Jedro

Sklenitev aneksa oziroma nove pogodbe o upravljanju ni bila potrebna zato, da bi lahko upravnik upravljal z rezervnim skladom, pa čeprav s pogodbo o upravljanju iz leta 2000 ni bil pooblaščen za zastopanje in upravljanje z rezervnim skladom, saj že iz zakona izhaja, da je upravnik dolžan upravljati z rezervnim skladom in v primeru neplačil poskrbeti tudi za izterjavo prispevkov etažnih lastnikov v rezervni sklad.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) odločilo, da ostane sklep o izvršbi VL 45784/2014 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 4. 2014 v celoti v veljavi, in sicer za glavnico v skupnem znesku 217,95 EUR, za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov glavnice v višini 14,53 EUR od prvega naslednjega dne po zapadlosti dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka v znesku 50,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2014 dalje do plačila, ter (II) tožencu naložilo, da mora tožnikom plačati 42,21 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep (pravilno sodbo) sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter tožnikom naloži plačilo toženčevih stroškov. Sodišče ni upoštevalo dokazov toženca oziroma jih je brez razloga zavrglo. V prid tožnikov je razsodilo zgolj na podlagi pisanja o dobrem gospodarju, pri čemer je prepisalo navedbe tožnikov. Zaradi neupoštevanja dokazov toženca in sprejema nekaterih dokazov tožnikov, predvsem tistih, ki se ne nanašajo na stanovanjski objekt na naslovu ..., so zagrešene bistvene kršitve določb postopka po 10., 11. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je ugotovilo univerzalno nasledstvo, čeprav iz listin, v katere je vpogledalo, nasledstvo ne izhaja. Dejstvo je, da je lastnik družbe Č. d. o. o. z mat. št. ..., s katero ima toženec sklenjeno pogodbo, iz dobička kapitala družbe Č. d. o. o. ustanovil povsem nov pravni subjekt s svojo matično in davčno številko ter žiro računom ter sam sebi predal dejavnost upravljanja na novo družbo. Zato ne gre za odsvojitev premoženja, temveč za povečanje kapitala v korist lastnika. Č. d. o. o. tudi ni soustanovitelj nove družbe, ki bi od svojega premoženja odsvojila del premoženja na nov pravni subjekt. Tudi če bi bila odsvojena sredstva družbe Č. d. o. o., pa taka odsvojitev ni bila nujno zlo. Ne glede na to koliko let se tožeča stranka (pravilno A. d. o. o.) ukvarja z dejavnostjo upravljanja, bi morala imeti ustrezno pogodbo in biti vpisana v register upravnikov. Zaradi dobe upravljanja tudi ne more postati univerzalni pravni naslednik družbe, katere lastnik je iz dobička kapitala ustanovil povsem nov pravni subjekt. Sodišče ni upoštevalo Pogodbe o upravljanju, in sicer njenega 16. in 17. člena, iz katerih izhaja, da bi bilo treba v konkretnem primeru skleniti aneks k osnovni pogodbi, sklenitev aneksa pa tožeča stranka (pravilno A. d. o. o.) zavrača. Prav tako ni ugotovilo dejanskega stanja glede rezervnega sklada. Sodišče ni upoštevalo, da vse do leta 2010, ko sporna stavba še ni bila stara deset let, ni bilo treba vplačevati v rezervni sklad. O tem, kako ravnati z rezervnim skladom, odločajo etažni lastniki. V Pogodbi o upravljanju se dogovorijo o vseh podrobnostih in določijo, da lahko sredstva iz rezervnega sklada upravnik dviguje le skupaj z enim od etažnih lastnikov. Ker je bil rezervni sklad uveden po desetih letih od trenutka podpisa osnovne Pogodbe o upravljanju, bi bilo treba po samem zakonu ta nov element vnesti v določila pogodbe. Zastopati nekoga brez pooblastila predstavlja kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi bila tožeča stranka (pravilno A. d. o. o.) univerzalni pravni naslednik Č. d. o. o., pa ji Pogodba o upravljanju ne omogoča zastopanja etažnih lastnikov v primeru rezervnega sklada. Sodišče ni upoštevalo tudi pogodbe o medsebojnih razmerjih, iz katere tako kot iz Pogodbe o upravljanju ne izhaja posebno pooblastilo upravnika za vodenje rezervnega sklada. Prav tako ni upoštevalo dopisa UE Domžale. Napačna je navedba v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kajti etažni lastniki vse skozi prerekajo veljavnost pogodbe. