Jedro

Tožeča stranka v tej tožbi zahteva pravično denarno odškodnino. Tak zahtevek mora biti določen in to za vsako obliko negmotne škode posebej, tudi če škoda izvira iz istega škodnega dogodka. Če tožbeni zahtevek za plačilo več oblik negmotne škode ni tako opredeljen, torej jasno opredeljen, mora sodišče ravnati po določbah 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to pomanjkljivost mora torej odpraviti v okviru predhodnega preizkusa tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 1.071.616,00 SIT z obrestmi, zavrnilo. Tako je odločilo, ker tožena stranka na tožbo v 30-tih dneh ni odgovorila, zahtevek je sicer glede temelja po oceni sodišča prve stopnje utemeljen, vendar pa ni utemeljen glede višine. Tožba je zato nesklepčna, tožeča stranka namreč v tožbi ni navedla vseh okoliščin, ki so relevantne pri odločanju o višini odškodnine, zato pogojev za izdajo zamudne sodbe iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni bilo, saj ni podan eden izmed pogojev, to je sklepčnost tožbe.

Zoper sodbo se je tožnica pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Ne drži, da tožba ni sklepčna. Če obstoji neskladnost med vtoževanimi postavkami glede na navedbe v tožbi in seštevkom skupnih zneskov, gre kvečjemu za nerazumljivost vloge - tožbe, kar bi moralo sodišče zato v fazi predhodnega preizkusa tožbe upoštevati (1. odst. 108. čl. ZPP), še preden je tožbo vročilo v odgovor toženi stranki. Tožba je sklepčna, tožeča stranka je tudi glede višine podala ustrezne konkretne navedbe, opisala posledice poškodbe, in to dokazala z listinami, ki so priložene tožbi. Iz tožbenih navedb je nedvomno razvidno, da je tožnica telesne bolečine občutila in so bile posledice udarca v koleno in padca in je razviden čas trajanja. Ker res ni podrobno opisala jakosti, pa je mogoče zaključiti, da so bile te srednje jakosti, kar izhaja tudi iz v tožbi priloženih dokazov. Navedla je tudi, da bolečina kljub ustrezni oskrbi v bolnišnici in obiskom fizioterapije še ni pojenjala, da tudi težko hodi, sodišče bi moralo glede na te navedbe in toženkino pasivnost, ki očitno šteje odškodnino kot primerno, saj bi sicer na tožbo odgovorila in prerekala navedbe ter zavračala plačilo zahtevanega zneska, zahtevku ugoditi. Nenazadnje pa je možna tudi delna ugoditev tožbenemu zahtevku. Tudi glede strahu je tožnica opisala, kako je prišlo do poškodbe (nalet toženkinega psa v njeno vnukinjo....) in tudi da se je ob samem dogodku hudo prestrašila in ji zato odškodnina za strah ob dogodku gre in je zato neprimeren očitek sodišča, da ni navedla okoliščin v zvezi z jakostjo in trajanjem strahu ob samem dogodku. Podobno velja glede še trajajočega strahu pred psi, kar je splošno znano. Tožnica je tudi povedala, katere pripomočke in zdravila je uporabljala, natančno opisala na katerih relacijah je uporabljala taksi, število prevozov oz. število kilometrov pa je razvidno iz priloženih računov. Brez podlage je zato izdana t. im. zavrnilna zamudna sodba in izrek sodbe v določeni meri nasprotuje razlogom. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Poudarja, da ni pasivno legitimirana, zato tudi ni odgovorila na tožbo. Pes ni njen. V konkretnih okoliščinah se je slučajno znašla in je tožnici kot starejši ženski pomagala vstati in ji ponudila pomoč. Pritožba naj se zato zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v tej tožbi zahteva pravično denarno odškodnino. Tak zahtevek mora biti določen in to za vsako obliko negmotne škode posebej, tudi če škoda izvira iz istega škodnega dogodka. Če tožbeni zahtevek za plačilo več oblik negmotne škode ni tako opredeljen, torej jasno opredeljen, mora sodišče ravnati po določbah 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to pomanjkljivost mora torej odpraviti v okviru predhodnega preizkusa tožbe, na kar pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi (prim. poročilo VSS 2/86 str. 23). Tožeča stranka je namreč v tožbi, ki jo je vložila zaradi plačila odškodnine skupno 1.071.616,00 SIT navedla, da je utrpela negmotno škodo, ter za bolečine in nevšečnosti zaradi udarca uveljavlja 600.000,00 SIT, 800.000,00 SIT zaradi primarnega strahu in za nevšečnosti, povezane z zdravniškimi pregledi in obiski fizioterapije (glede tega je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da gre za telesne bolečine in nevšečnosti kot obliko škode v smislu 1. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika -OZ), ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in še vedno trajajoče bolečine (tudi v tem primeru je pritrditi sodišču prve stopnje, da gre za prej navedeno obliko škode) in za duševne bolečine zaradi uničenega dopusta, poleg tega pa še 21.616,00 SIT na račun gmotne škode zaradi prevozov, nakupov zdravstvenih pripomočkov in zdravil, vse v zvezi z zdravljenjem. Po eni strani je tako tožeča stranka, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe, za več oblik negmotne in za gmotno škodo, glede na tožbene trditve štela, da je upravičena do odškodnine v znesku 1.471.616,00 SIT, z zahtevkom pa je uveljavljala le plačilo 1.071.616,00 SIT. Po drugi strani pa tožbeni zahtevek za plačilo navedenih oblik negmotne škode ni bil jasno opredeljen, saj za posamezne oblike negmotne škode tožeča stranka ni uveljavljala ločenih zahtevkov (na primer za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), po drugi strani je odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavljala v znesku 600.000,00 SIT, zatem pa zaradi nevšečnosti med zdravljenjem (in zaradi duševnih bolečin in strahu) še v znesku 800.000,00 SIT. Tožeča stranka je torej uveljavila delno ločene zahtevke za posamezne oblike negmotne škode, jih tudi ni opredelila v skladu z zakonom oz. je napačno opredelila njihovo vsebino, po drugi strani pa določenih oblik tudi ni ločeno uveljavila. To pomanjkljivost bi sodišče moralo poskusiti odpraviti v okviru predhodnega preizkusa tožbe. Tega ni storilo. Ni torej postopalo s tožbo, ki je bila nerazumljiva in nepopolna vloga, tako kot določa 108. v zvezi s 105. in 180. čl. ZPP, na to procesno kršitev pritožba utemeljeno opozarja, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (108., 105. in 180. čl. ZPP ter 1. odst. 339. čl. ZPP) in sklepčnosti sodišče ne bi smelo in niti ni moglo presojati pred odpravo pomanjkljivosti procesno pomanjkljive vloge. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (354. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje zahtevati od tožeče stranke, da vlogo popravi oz. dopolni, zatem pa glede na podlagi trditev v tožbi in morebitnih trditev po popravi vloge presoditi, ali je mogoče ločiti posamezne oblike nepremoženjske škode v skladu z zakonom in o tem odločiti, ob tem pa bo moralo biti pozorno tudi, da se je, z vročitvijo pritožbe, ko je nanjo tožena stranka tudi odgovorila, vzpostavil kontradiktorni postopek.

Ker je sodba prvostopenjskega sodišča razveljavljena, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).