Jedro

Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki je določen le abstraktno; kaj pomeni izmikanje preiskavi, je treba zato ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej; načeloma velja, da se voznik izmakne preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da se bi ugotovila njegova alkoholiziranost.

Ugotovljeno tožnikovo ravnanje, ko je takoj po nesreči obvestil toženko, ji posredoval vse potrebne podatke, po nesreči ves čas kontinuirano aktivno sodeloval pri reševanju škodnega dogodka in izpolnil vse obveznosti, določene v 25. členu Splošnih pogojev, utemeljujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se tožnik ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnino po polici št. VO44404986298 za škodo, nastalo v škodnem dogodku 11. 9. 2020. Odločitev o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroških je pridržalo za končno odločitev.

2.Tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženka) zoper vmesno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3.Izpostavlja, da sodišče ne povzame nespornih dejstev o nasprotnem udeležencu prometne nesreče, ki so ostala prezrta v smislu ugovorov tožene stranke, da je potrebno upoštevati tudi v primeru, da ni prišlo do izgube zavarovalnih pravic, da tožnik ni bil sam odgovoren za prometno nesrečo, kar je sam izpovedal in trdil. Dejstvo deljene krivde bi sodišče moralo upoštevati tudi ob dejstvu, da je bilo seznanjeno o vzporedni pravdi pred Okrožnim sodiščem v Celju, kjer je tožba vložena s strani tožnika kot s.p. za vozilo Scania, prav tako iz naslova kasko zavarovanja. Prometna nesreča je nastala po krivdi obeh, torej izplačilo zavarovalnine v deležu 100 % ne vzdrži. Sodba ima pomanjkljivosti, zato se je ne da preizkusiti, posledično pa je izrek sodbe napačen in pomeni, da bo tožnik za obe vozili uveljavljal 100 % kasko, čeprav sam trdi, da sta bila kriva oba, zato bi se sodišče prve stopnje tudi do teh ugovorov tožene stranke moralo opredeliti. Sodišče je povsem prezrlo listino na B1, s katero je toženka izkazovala, da je bil tožnik opozorjen, da pokliče policijo. Tožnik je izpovedal, da asistenčnega centra ni jemal resno, kar kaže na njegovo neskrbno ravnanje. Sodišče ni upoštevalo, da je zavarovalni agent zaradi okoliščin izpovedal, da naj pokliče asistenco, da bodo dali podrobnejša navodila in ni upoštevalo, da je tožnik šele naslednji dan povedal zavarovalnemu zastopniku, kako (na kateri podlagi) bo uveljavljal škodo. Sodišče ni upoštevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ampak je verjelo le izpovedbi tožnika, očitno pa je, da tožnik ni ravnal tako, kot so bila navodila. Sodišče je izpovedbo zavarovalnega zastopnika nepravilno povzelo izven konteksta celotne izpovedbe. Zavarovalni zastopnik je jasno izpovedal, da je tožniku naročil, da pokliče asistenčni center (ker se je želel prepričati, kako je v tem primeru, tudi ob dejstvu, da sta obe vozili bili od tožnika), kjer mu bodo podali podrobnejša navodila, saj se je na osnovi klica tožnika težko izrekel, nikoli mu ni rekel, da ne rabi klicati policije, bi prej rekel, da kliče policijo. Tudi nepoštena je ocena njegove izpovedbe, ko sodišče na osnovi njegovega pričanja zaključuje o težavnosti pogojev, saj mu sodišče na začetku sploh ni predočilo vseh pravnih podlag, ampak samo pogoje PG-aka/20-2, čeprav je pooblaščenka opozorila, da naj se predloži celota (polica, PG-skudo itd). Izpraševanje je bilo povsem selektivno in zavajajoče za pričo, ki ni vajena takšnih postopkov. Tožnik ni nikoli imel pripomb nad delom zavarovalnega zastopnika, izpovedal je celo, da gresta z zavarovalnih zastopnikom čez polico, vsekakor pa so neresne njegove navedbe, ko je izpovedoval, da podpiše za 20.000 EUR zavarovalne premije in ničesar ne prebere. Glede na izpovedbo zavarovalnega zastopnika, dokaz na B1 in izpoved tožnika je jasno, da je tožnik kršil pogodbeno zavezo, saj ni klical policije in je vozilo odpeljal na nepogodbeni servis. Sodišče je prezrlo tudi dejstvo, da gre za pogodbeno razmerje in da se od pogodbe stranke zahteva določena mera skrbnosti, zato ni pomembno, da je nekdo po izobrazbi samo tesar in kakšen je obseg vseh Splošnih pogojev po polici. Sodišče je analiziralo vsebino zavarovalne police (razumevanje zavarovalne police, nejasnost pogodbenih določil, devet polic, povezovanje določb itd.), čeprav zavarovanec nikoli ni izpodbijal pogodbenega razmerja. Povezovanje določil PG-aka/20-2 in PG-skudo/18-5 ne terja posebnega znanja, čemur tudi tožnik zaslišan na obravnavi ni nasprotoval. Stranki obseg zavarovalnega kritja določita v zavarovalni pogodbi, s katere vsebino se je tožnik strinjal. Dejstvo je, da je bil tožnik kljub pogodbeni obveznosti (ki bi jo moral poznati) še dodatno opozorjen na dolžnost klicanja policije, pa tega ni storil. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da se pozanima, kaj zavarovanje vsebuje in da se seznani, kaj so njegove obveznosti in ne samo pravice. Sklicevanje sodišča na težko razumljivost in na številne pravne termine in nemogoče povezovanje ne vzdrži nobene resne pravne presoje z vidika pogodbenega prava. Nikakor ne držijo zaključki sodišča, da je sledil tožnik navodilom, saj če bi sledil, bi poklical policijo in s tem zadostil pogodbeni zavezi. Posledično povsem neutemeljeno sodišče zaključuje, da toženka ni uspela dokazati, da so bili tožniku Splošni pogoji znani in razumljivi, še manj, da si jih je sama očitno razlagala drugače. Sodišče nepravilno tolmači 25. člen Splošnih pogojev PG-aka/20-2, ki po oceni sodišča ne vsebujejo obveznosti, da se v situaciji, kot je konkretna, pokliče policijo. Sodišče konkretni člen napačno tolmači in nepravilno povzame vsebino pogodbenih obveznosti. Iz 28. člena PG-aka/20-2 jasno izhaja (Splošne pogoje je treba brati kot celoto), da se poleg teh Splošnih pogojev uporabljajo tudi Skupna določila splošnih pogojev z oznako, ki je navedena na zavarovalni polici, v kolikor niso v nasprotju z določili teh pogojev. Določilo drugega odstavka 7. člena pogojev PG-skudo/18-5, ki določa obveznost zavarovanca, da o prometni nesreči takoj obvesti policijo (povsem jasno zapisano in ni potrebno strokovno znanje), ni v nasprotju z določili 25. člena PG-aka/20-2, temveč to določilo dopolnjuje. Obveznost zavarovanca obvestiti policijo je izjemno preprosta in se zavarovancem nalaga zato, da se ugotovijo dejstva, ali je zavarovanec vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Ob tem pa je potrebno brati še 12. člen, ki določa izgubo zavarovalnih pravic. Sodišče nepravilno zaključuje, da tožnikovo kontinuirano aktivno ravnanje kaže, da se ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti in da ni bil alkoholiziran. Dejstvo o oceni psihofizičnega stanja je lahko podano zgolj z ustrezno objektivno meritvijo, čemur pa tožnik ni sledil. Sodišče na osnovi indicev zaključuje, da bi se to dejstvo zagotovo lahko navzven zaznalo (npr. asistenca tožniku ne bi izročila vozila), vendar gre za neresne zaključke, ki ne morejo imeti pravnih učinkov. Materialno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da Splošni pogoji PG-aka/20-2 nikjer ne nalagajo obveznosti obvestitve policije o prometni nesreči in tudi nikjer ne vežejo izgube zavarovalnega kritja, v kolikor voznik o prometni nesreči ne obvesti policije. Tožena stranka ugotavlja, da sodišče nepopolno v okviru Splošnih pogojev bere vsebino slednjih, saj so sestavni del Splošnih pogojev tudi Skupna določila splošnih pogojev. Določbe Skupnih določil splošnih pogojev in Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki predstavljajo materialno pravo, so jasni, nedvoumni in niso v nasprotju z ustavo ali zakonom, tudi vsebina izpolnitvenega ravnanja je nedvoumna, jasna in določno izražena. Skupna določila in Splošna določila se dopolnjujejo, so enotna in skladna. Sodišče iz zornega kota tožnika ocenjuje, da ni mogel razbrati, da bi moral poklicati policijo. Takšno tolmačenje je pravno nedopustno, saj je pogodbena stranka pravno in poslovno sposobna oseba. Osebne okoliščine posameznika ne morejo biti razlog, da se pogodbenih zavez ne spoštuje. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4.V odgovoru na pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnik) obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženki naložil plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je vmesno sodbo sodišča prve stopnje skladno s pravilom o mejah pritožbenega preizkusa po določbah prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v pritožbeno izpodbijanih delih in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljenih v drugem odstavku 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in pravilne uporabe materialnega prava.

7.Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo zavarovalnine po zavarovalni pogodbi za zavarovanje avtomobilskega kaska za materialno škodo na zavarovanem osebnem vozilu.

8.Kot izhaja iz razlogov izpodbijane vmesne sodbe, med pravdnima strankama ni sporno, da je 11. 9. 2020 prišlo do prometne nesreče, v kateri je bil udeležen tožnik z osebnim vozilom in da je bilo za poškodovano vozilo sklenjena polica o zavarovanju avtomobilskega kaska. Med strankami je bilo sporno, ali je tožnik izgubil pravice iz zavarovanja. Tožnik je v postopku trdil, da je izpolnil vse pogodbene dolžnosti v zvezi s prijavo zavarovalnega primera, da se ni izogibal preizkusu alkoholiziranosti in da ni bil pod vplivom alkohola, toženka pa je nasprotno temu trdila, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice, ker po nesreči ni poklical policije, s čimer se je izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti in posledično vzpostavil domnevo, da je vozil pod vplivom alkohola.

9.Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, to je določbe 921. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in med pravdnima strankama nesporno sklenjene zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska - PG-aka/20-2 (Splošni pogoji).

10.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izključitev zavarovalnega kritja v obravnavanem primeru ni podana in da je toženka dolžna plačati tožniku zavarovalnino za nastalo škodo na vozilu. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik takoj po prometni nesreči poklical zavarovalnega agenta toženke A. A. in bil po pogovoru z njim prepričan, da mu policije ni potrebno poklicati in nadalje tudi, da pogodbena določila (Splošni pogoji) niso nedvoumno in jasno določala, da bi moral tožnik ob prometni nesreči poklicati policijo, ker v nasprotnem primeru izgubi zavarovalno kritje. Na podlagi ugotovljenih tožnikovih ravnanj po nesreči, ko je tožnik ostal na kraju prometne nesreče, o nesreči takoj obvestil zavarovalnega agenta A. A., poklical asistenco, počakal na njen prihod, se z nadomestnim vozilom peljal za asistenco iz kraja nesreče do avtomehanika, kjer je naredil prijavo škode in tam počakal na cenilca toženke, da je bil dalj časa (več ur) v aktivnostih za reševanje škode, je sodišče prve stopnje zaključilo, da se tožnik ni izmaknil preizkusu svoje alkoholiziranosti.

11.Toženka pritožbeno navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do ugovora deljene krivde, ker je tožnik trdil in izpovedal, da ni sam odgovoren za prometno nesrečo in ob tem uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana takrat, kadar sodne odločbe zaradi napak v izreku ali obrazložitvi objektivno sploh ni mogoče preizkusiti, kar ni primer v tej zadevi.

Navedena procesna kršitev pa ne zajema primerov, kadar se sodišče ne opredeli do dejanskih trditev strank, kar toženka vsebinsko uveljavlja v konkretnem primeru in kar predstavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na obstoj slednje pa sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke. Ta procesna kršitev mora biti zato obrazložena. Določilo 350. člena ZPP, ki opredeljuje meje pritožbenega preizkusa, sodišču druge stopnje nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.

Ker toženka v pritožbi ni konkretizirano navedla, kdaj in v kateri izmed svojih vlog je ugovor deljene krivde v navedeni vsebini podala, izpovedba tožnika v dokaznem postopku pa tudi predstavlja le dokaz in ne more nadomestiti strankinih trditev (navedb), sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb niti ni moglo preizkusiti.

Pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje prezrlo listino na B1 (izpis asistenčnega centra), s katero je toženka izkazovala svoje trditve, da je bil tožnik s strani asistenčnega centra opozorjen, da pokliče policijo. Sodišče je navedeno listino prebralo in jo tudi dokazno ocenilo skupaj z drugimi dokazi. Utemeljeno je sledilo izpovedbi tožnika, da je takoj, ko se je zgodila prometna nesreča, ravno z namenom, kako naj postopa zaradi zavarovalnega kritja, poklical svojega zavarovalnega agenta A. A. in ga povprašal o nadaljnjem postopanju in tudi o tem, ali mora poklicati policijo. Ta mu je v telefonskem pogovoru povedal, da če ni telesnih poškodb in večje materialne škode, mu policije ni potrebno poklicati. Iz izpovedbe zavarovalnega agenta A. A.

ne izhaja, da je tožnika napotil, da pokliče asistenco, da mu bodo dali podrobnejša navodila, kot to predstavlja pritožba, kakor tudi ne, da mu je tožnik šele naslednji dan povedal, na kateri podlagi bo uveljavljal škodo, zato s temi navedbami pritožba ne more izpodbiti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe s prepričljivimi, življenjsko sprejemljivimi in dokazno podprtimi razlogi podrobno obrazložilo, čemu je sledilo tožnikovi izpovedi, da je po pogovoru z zavarovalnim agentom takoj po prometni nesreči bil prepričan, da mu policije ni potrebno poklicati. Ob tem tudi ne gre prezreti pritožbeno neizpodbijanih argumentov sodišča prve stopnje, da toženka za zavarovalnega agenta odgovarja kot za svoja ravnanja, da slednji deluje v imenu in za račun toženke in da je toženka odgovorna za svojega zavarovalnega agenta.

12.Prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje pa pritožba tudi ne more omajati z v pritožbi ponujeno lastno oceno o selektivnem in zavajajočem izpraševanju zavarovalnega agenta, saj pritožba niti ne trdi, da je na izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče imela tovrstne pripombe.

13.Ob pritožbenem izpostavljanju, da gre v zvezi z zavarovalno pogodbo za pogodbeno razmerje strank, ki enako zavezuje obe stranki, je pojasniti, da se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo o sodelovalni dolžnosti in ob tem o razlagi določb splošnih pogojev zavarovalne pogodbe. Pogodbeni pogoji, če naj bodo opredeljeni kot jasni, morajo biti takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva; obveznost zavarovalnice mora biti opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, pomembne za presojo zavarovančevega pravnega položaja; pravna narava in posebnosti splošnih pogojev narekujejo korekcijo in delen odmik od splošnih metod objektivistične (jezikovne, logične, teleološke in sistematične) razlage, ker Splošni pogoji namreč omogočajo, da tudi zahtevne pravne posle sklepajo prava neuke osebe, pripravljajo jih skupine strokovnjakov, zato so ta pravila strokovna in nomotehnično izdelana ter so praviloma na nižji abstraktni ravni, so konkretnejša, ker pa tako zasnovane določbe oblikuje le ena stranka ter so ob vsej strokovnosti, zahtevnosti in konkretnosti lahko precej nejasna, pravičnost zahteva, da se v takšnem primeru razlagajo v korist druge stranke (83. člen OZ). Iz navedenega torej izhaja, da kadar namen pravila ni dovolj določno izražen, ni utemeljeno pričakovati, da bo zavarovanec med dvema možnima pomenoma besedila izbral tistega, ki ustreza namenu njegovega sestavljavca.

14.Pritožbeno ni sporna ugotovitev, da Splošni pogoji v 12. členu določajo, v katerih primerih zavarovalnica ne krije škode zavarovancu za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku (izključitve zavarovalnega kritja). Tako med drugim določajo, da zavarovalnica ne krije škode, če je zavarovanec ali voznik zavarovanega vozila vozilo upravljal pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi (točka 4 prvega odstavka 12. člena). V nadaljevanju splošni pogoji opredelijo, v kakšnih primerih se šteje, da je zavarovanec ali voznik pod vplivom alkohola, in sicer : - če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni, konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnjo alkoholiziranosti v trenutku nastanka zavarovalnega primera (točka 4 d prvega odstavka 12. člena).

15.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da Splošni pogoji nikjer ne določajo, da bi moral tožnik v primeru, da je nastal zavarovalni primer (prometna nesreča), poklicati policijo, saj obveznost obvestitve policije ni določena niti v 25. členu, kjer so določene zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru niti v okviru točke 4 d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev PG-aka/20-2, ki predpostavlja domnevo voznikove vožnje pod vplivom alkohola. Upoštevalo je, da je obveznost obvestitve policije sicer določena v 7. členu Skupnih določil splošnih pogojev z oznako PG-ZP-skudo/18-5 (ki so označena na zavarovalni polici in se na podlagi 28. člena Splošnih pogojev tudi uporabljajo, v kolikor niso v nasprotju z določili teh Splošnih pogojev), kar izpostavlja pritožba in kjer je določeno, da mora zavarovanec ob zavarovalnem primeru, ki je nastal zaradi prometne nesreče, takoj obvestiti policijo in navesti, katere stvari so bile uničene, odtujene ali poškodovane. Vendar je ob takemu povsem splošnemu določilu in ob že predstavljenih izhodiščih, ki izhajajo iz zgoraj navedene ustaljene sodne prakse, kot pravilnemu pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni mogel nedvoumno vedeti, da bi moral poklicati policijo, ker bo sicer izgubil zavarovalne pravice, ker naj bi se po nastanku zavarovalnega primera izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, ob tem ko med izključitvenimi razlogi v 12. členu Splošnih pogojev ni zapisa, da zavarovalnica ne krije škode, če zavarovanec o prometni nesreči ne obvesti policije.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi stališče sodne prakse, da zgolj to, ko voznik o prometni nesreči ne obvesti policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki je določen le abstraktno; kaj pomeni izmikanje preiskavi, je treba zato ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej; načeloma velja, da se voznik izmakne preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da se bi ugotovila njegova alkoholiziranost. V obravnavanem primeru sodišče takšnih okoliščin ni ugotovilo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik po prometni nesreči ostal na kraju prometne nesreče, o nesreči je takoj obvestil toženko po zavarovalnem agentu A. A., poklical asistenco, počakal na njen prihod in se z nadomestnim vozilom peljal za asistenco iz kraja prometne nesreče do avtomehanika, tam naredil prijavo škode in počakal na cenilca toženke. Ugotovljeno tožnikovo ravnanje, ko je takoj po nesreči obvestil toženko, ji posredoval vse potrebne podatke, po nesreči ves čas kontinuirano aktivno sodeloval pri reševanju škodnega dogodka in izpolnil vse obveznosti, določene v 25. členu Splošnih pogojev, utemeljujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se tožnik ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.

17.Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

18.Sodišče druge stopnje je zato in ko tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

-------------------------------

1Zavarovalna polica št. VO44404986298 v prilogi A6.

2Vmesna sodba sodišča prve stopnje je razumljivo obrazložena, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da omogoča pritožbeni preizkus tako strankama (za sestavo pritožbe), kot tudi pritožbenemu sodišču, kar je bistvo postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa tudi sicer pritožbeno sodišče pazi uradoma.

3Prim. sodbo VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da toženka tekom postopka ugovora deljene krivde ni podala in da v pritožbi izpostavljen ugovor deljene krivde predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

5Glej prepis zvočnega posnetka z dne 2. 2. 2024 na list. št. 98 do 103 v spisu.

6Prim. točko 10 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe.

7Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 44/2018 z dne 28. 3. 2019 in II Ips 140/2019 z dne 12. 6. 2020.

8Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 216/2016 z dne 11. 2. 2016.

9Prim. 16. točko sklepa VS RS 71/2020 z dne 11. 12. 2020.

10Prim. npr. sklepa VS RS II Ips 142/2017 z dne 11. 10. 2018 in II Ips 71/2020 z dne 11. 12. 2020.

11Prim. npr. sklep VS RS II Ips 331/2013 z dne 1. 10. 2015.

12Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 434/2007 z dne 4. 2. 2007

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 921

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.