljenja 1978 zgradil razdelilno transformatorsko postajo in jih je, vse od pridobitve dalje imel v posesti, zanje pa je tudi plačeval davčne in druge pristojbine.

6. Toženec je trditvam tožnika nasprotoval in trdil, da ni nikoli prodal spornih nepremičnin in tudi ni sklepal glede njih nobenih pravnih poslov s podjetjem D. Navajal je, da je sporne parcele pridobil že oktobra 1886 pridobil K. za potrebe takratne pravne prednice toženke oziroma tedanje šole in so bile vse do januarja 2011 opredeljene kot „Splošno ljudsko premoženje, upravni organ Občinski ljudski odbor v N.“.

7. Sodba glede (primarnega) tožbenega zahtevka zavzame stališče, da tožnik, ki je zatrjeval, da je na spornih nepremičninah, ki so bile na dan uveljavitve ZLNDL (to je 25. 7. 1997) v družbeni lastnini, pridobil pravico uporabe, ni pridobil lastninske pravice. Zavzeto stališče utemeljuje s tem, 1) da tožnik lastninske pravice ni pridobil na podlagi 3. člena ZLNDL, 2) da so bili infrastrukturni objekti olastninjeni že po ZGJS, 3) in da lastninske pravice tudi ni pridobil na podlagi priposestvovanja.

8. V sodbi je kot odločilno dejstvo za presojo, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico, izpostavljeno, ali so bile sporne nepremičnine vključene v otvoritveno bilanco tožnika v postopku njegovega lastninske preoblikovanja. Zavzeto je stališče (5. točka obrazložitve), da tožnik na podlagi 3. člena ZLNDL ni pridobil lastninske pravice, ker ni niti zatrjeval, niti dokazoval odločilnega dejstva, da so bile sporne nepremičnine vključene v otvoritveno bilanco v postopku lastninskega preoblikovanja. Pri tem se sklicuje in povzema razloge iz sklepa VS RS II Ips 855/2008 z dne 9. 6.2011. Iz te odločbe in drugih odločb VS, na katere se sklicuje tudi pritožba, izhaja stališče, po katerem mora (nekdaj družbena) pravna oseba, ki uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah na podlagi ZLNDL, dokazati, da je na teh nepremičninah ob uveljavitvi ZLNDL imela pravico uporabe in so bile kot njeno premoženje upoštevane v postopku lastninskega preoblikovanja.

9. Sodišče prve stopnje svojega materialnopravnega gledišča ni razkrilo in tožnik do sodbe (gre za sodbo presenečenja) ni vedel, da sodba kot odločilno dejstvo šteje, ali so bile sporne nepremičnine vključene v otvoritveno bilanco. Pritrditi je pritožbi, da bi sodišče moralo v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), če je to dejstvo štelo za odločilno, tožečo stranko s tem seznaniti in jih omogočiti, da ponudi ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze (tožnik pritožbi prilaga otvoritveno bilanco, iz katere je razvidno, da so bile sporne nepremičnine vanjo vključene).

10. O vprašanju lastninjenja nepremičnin (zemljišč), na katerih so pred lastninskim preoblikovanjem imele pravico uporabe (nekdanje) družbene pravne osebe, se je sodna praksa v času obravnavanja zadeve šele oblikovala, dejstvo, ali je bila sporna nepremičnina zajeta v otvoritveno bilanco pa v pravdi niti s strani toženca ni bilo izpostavljeno kot sporno. Glede na to, da tožnikov pritožbi priloženi dokaz daje podlago za sklep, da so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveno bilanco, je očitno, da bi ugotovljena kršitev postopka lahko vplivala na pravilnosti in zakonitost sodbe. Sodišče se namreč zaradi ugotovljene kršitve ni opredelilo do vprašanja, ali je imel tožnik ob uveljavitvi ZLNDL na spornih nepremičninah pravico uporabe.

11. Ker je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo v izpodbijani I/1. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednjega ne more dopolniti pritožbeno sodišče samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo pri pravici do pravnega sredstva.

12. Ker v primeru originarne pridobitve lastninske pravice (tožeča stranka jo uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom) ni potrebe po izstavitvi zemljiškoknjižne listine (podlaga za vpis je sodba, s katero se ugotovi lastninska pravica), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za izstavitev in izročitev listine (I/2. točka izreka sodbe) potrdilo in v tem delu pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Posledično, ker je razveljavilo odločitev glede primarnega tožbenega zahtevka, je razveljavilo tudi odločitev glede podredno uveljavljenega tožbenega zahtevka (II. točka izreka). Odločanje o podrednem zahtevku je vezano na pravnomočno zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka (tretji odstavek 182. člena ZPP)

14. Zaradi (delne) razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev, in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (4. točka 165. člena ZPP).

15. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo po ustrezno izvedenem dokaznem postopku ugotoviti in zavzeti stališče glede zatrjevane pridobitve pravice uporabe pred lastninskim preoblikovanjem tožnika (da se je stanje od izvedbe lastninskega preoblikovanja do uveljavitve ZLNDL spremenilo, ni bilo zatrjevano) in se opredeliti do trditev (in dokazov) strank glede vprašanja, ali je pravni prednik tožene stranke (K.) nepremičnino parc. št. 550/1 k.o. X (sedaj sporne parcele) prodal, kot kaže zapis I. točke Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 5. 10. 1977 (A6)(1).

(1) V I. točki te pogodbe je zapisano: „Podjetje D. kot pooblaščena organizacija za oddajanje in urejanje stavbnih zemljišč na področju N., oddaja in izroči v uporabo posest in razpolaganje De, STOZD E. kot investitorju, del parc. št. 550/1 – njiva – stavbišče v izmeri cca 7.280 m2, vložna št. 519, k.o. X., za izgradnjo RTP (razdelilne trafo postaje) v G. (v P.), katero je D. s kupno pogodbo št. Z-38/77 z dne 3. 8. 1977 odkupil od Kmetijskega izobraževalnega centra G., proti plačilu odškodnine za zemljišče po 24,40 DIN za m2, kar skupno znese 177.632,00 DIN, z dovoljenjem, da se to zemljišče katastrsko odmeri in novo nastala parcela odpiše od dosedanjega vložka in prepiše k zemljišču družbena lastnina, katere imetnica pravice uporabe je STOZD E.“