Jedro

Vložnica nima prav, da s tem stališčem priznanje krivde po obtožbi prerašča v obligatorni razlog za omilitev kazni. Stališče, da se priznanje krivde po obtožbi na abstraktni ravni umešča med posebne olajševalne okoliščine, ne pomeni odstopa od stališča, da morajo državni tožilci in sodišča v konkretnih primerih presoditi, ali konkretno obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi sploh utemeljuje izrek omiljene kazni. Takšna presoja ostaja podlaga za oblikovanje tožilskega predloga kazenske sankcije in za sodniško odločitev o kazenski sankciji.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in mu po isti zakonski določbi ter na podlagi 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 5,00 EUR oziroma 750,00 EUR. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe, s tem, da se čas prebit v zaporu ne všteva v čas prestajanja zaporne kazni. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče obtožencu v izrečeno zaporno kazen in denarno kazen vštelo čas v priporu od 2. 9. 2020 od 17.40 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 46035/2020 z dne 21. 1. 2021 zavrnilo pritožbi državne tožilke in obsojenčevih zagovornikov ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče ugotovi, da sta sodišči z izpodbijano sodbo kršili kazenski zakon (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Konkretneje, vložnica je zatrjevala, da sta sodišči v pravnomočni sodbi zmotno šteli priznanje krivde po obtožbi, podano na predobravnavnem naroku, kot posebno olajševalno okoliščino iz 2. alineje 50. člena KZ-1, zaradi česar sta zmotno odmerili kazensko sankcijo, nižje od predloga državne tožilke.

4. Na zahtevo so odgovorili obsojenčevi zagovorniki, ki predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

B.

O vsebini zahteve

5. Vložnica predlaga, naj Vrhovno sodišče prepozna in ugotovi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Kot materialnopravno zmotno prepoznava stališče, da naj bi zakonodajalec v drugem odstavku 51. člena KZ-1 priznanju krivde po obtožbi, na predobravnavnem naroku, podelil značaj posebne olajševalne okoliščine v smislu druge alineje 50. člena KZ-1. Smiselno se zavzema za razlago, da naj bi priznanje krivde po obtožbi pomenilo le predpostavko za uporabo širšega kaznovalnega razpona (kot ga določa drugi odstavek 51. člena KZ-1), na pa tudi (vsebinsko) posebno olajševalno okoliščino, ki bi samostojno utemeljevala uporabo teh omilitvenih določil. Ocenjuje, da bi drugačna razlaga vodila v obvezno uporabo omilitvenih določil. 6. Vložnica s svojim stališčem smiselno zatrjuje, da sodišči v pravnomočni sodbi nista pravilno odmerili kazni, ker sta se zmotno oprli na drugo alinejo 50. člena KZ-1. Ne zanika pa, da je bila v konkretnem primeru uporabljiva določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 (ki določa spodnje meje omilitve kazni zapora ob priznanju krivde po obtožbi), in ne trdi, da bi sodišče preseglo tožilkin predlog (in s tem preseglo zgornjo mejo še dopustne kazni zapora, kot izhaja iz šestega odstavka 285.č člena ZKP). Vložnica torej ne trdi, da bi sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po kazenskem zakonu.

7. Vrhovno sodišče je zato vložničine navedbe obravnavalo kot zatrjevanje kršitve drugih določb kazenskega zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP), konkretno 2. alineje 50. člena KZ-1. Pomembna dejstva in izpodbijano stališče v pravnomočni sodbi

8. Državna tožilka je zoper obsojenca vložila obtožnico dne 11. 9. 2020. V obtožnici ni predlagala izreka kazenske sankcije, ampak je to storila kasneje, na predobravnavnem naroku dne 6. 11. 2020 (zapisnik na list. št. 202). Predlagala je izrek kazni dveh let in petih mesecev zapora, stransko denarno kazen in izgon tujca iz države za dve leti. Obsojenec je neposredno po podanem predlogu krivdo po obtožbi priznal, predsednica senata pa je s sklepom sprejela priznanje krivde po obtožbi. Narok za izrek kazenske sankcije je sodišče izvedlo neposredno po predobravnavnem naroku. Isti dan je sodišče tudi razglasilo sodbo in obsojencu izreklo glavno kazen dveh let zapora. Pri izreku stranskih kazni je sledilo tožilkinemu predlogu.

9. Odločbo o (glavni) kazni je sodišče obrazložilo (tudi) s sledečimi razlogi (3. in 4. točka obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe): "Prav tako je sodišče odločitev oprlo na določbe druge alineje 50. člena KZ-1, po kateri sme sodišče odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Tožilka je predlagala izrek kazni dveh let in petih mesecev zapora, iz česar gre zaključiti, da je že tožilka ob predlogu kazni, ki naj se izreče, smiselno predlagala omilitev kazni pod zakonski minimum. Sodišče je ocenilo, da je predlagana kazen glede na okoliščine primera previsoka, ocenilo je, da je tožilstvo v premajhni meri upoštevalo posebne olajševalne okoliščine. Skladno z drugim odstavkom 49. člena KZ-1 je sodišče pri odmeri upoštevalo vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine pri obtoženem, kot tudi okoliščine samega dejanja in priznanje krivde. Kot posebno olajševalno okoliščino je sodišče upoštevalo, da je obtoženi krivdo za kaznivo dejanje priznal, kar je bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja in hitremu zaključku postopka. Upoštevaje tudi ostale olajševalne okoliščine, da je dejanje obžaloval, nadalje njegovo mladost ter nekaznovanost, je sodišče ocenilo, da so izpolnjeni pogoji, ki utemeljujejo omilitev kazni. Posebnih obteževalnih okoliščin pri obtoženem ni bilo. Oceniti je, da bo izrečena kazen že v zadostni meri vplivala na obtoženega, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj."

10. Višje sodišče je o pritožbenih očitkih državne tožilke, s katerimi je izpodbijala odločbo o kazni, sprejelo stališče (15. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), da je pomen priznanja krivde kot posebne olajševalne okoliščine odvisen "od vsakega konkretnega primera. Razumljivo je, da tedaj, ko bo krivdo priznal storilec, ki je bil pred tem že večkrat obsojen ali bodo pri njemu podane številne obteževalne okoliščine, sodišče njegovega priznanja krivde ne bo moglo šteti kot posebno olajševalno okoliščino, kot bi to lahko bila v drugih primerih. Iz povedanega tako sledi, da sodna praksa priznanju krivde ne daje enakega vrednotenja in zato različna ocena v posameznih zadevah ne pomeni arbitrarnega odločanja. Enako to velja tudi za oceno teže kaznivega dejanja in druge okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije." O namenu določbe 50. in drugega odstavka 51. člena KZ-1, dosedanji presoji Vrhovnega sodišča in stališčih pravne stroke

10. KZ-1 v 50. členu določa: "Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni: - če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati; - če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni." Drugi odstavek 51. člena KZ-1 predpisuje meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde in se v relevantnem delu glasi: "Storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče kazen omili v teh mejah: ..."

11. Iz obrazložitve Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B; Uradni list Republike Slovenije št. 91/11) je mogoče nedvoumno razbrati, da so meje omilitve kazni zapora, predpisane v drugem odstavku 51. člena KZ-1, uporabljive le, če je podlaga za omilitev obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi oziroma sporazum o priznanju krivde (93. stran besedila Predloga): "Možnost omilitve mora biti v takem primeru širša, sicer storilec nima razloga, da bi se pogajal o priznanju krivde oziroma odločil, da sprejme možnost omiljene kazni kot alternativo sodnemu postopku ... Tudi v primeru priznanja krivde ali sporazuma o [priznanju krivde] pa možnost omilitve po predlogu zakona ne more biti neomejena. ... Namen omilitve, ki mora spodbujati sklenitev sporazuma oziroma priznanja krivde je, da se pod jasnimi zakonskimi pogoji kazenski postopek pospeši ..." Obrazložitve Predloga ni mogoče razumeti drugače, kot da je možnost omilitve v mejah, določenih v drugem odstavku 51. člena KZ-1, v neposredni vzročni zvezi s priznanjem krivde po obtožbi (oziroma sporazumom). Priznanje krivde po obtožbi ni le okoliščina, na katero se navezujejo širše meje omilitve kazni, ampak ima značaj olajševalne okoliščine, ki dopušča omilitev kazni.

12. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 29324/2013-78 z dne 28. 8. 2014 sprejelo stališče, da je zakonodajalec "priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. Če ne gre za posebne olajševalne okoliščine, ampak zgolj za običajne olajševalne okoliščine (drugi odstavek 49. člena KZ-1), je kazen obdolžencu možno izreči le v mejah z zakonom predpisane kazni. Običajne olajševalne okoliščine, tudi v primeru priznanja krivde, v polje omilitve kazni ne posegajo." S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku; 285.c člen ZKP) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (450.a in sledeče določbe ZKP). Priznanje krivde, podano v drugačnih procesnih okvirjih (kot del izpovedbe osumljenca ali obdolženca), je še naprej mogoče upoštevati kot običajno olajševalno okoliščino pri odmeri kazni brez uporabe omilitvenih določb (glej, na primer, sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 95280/2010-161 z dne 12. 1. 2012).

13. V sodbi I Ips 5416/2011-349 z dne 18. 7. 2013 je Vrhovno sodišče poudarilo sicer že ustaljeno stališče, da je omilitev kazni vedno fakultativna in zahteva presojo konkretnih okoliščin primera: "Ne glede na razlog, na katerega se opira, je omilitev kazni vedno samo fakultativna. Sodišču daje podlago, da lahko oceni, da določene okoliščine ne glede na razlog, na katerega se opirajo, v konkretnem primeru delajo dejanje posebej lahko oziroma tako, da dopušča omiljeno sankcioniranje." Stališču, da je omilitev kazni vedno fakultativna, pritrjujejo tudi stališča v (novejši) pravni literaturi (L. Bavcon, A. Šelih idr., Kazensko pravo - splošni del, Ljubljana, 2020, str. 407 - 408; Bergant, v M. Šepec, ur., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 741).

O kršitvi 2. alineje 50. člena KZ-1

14. Po presoji Vrhovnega sodišča ni razloga, da bi spremenilo stališče, sprejeto v sodbi I Ips 29324/2013-78 z dne 28. 8. 2014. Zgoraj navedena stališča kažejo, da ima priznanje krivde po obtožbi (oziroma v sporazumu o priznanju krivde) pomen okoliščine, ki dopušča omilitev kazni, pri čemer tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil. S tem ko besedilo drugega odstavka 51. člena KZ-1 posebej predpisuje meje omilitve kazni v primeru priznanja krivde po obtožbi ali sporazuma o priznanju krivde, nedvomno sporoča, da je priznanje krivde po obtožbi mogoče šteti za okoliščino, ki vodi v omilitev kazni.

15. Besedilo KZ-1 nima določbe, ki bi posebej predpisovala, da se sme storilec kaznivega dejanja (ki prizna krivdo po obtožbi) mileje kaznovati. Merilo, po katerem se določena okoliščina uvršča med ti. formalne razloge za omilitev kazni (1. alineja 50. člena KZ-1), je - kot rečeno - izrazito formalne narave. Besedilo KZ-1 te okoliščine ne ureja na način, ki bi bil primerljiv z drugimi določili o dopustni omilitvi kazni, kot v primeru prekoračenega silobrana (tretji odstavek 22. člena KZ-1), bistveno zmanjšane prištevnosti (tretji odstavek 29. člena KZ-1) in drugih. Zato je mogoče priznanje krivde o obtožbi ali sporazum o priznanju krivde (pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1) obravnavati le kot posebni olajševalni okoliščini iz druge alineje 51. člena KZ-1. 16. Vložnica nima prav, da s tem stališčem priznanje krivde po obtožbi prerašča v obligatorni razlog za omilitev kazni. Stališče, da se priznanje krivde po obtožbi na abstraktni ravni umešča med posebne olajševalne okoliščine, ne pomeni odstopa od stališča, da morajo državni tožilci in sodišča v konkretnih primerih presoditi, ali konkretno obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi sploh utemeljuje izrek omiljene kazni. Takšna presoja ostaja podlaga za oblikovanje tožilskega predloga kazenske sankcije in za sodniško odločitev o kazenski sankciji.

17. V izpodbijani sodbi sta sodišči tem izhodiščem sledili. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, ali priznanje krivde po obtožbi v obravnavanem primeru pomeni posebno olajševalno okoliščino. Višje sodišče je - smiselno - opozorilo, da je presoja pomena priznanja krivde po obtožbi (tj. ali pomeni posebno olajševalno okoliščino) vpeta v okoliščine posameznega primera. Takšno stališče je skladno z načelom individualizacije kazenskih sankcij, z določbo 50. člena KZ-1 in s pravilom o fakultativnosti uporabe omilitvenih določb. C.

18. Ker zahteva ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.