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo odločb višjega sodišča II Cp 1719/2011 in II Cp 1018/2014. Sodišče nadalje neutemeljeno navaja, da so tožniki izkazali višino terjatev na podlagi računov in poziva, ki naj bi bil tožencu poslan 10. 9. 2013, saj toženec takšnega poziva ni prejel. Brezpredmetna je navedba v 13. točki obrazložitve sodbe, kajti UE Domžale ne priznava A. d. o. o. kot upravnika sporne stavbe, kar je razvidno iz dopisa UE Domžale z dne 10. 10. 2013. Nepravilna je tudi ugotovitev v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, saj škode v primeru dejanskega neplačila toženca niti sodišče niti tožniki niso dokazali. Univerzalno pravno nasledstvo ne rešuje vprašanj rezervnega sklada in vpisa v register upravnikov. Ker A. d. o. o. ne želi skleniti ustreznega dodatka k pogodbi, ki bi se nanašal na rezervni sklad, nima pravne podlage ne za vodenje rezervnega sklada še manj za zastopanje. Sodišče ni preverilo dejanskega stanja vplačanih sredstev toženca v rezervni sklad.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V tej pravdi, v kateri tožniki zahtevajo od toženca vplačilo v rezervni sklad, je bilo sporno, ali je A. d. o. o., ki je vložila tožbo kot zakoniti zastopnik tožnikov (etažnih lastnikov) oziroma upravnik, univerzalni pravni naslednik družbe Č. d. o. o., ki je 21. 6. 2000 s tožencem sklenila Pogodbo o upravljanju. Ob upoštevanju 623. člena Zakona o gospodarskih družbah(1) (v nadaljevanju ZGD-1) in na podlagi ugotovitev, da se je Č. d. o. o. leta 2003 delila in da je z oddelitvijo dela njenega premoženja v zvezi z upravljanjem z nepremičninami za plačilo ali po pogodbi nastala nova družba G. d. o. o., ki se danes imenuje A. d. o. o., je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je A. d. o. o. univerzalni pravni naslednik družbe Č. d. o. o. in to prav za tisto področje, v zvezi s katerim teče ta pravdni postopek. Toženec v pritožbi sicer trdi, da sredstva niso bila odsvojena od družbe Č. d. o. o. in prenesena na novo družbo, ampak je lastnik Č. d. o. o. iz dobička kapitala družbe Č. d. o. o. ustanovil povsem nov pravni subjekt in sam sebi predal dejavnost upravljanja na novo družbo. Vendar pa pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo, saj pritožba z njimi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za pritožbene navedbe, da iz listin, v katere je sodišče prve stopnje vpogledalo, ne izhaja ugotovljeno pravno nasledstvo. Ker je treba univerzalno pravno nasledstvo utemeljiti z navedbo ustreznih pravno pomembnih dejstev, za ta dejstva pa je treba predložiti tudi dokaze, v tej zadevi pa so tožniki temu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostili, ne more biti uspešno toženčevo golo sklicevanje na VSL odločbi II Cp 1719/2011 in II Cp 1018/2014, iz katerih izhaja, da A. d. o. o. ni izkazala univerzalnega pravnega nasledstva oziroma da se ni izkazala kot upravnik, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženec v pritožbi sicer trdi, da so bili v vseh pravdnih zadevah predloženi isti dokazi, vendar navedenega z ničemer ne izkaže. V konkretnem primeru zato ni moč govoriti o odstopu od sodne prakse, kar smiselno uveljavlja toženec.

7. Ker je torej A. univerzalni pravni naslednik Č. d. o. o., s katero je bila sklenjena Pogodba o upravljanju, ki ni bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje nikoli odpovedana, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je navedena družba upravičeno kot upravnik in s tem zakoniti zastopnik etažnih lastnikov v imenu etažnih lastnikov vložila tožbo za plačilo stroškov v rezervni sklad zoper toženca. Pri tem je pravilno pojasnilo, da 16. člen Pogodbe o upravljanju, na katerega se sklicuje toženec tudi v pritožbi, predvideva sklenitev aneksa v primeru, da se spremenijo določila pogodbe. Vsebina pogodbe pa se ne spremeni v primeru, ko pride na strani upravnika, ki je gospodarska družba, kot stranke pogodbe do spremembe zaradi statusnega preoblikovanja družbe. Prav tako sklenitev aneksa oziroma nove pogodbe o upravljanju ni bila potrebna zato, da bi lahko A. d. o. o. upravljala oziroma vodila rezervni sklad, pa čeprav upravnik s Pogodbo o upravljanju iz leta 2000 ni bil pooblaščen za upravljanje z rezervnim skladom, saj že iz zakona izhaja, da je upravnik dolžan upravljati z rezervnim skladom in v primeru neplačil poskrbeti tudi za izterjavo prispevkov etažnih lastnikov v rezervni sklad (primerjaj 118. in 119. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Dejstvo, da v trenutku sklenitve Pogodbe o upravljanju stavba na naslovu ..., na katero se nanaša pogodba, še ni bila stara deset let in da je obveznost vplačevanja v rezervni sklad nastopila šele 1. 1. 2011, na kar opozarja pritožnik, pri tem ni pomembno. Toženec prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na 17. člen Pogodbe o upravljanju, saj ta določa zgolj, da se pogodba sklepa za nedoločen čas in da odpovedni rok znaša tri mesece, saj po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pogodba ni bila nikoli odpovedana.

8. A. d. o. o. je torej zakoniti zastopnik etažnih lastnikov (tožnikov), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je iz razloga, ker slednja nima pooblastila za upravljanje z rezervnim skladom, podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Toženec nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni vpogledalo v pogodbo o medsebojnih razmerjih, saj toženec izvedbe tega dokaza ni predlagal oziroma navedene listine ni predložil. Prav tako toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Pogodbe o upravljanju, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je do relevantnih določb te pogodbe opredelilo. Že iz razloga, ker je vpis upravnika v register upravnikov zgolj deklaratorne narave, prav tako ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje, da A. d. o. o. ni vpisana v register upravnikov, kar naj bi izhajalo iz dopisa UE Domžale z dne 10. 10. 2013, ki naj ga sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. Ob tem velja dodati, da s tem, ko toženec navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo nekaterih dokazov toženca ter da je neutemeljeno upoštevalo določene dokaze tožnikov, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog v tem postopku. Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje iz 10., 11. in 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Ker za odločitev tem sporu ni bistveno, ali toženec z neplačevanjem sredstev v rezervni sklad ostalim etažnim lastnikom povzroča škodo ali ne, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi toženec nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženec z neplačevanjem sredstev v rezervni sklad zajeda ostale etažne lastnike.

11. Na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni preverilo dejanskega stanja vplačanih sredstev toženca v rezervni sklad, pritožbeno sodišče odgovarja, da je za odločitev v tej pravdi bistveno zgolj, ali je toženec plačal sredstva v rezervni sklad za obdobje od maja 2012 do julija 2013, kar je predmet obravnavane tožbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sredstva za navedeno obdobje niso bila plačana s strani toženca, kar je dejanska ugotovitev, ki je ni moč izpodbijati, mu jih je pravilno naložilo v plačilo.

12. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim niso pripomogli k odločanju pritožbenega sodišča (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V šestem odstavku navedenega člena ZGD-1 je določeno, da z delitvijo preide na novo ali prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba.