Jedro

V postopku za prestavitev služnosti mora služnostni zavezanec dokazati dejanske možnosti, da bo ponujena pot služnostnemu upravičencu nudila možnost enakovrednega izvrševanja obstoječe služnostne pravice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek in v odločitvi o stroških razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (1. in 2. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna hoditi in voziti po novo zgrajeni služnostni poti, ki poteka v širini 2.5 do 3 metre, od njunih parcel številka 107 in 901/2 k.o. R., po zahodnem robu parcel prvotožnika J. B. št. 901/1 in 899 k.o. R., ob meji s parcelami 896/3, 894/2 in 122 in 892 do javne poti parcelna številka 1053/1 k.o. R. in tožnikoma povrniti nastale pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se služnostna pot tožencev, ki teče od javne poti, parcelna številka 1053/1 k.o. R. preko služečih zemljišč parcelna številka 901/3 in 901/1 k.o. R., last tožnikov, do parcel številka 901/2 in 107 k.o. R., last tožencev, prestavi tako, da teče od parcele številka 901/2 k.o. R. po zahodni strani parcele številka 901/1 in 899 k.o. R. v širini 2.5 do 3 metre, ob meji navedenih parcel s parcelo številka 901/2, 896/3, 894/2, 122, 892 do javne poti parcelna številka 1053/1 k.o. R. Tožnikoma je naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 176.963,50 SIT. Proti takšni sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih v 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi pritožbe navaja, da je stara služnostna pot praktično onemogočala normalno življenje na kmetiji in onemogočala normalno rabo hiše. Vztraja pri stališču, da je med pravdnimi strankami prišlo do ustne pogodbe o nadomestni služnosti. Tožeča stranka je vse tri pogoje, ki jih je postavila tožena stranka izpolnila. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke ne prestavitev služnosti. Opozarja, da je po določbah ZTLR služnost stvarna pravica na tuji stvari, ki se mora, po moderni pravni teoriji, čim bolj omejevati, kljub temu pa še vedno zadovoljiti upravičenca služnosti. Stališče sodišča, da mora pot, ki je ponujena za nadomestno služnost, biti enakovredna oz. da upravičenec ne sme biti omejevan pri njenem izvrševanju v primerjavi z izvrševanjem pred prestavitvijo je napačno. Pri presoji zahtevka za prestavitev služnosti je treba upoštevati dejstvo, da tožena stranka od oktobra 1995 dalje brez težav uporablja nadomestno pot. Toženec ni izvrševal služnosti z vsemi kamioni ampak le s tistimi, ki dostavljajo kurilno olje. Za potrebe tožencev zadošča 4300 litrov kurilnega olja letno, kar lahko pripelje kamion dolžine 5.8 metra. Da ta kamion lahko brez problemov pelje po nadomestni poti ni zanikala niti sama tožena stranka, tožeča stranka pa je to dokazala s praktičnim preizkusom, kar je potrdila priča M. T. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je izvrševala služnost v preteklosti tudi z večjimi kamioni. Sodišče napačno ni sledilo predlogu za ogled na kraju samem, ampak je slepo sledilo izvedeniškemu mnenju, ki pa v ničemer in ovrglo nobene od pripomb tožeče stranke v pripravljalnem spisu z dne 29.9.1998. Širina poti je napačno izmerjena. Toženec je sam v drugi pravdi povedal, da je bila prej pot široka 2.5 metra, sedaj pa zahteva za potrebe pluženja od 3 do 3.2 metra široko pot. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da se sneg odmetava s frezo. Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da od lokalnih skupnosti zahteva boljše vzdrževanje javne poti. Postavljeni izvedenec je strokovnjak za raziskave prometnih nezgod ne pa za cestni promet. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Poudarjata, da je bila prejšnja pot za tožnika moteča, ker sta na njej zgradila vodnjak. Glede prestavitve služnosti med strankama pogodba ni bila sklenjena. Sodišče se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca. Ponujena pot tudi nima dovoljenja pristojnega organa za priključek na javno pot. Ponujena pot je pozimi neuporabna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. Na podlagi določbe 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa pazilo na morebitni obstoj katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje nobene od teh kršitev ni storilo, niti pri odločitvi o primarnem niti pri odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku. Pri odločitvi o primarnem zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, potem, ko je ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Iz predloženih dokazov, predvsem obeh dopisov tožene stranke, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da do sklenitve pogodbe med pravdnima strankama še ni prišlo. Stranki sta se dejansko šele pogajali, kar pa ju ne zavezuje kakor to določa 30. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka namreč še ni izpolnila pogojev, ki jih je za sklenitev pogodbe oz. na pristanek za prestavitev služnostne poti postavila tožena stranka, ti pogoji pa so bili takšni, da so bistvenega pomena za soglasje tožene stranke. Nanašali so se tako na tehnično izvedbo kot na vpis nadomestne služnostne poti v zemljiško knjigo, najpomembnejšega značaja pa je bila zahtevana narava oz. pričakovane lastnosti nadomestne služnostne poti, česar tožeča stranka ni zagotovila. Pritožbeno sodišče pa ima pomisleke glede pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejstev, ki so odločilnega pomena za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji temeljenosti zavrnitve tožbenega zahtevka na prestavitev potne služnosti. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo pravilno materialnopravno podlago za presojo uveljavljanega tožbenega zahtevka (1. odst. 50. čl. ZTLR in 2. odst. 58. čl. ZTLR ter 1. odst. 53. čl. ZTLR) in tudi pravilno poudarilo, da je za prestavitev služnosti potrebno soglasje služnostnega upravičenca ter da mora ponujena pot omogočiti izvrševanje vseh upravičenj, ki jih je služnostni upravičenec imel na prejšnji poti. Glede enakovrednosti poti so si bila stališča strank nasprotujoča, dokazovanje tega dejstva pa je bilo oteženo zaradi ravnanja tožeče stranke. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov zoper upoštevanje izvedeniškega mnenja izvedenca dipl. ing. J. P. Slednji je namreč na glavni obravnavi prepričljivo pojasnil, da je izvedenec prometne stroke. V področje njegovega dela ne spada zgolj analiza prometnih nezgod ampak celoten cestni promet, kamor spadajo vsi elementi za vožnjo, vključno z voziščem. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca in sprejelo kot dokazane vse pomanjkljivosti, ki jih je glede ponujene poti ugotovil izvedenec. Pri tem ni ugotavljalo ali je tožnik navedene pomanjkljivosti pripravljen odpraviti. V postopku za prestavitev služnosti mora služnostni zavezanec dokazati dejanske možnosti, da bo ponujena pot služnostnemu upravičencu nudila možnost enakovrednega izvrševanja obstoječe služnostne pravice. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja pripravljenost toženi stranki zagotoviti potreben pas za obračanje vozil pred njeno hišo (te pripravljenosti pa ne izraža v pravno upoštevni obliki), del pomanjkljivosti, ki jih je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju pa so po svoji naravi take, da so z lahkoto odpravljive. Gre za odstranitev manjše smreke, odstranitev grebena na sredi poti, dodajanje materiala v kolotek, razširitev nasipa zaradi možnosti obojestranskega zimskega pluženja, razširitev ovinkov in njihova ureditev ter izravnava, nemestitev snegobranov na streho drvarnice in zagotovitev vzdrževanja javne poti 1053/1 k.o. R., (za kar je tožnik trdil, da je zagotovljeno). Za presojo pravilnosti uporabe materialnega prava bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti in ugotoviti, ali drži pritožbena trditev tožeče stranke, da je tožeča stranka pripravljena tožencu odstopiti pas svojega zemljišča za obračanje vozl pred njegovo hišo in ali je tožeča stranka pripravljena odpraviti tudi ostale pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil izvedenec. Če bo npr. tožnik povečal ovinek bo glede na obstoječe podatke v spisu, pot omogočila vožnjo tudi 8 metrov dolgim tovornjakom. Če izpolnitev te pomanjkljivosti s strani tožeče stranke, ne bo zagotovljena pa bo morala dokazati svojo trditev, da je tožena stranka po prejšnji poti vozila le z manjšimi tovornjaki. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo pojasniti tudi način uporabe nadomestne poti od zaprtja oz. odkar je tožeča stranka onesposobila prejšnjo služnostno pot ter vprašanje priključka na javno pot s parc. št. 1053/1 k.o. R.