Jedro

Pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja je treba izhajati iz same narave njegovega dela. Zato tega pojma ni mogoče enačiti niti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za takšno ravnanje sodnice, ki je zavrnila zastopanje po prvem tožniku zato, ker je ugotovila, da je zastopal stranke pred sodiščem odplačno kot pridobitno dejavnost, kljub temu da ni odvetnik, kar je v nasprotju z določbo 2. odstavka 2. člena ZOdv ter opozorila stranke na možnost nastanka škodljivih posledic zaradi nepravilnega zastopanja, pa v tej zadevi ni šlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero naj se priznajo pooblastila prvi tožeči stranki za člane C. ter za druge osebe na podlagi prvega odstavka 87. člena ZPP ter naj se ugotovi, da je tožena stranka s svojimi ravnanji tožeči stranki povzročila zatrjevano škodo v znesku 7.000,00 EUR (III. točka odločbe). Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo škode prvi in drugi tožeči stranki, vsaki 3.500,00 EUR (IV. točka izpodbijane odločbe). Posledično je sodišče zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izpodbijane odločbe). Sodišče je naložilo tožeči stranki plačilo 472,73 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (V. točka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi med ostalim predlaga izločitev Višjega sodišča v Ljubljani ter določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, oprostitev plačila stroškov postopka, razpis glavne obravnave ter predložitev dokazil, iz katerih bo razvidno, da imajo sodniki Višjega sodišča v Ljubljani ter sodeča sodnica na Okrajnem sodišču v Škofji Loki opravljen pravniški državni izpit. Navaja, da sodnica B. N. v sodnih postopkih prvi tožeči stranki ni priznala pooblastil za zastopanje, ki jih ima po prvem odstavku 87. člena ZPP. Sodnica je sklepe izdajala v nasprotju z določbami predpisov, da bi prvemu tožniku preprečila zastopanje strank. Sodnica nedvomno goji osebno sovraštvo do prvega tožnika in hud odpor do drugega tožnika. Z navedbami neresničnih dejstev in mnenj o tožeči stranki, se je sodnica do tožeče stranke obnašala skrajno žaljivo. Prvemu tožniku je nastala škoda zaradi blatenja njegovega osebnega ugleda kot predsednika območnega odbora. Trpel je duševne bolečine, imel je težave s spanjem.

3. Tožena stranka je šele po petih letih od vložitve tožbe prejela poziv na odgovor na tožbo, zaradi česar je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Tožeča stranka vztraja, da ji tožena stranka prizna pooblastila iz prvega odstavka 87. člena ZPP. Ker je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ni potrebno ugotavljati pravnega interesa. Bistvene kršitve določil pravdnega postopka izhajajo iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Cp 5317/2007 s 5. 12. 2007. 4. Tožeča stranka še vedno posreduje med svojimi člani, še vedno člani drugega tožnika prvemu tožniku podpisujejo pooblastila za zastopanje, prvi tožnik pa še vedno pred okrajnimi sodišči nastopa v vlogi pooblaščenca. To počne neodplačno kot doslej. Prvi tožnik z zastopanjem na drugih sodiščih po Republiki Sloveniji nikoli ni imel nobenih težav. To pomeni, da je tožeča stranka zmagala in uspela postaviti na laž okrajno sodnico Okrajnega sodišča v Radovljici, kot celo vrsto višjih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani.

5. Sodnici se je zdelo pomembno, da je prvi toženec po poklicu rudar in da ni odvetnik. To je sicer res, res pa je tudi, da je prvi tožnik opravilno sposoben, kar zadostuje kriteriju za zastopanje.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

7. Napačno so odmerjeni stroški pravdnega postopka. Stroški za odgovor na tožbo so pretirani in neupravičeni. Tožena stranka za svoje delo prejema mesečno plačo in ne more služiti izven delovnega časa. To velja tudi za nagrado za pristop na dva naroka, na katera je tožena stranka sicer pristopila, vendar na njih ni opravila nobenega konkretnega dela.

8. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, razlogi izpodbijane odločbe tako odločitev pravilno utemeljujejo.

11. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tisti del tožbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala priznanje pooblastil, ki so jih dali prvemu tožniku člani C. ter druge osebe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da taka vsebina tožbe ni dopustna, saj ne zahteva ničesar konkretnega med določenimi osebami obstoječega pravnega razmerja, poleg tega pa je upravičenje za zastopanje strank v postopku procesna predpostavka, katere obstoj sodišče ugotavlja v vsakem posamičnem primeru. Tožeča stranka ni navedla pravnega interesa za vložitev ugotovitvenega zahtevka, kar je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega in še dodaja, da je po določilu prvega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku(1) lahko pooblaščenec pred okrajnim sodiščem vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben. Na podlagi določb Zakona o odvetništvu(2) lahko sodišče zastopanje pravdnih strank omeji (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga, komentar dr. Aleša Galiča k 87. členu ZPP). Tako je ravnala okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v Radovljici in v zadevi opr. št. P 19/2006 prvega tožnika izključila kot pooblaščenca tožnice ter odločila, da njegovih procesnih dejanj ne bo upoštevala. Odločba sodišča je pravnomočna. Tožeča stranka ne more s tem pravdnim postopkom iztožiti splošnega pooblastila za zastopanje (ne članov druge tožeče stranke, ne drugih oseb), kot zahteva v tožbi.

12. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je zavrglo tožbo v delu, s katerim tožeča stranka želi doseči ugotovitev, da ji je tožena stranka s svojim ravnanjem povzročila škodo v znesku 7.000,00 EUR. S tožbenim zahtevkom pa nato vtožuje plačilo te škode, in sicer tako, da tožena stranka plača vsakemu od tožnikov 3.500,00 EUR. Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča korist od tega, da se ugotovi obstoj kakšne pravice, preden zapade dajatveni zahtevek, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP). Ob tem, ko tožeča stranka že uveljavlja dajatveni zahtevek, za uveljavljanje ugotovitvenega nima nikakršnega interesa.

13. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje odškodninsko odgovornost države za škodo, ki naj bi ji jo povzročila sodnica Okrajnega sodišča v Radovljici s svojim sojenjem. Ker prvostopenjsko sodišče pri ravnanju sodnice ni ugotovilo protipravnosti, je ravnalo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka je zatrjevala, da je podana protipravnost ravnanja okrajne sodnice B. N. s tem, ko prvemu tožniku ni dopustila zastopanja strank, ki so mu podelile pooblastila za zastopanje. Sodnica naj bi ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka 87. člena ZPP.

14. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sodnica zavrnila zastopanje po prvem tožniku zato, ker je ugotovila, da je zastopal stranke pred sodiščem odplačno kot pridobitno dejavnost, kljub temu da ni odvetnik, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 2. člena ZOdv ter opozorila stranke na možnost nastanka škodljivih posledic zaradi nepravilnega zastopanja. Sodna praksa glede vprašanja, ali prepoved odplačnega zastopanja učinkuje zgolj na materialnopravnem področju ali tudi znotrajprocesno, ni enotna. Prvostopenjska sodnica je zavzela stališče, da prepoved učinkuje tudi znotrajprocesno, tako pa je tudi stališče večinske sodne prakse in teorije. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Cp 5317/2007, v katerem je zavzeto drugačno stališče, kar pa ne more utemeljiti arbitrarnosti odločitve sodnice in posledično ugotovitve o protipravnem sodniškem ravnanju.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim razlogom prvostopenjskega sodišča, zakaj ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za protipravno ravnanje sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na Občni seji 24. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje, da je pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja treba izhajati iz same narave njegovega dela. Zato tega pojma ni mogoče enačiti niti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (primerjaj odločbe VS RS II Ips 35/98, II Ips 556/2002, II Ips 660/2007). Za takšno ravnanje sodnice v tej zadevi ni šlo.

16. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da trditve in mnenja, ki jih je zapisala sodnica v obrazložitvi, niso žaljivi, ampak da gre za zapis v okviru odločanja. Sodnica je namreč v obrazložitvi odločbe navedla, da prvi tožnik po izobrazbi ni pravnik, ne odvetnik, pač pa je po poklicu rudar, kar pripelje do sklepa, da razpolaga z bore malo pravnega znanja. Udeležba v nekaterih pravdnih postopkih pred sodiščem po oceni sodnice ni dovolj velik izkaz o tem, da ima tožnik vsaj minimalno pravno znanje, ki bi ga bilo moč pričakovati od pooblaščenca in ki bi opravičevalo zastopanje strank v postopku. Sodnica je ugotovila, da je tožnik v imenu strank vlagal fiktivne tožbe za katere bodisi niso bile plačane takse ali pa je bilo že iz vsebine videti, da stranka s tožbo ne bo uspela. To po oceni sodnice pomeni, da prvi tožnik kot kvazi pravni zastopnik zaradi pomanjkanja pravnega znanja neustrezno zastopa stranke v postopku ter jim s tem neupravičeno povzroča stroške, ki jih sicer ne bi imele. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodnica ravnala v okviru določbe drugega odstavka 87. člena ZPP ter v smislu določila opozorila stranke na škodljive posledice. Pri čemer ni sporno, da je prvi tožnik po poklicu rudar niti, da ni odvetnik. Pomembno je, da zaradi njegovega zastopanja lahko strankam nastanejo škodljive posledice. Do teh lahko pride tudi, če je tožnik popolnoma poslovno sposoben, kot zatrjuje v pritožbi.

17. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, ne more uspeti z zahtevkom za njegovo zavarovanje. Poleg tega predlaga tožeča stranka izdajo začasne odredbe, s katero naj se odstrani sodnico z dela, za kar to sodišče niti ni pristojno.

18. Po pooblastilu 155. člena ZPP sodišče pri odmeri stroškov upošteva tiste stroške, ki so utemeljeni ter so dejansko nastali. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo ter pristopila na dva naroka za glavno obravnavo, kar ji je sodišče tudi priznalo. Podlaga za povrnitev stroškov je v Odvetniški tarifi v tarifni številki 19 in 20. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je dolžna povrniti stroške toženi stranki na podlagi določila 154. člena ZPP.

19. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da za odločitev niso bistvenega pomena in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. O predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča je odločilo VSRS, za odločanje o predlogu za taksno oprostitev je pristojno prvostopenjsko sodišče. 20. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano odločbo potrditi (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 18/1993 in naslednji, v nadaljevanju ZOdv.