Jedro

Če sodišče v sodbi ne navede razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, prekrši določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, vložnik zahteve pa mora izkazati vpliv te kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca in petnajst dni zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja; oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 25.4.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da opisano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, ker goljufiv namen, ki je eden od bistvenih znakov kaznivega dejanja goljufije, ni z gotovostjo podan; v opisu tudi ni točno opredeljen storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Z navajanjem napačnih podatkov o prijavi škode se ne more storiti kaznivo dejanje goljufije, ker morajo zavarovalnice glede ugotavljanja in cenitve škode vedno izvesti ugotovitveni postopek pred izplačilom odškodnine. Sodišče si ni priskrbelo splošnih pogojev, ki so pravna podlaga razmerja med zavarovalnico in zavarovancem. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in ravnanjem oškodovanca mora obstajati vzročna zveza, ker takega izvršitvenega dejanja obsojencu ni mogoče očitati, prav tako pa ni podana vzročna zveza, niso izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. O odločilnih dejstvih je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodišče prve stopnje ni v sodbi obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, opustitev obrazložitve bi lahko imelo vpliv na zakonitost in pravilnost odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 24.5.2006, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev zakona, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik iz zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2

5. Ni mogoče pritrditi zagovorničinim navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon. Vložnica očitek utemeljuje s tem, da opisano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, ker goljufiv namen, ki je eden od bistvenih znakov kaznivega dejanja goljufije ni z gotovostjo podan; v opisu tudi ni točno opredeljen storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Z navajanjem napačnih podatkov o prijavi škode se ne more storiti kaznivo dejanje goljufije, ker morajo zavarovalnice vedno izvesti ugotovitveni postopek pred izplačilom odškodnine. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in ravnanjem oškodovanca mora obstajati vzročna zveza; ker takega izvršitvenega dejanja obsojencu ni mogoče očitati, prav tako pa ni podana vzročna zveza, po mnenju vložnice niso izpolnjeni zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Kot izhaja iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je obsojenec dejanje storil tako, da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, zavarovalnici podal zahtevek za izplačilo zavarovalnine zaradi prometne nesreče, ki jo je imel z vozilom, čeprav je vedel, da je avto sam namenoma zapeljal s ceste in z njim trčil v drevo, s tem pa poskusil zavarovalnico zapeljati, da bi mu izplačala zavarovalnino, do česar pa ni prišlo, ker je zavarovalnica podvomila v resničnost navedb. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni opis kaznivega dejanja vložnici ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, saj opis vsebuje vse znake obsojencu očitanega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Kolikor pa se vložnica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem kot posledico na glavni obravnavi izvedenih dokazov, da je obsojenec ponoči na samotni gozdni cesti namenoma zapeljal z avtomobilom s ceste in ga poškodoval, kot je to v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče (kar predstavlja tudi težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti), nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

7. Zagovornica v zahtevi navaja, da je sodišče bistveno prekršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku. V zvezi s tem navaja, da so zaslišane priče (katere v zahtevi niti ne konkretizira) govorile zgolj o verjetnosti, da ni šlo za prometno nesrečo, ampak da naj bi šlo za namerno poškodbo avtomobila, da nobena priča ni prepričljivo izpovedala na podlagi katerih okoliščin zaključuje, da ni šlo za prometno nesrečo, da je tudi izvedenec v svojem mnenju izrazil zgolj domnevo oziroma verjetnost, da do nesreče ni prišlo na način, kot se je zagovarjal obsojenec. Sodišče se ni opredeljevalo do navedb policista K., da je bil obsojenec takoj po dogodku zmeden in da ni znal odgovarjati na enostavna vprašanja, kar kaže na domnevo, da je bil v šoku. Iz teh navedb jasno izhaja, da zagovornica s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki), temveč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da opustitev navedbe razlogov za zavrnitev dokaznega predloga obrambe v sodbi sodišča prve stopnje predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, pri tem pa konkretneje navedene kršitve v zahtevi ne opredeli.

9. Na glavni obravnavi dne 11.11.2004 (in ne dne 7.10.2004, kot to v zahtevi zmotno navaja zagovornica) je zagovornica sodišču predlagala, da se "zaslišijo tudi osebe, ki so si kraj nesreče ogledale pozneje in naredile omenjene fotografije". Izvedbo tega dokaza je sodišče zavrnilo na glavni obravnavi (list. št. 101), v sodbi pa razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga ni posebej navedlo. S tem je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP. To kršitev postopka v sodbi sodišča prve stopnje je v svoji odločbi, na pritožbo zagovornice, pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, ki pa je ocenilo, da navedena kršitev postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (stran 2 do 3 sodbe sodišča druge stopnje), ker je iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje na strani 6 razvidno kdo, kdaj in zakaj je posnel fotografije označene od 1 do 3. Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo navedbe razlogov v sodbi, iz katerih ni ugodilo temu dokaznemu predlogu obrambe, prekršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP (in ne 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to v zahtevi zatrjuje zagovornica), vendar pa obenem ugotavlja tudi, da iz zagovorničinih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, kako naj bi takšna kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Kolikor pa zagovornica v zvezi s to kršitvijo izpostavlja zagovor obsojenca, da policista ob dogodku nista napravila fotografij, da nista opravila meritev na kraju dogodka, da nista ugotavljala sledi na vozišču, pa s temi navedbami izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

C

10. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča niso podane; zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Izrek o stroških postopka temelji na določilu člena 98.a ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja in nezaposlen, oprostilo povrnitve stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila stroškov lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca.