Jedro

Zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, ko je tožniku odredil, naj skupaj s sodelavcem odnese steklo v prvo nadstropje.

Treba je razlikovati med vzroki in pogoji za nastanek škode: za ugotovitev krivdne odškodninske odgovornosti je pomembno le, katero ravnanje predstavlja odločilen vzrok nastanka škode, pogoji niso pravno upoštevni. Pomanjkanje organizacijskih in tehničnih ukrepov, ocene varnostnih razmer, ukrepov za izogibanje tveganjem za nastanek poškodb in nadzora nad delom so (lahko) le pogoji za nastanek škode, ne pa neposredni vzrok za tožnikovo poškodbo. S temi trditvami torej tožnik odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca ne more utemeljiti.

Opustitev zagotavljanja ustreznih pripomočkov za nošenje težkih bremen je sicer lahko pravno relevanten vzrok poškodovanja, vendar v konkretnem primeru ta opustitev ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Steklo samo po sebi ni nevarna stvar, nošenje stekla pa ne nevarna dejavnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 6.199 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2018 do plačila zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 255 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka (toženka) odškodninsko odgovorna za škodo tožeče stranke (tožnik), ki je nastala v nezgodi 16. 11. 2017, v obsegu 80 %, za ostalih 20 % pa je odgovoren tožnik sam (točka I izreka) in sklenilo, da bo o višini odškodnine in povrnitvi pravdnih stroškov odločilo s končno odločbo (točka II izreka).

2. Pritožuje se toženka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, naj spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, podredno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bil tožnik, ki je bil razporejen na delovno mesto pomožna mizarska dela, med drugim zadolžen tudi za izvajanje vseh pomožnih del pri proizvodnji pohištva in za izvajanje dostave pohištva. V ta dela sodi tudi prenašanje, dvigovanje, prekladanje pohištva. Določeni kosi pohištva presegajo težo 50 kg, celo 70 kg. Steklo, ki ga je nosil, je tehtalo približno 50 kg, prenašal ga je skupaj s sodelavcem in je nanj odpadlo približno 25 kg. V skladu s Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (v nadaljevanju: Pravilnik) je za moškega tožnikovih let predpisana največja dovoljena masa bremena 55 kg. Tako ni mogoče govoriti, da je šlo za prenos težjega bremena. Steklo, ki ga je prenašal tožnik, po svoji dimenziji, obliki in teži ni odstopalo od običajnih bremen – pohištva, ki ga je tožnik prenašal na svojem delovnem mestu. Poškodbo je utrpel med prenosom bremena in ne v posledici razbitja stekla ali zdrsa/padca stekla iz rok, zato izvedenčevo mnenje, da je prenos stekla povsem nekaj drugega, kot prenos lesenih izdelkov, ne vzdrži pravne presoje. Iz mnenja izvedenca izhaja, da prenos stekla, ki ga izvajata dva delavca, ne predstavlja nekega zahtevnega dela in zanj niso potrebna posebna pisna navodila, morebitna uporaba vakumskih prijemalk pa delo le olajša, njihova uporaba ni predpisana in zahtevana. Iz sodne prakse izhaja, da je zahteva, da bi bilo potrebno dati navodila in izvajati neprestan nadzor za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in delavcu jasno nakazati možnosti, kako naj to opravi, pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Tožnik je imel opravljeno teoretično in praktično usposabljanje iz varstva pri delu in je bil poučen o pravilni tehniki dvigovanja, prenašanja, prekladanja in odlaganja bremen. Do poke mišice bi lahko prišlo kadarkoli in pri nošenju kateregakoli bremena; pri nošenju stekla tudi, če bi si pomagal z vakuumskimi prijemalkami. Tožnik se je pri opravljanju delovne naloge srečal z zanj običajno, vsakodnevno nevarnostjo, ki ni bila prav nič večja kot sicer v življenju in je razloge za nastanek poškodbe potrebno pripisati naključju (odločbi VSRS II Ips 252/2009, II Ips 961/2007). Opustitve, ki jih je ugotovilo sodišče, niso v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo tožnika. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je delodajalec opustil dolžno skrbnost pri zagotavljanju varnega delovnega okolja. Na zdravniškem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto pomožni delavec. Če napotnici izjava o varnosti z oceno tveganja ni bila priložena, še ne pomeni, da zdravnik z njo ni razpolagal in je ugotovitev sodišča, da zdravnik ni mogel ustrezno oceniti, kakšne so omejitve tožnika pri prenašanju bremena, zmotna. Delodajalec je kot pomoč pri dvigovanju bremen zagotovil vakuumske prijemalke in je delavcem omogočil njihovo uporabo, saj so se nahajale v skladišču in tožnik je bil s tem seznanjen. Ker uporaba vakuumskih prijemalk ne zmanjšuje teže bremena, na konkretno poškodbo njihova uporaba ne bi imela vpliva oziroma njihovo uporaba ne bi preprečila nastanka poškodbe. Nastanka tožnikove poškodbe ni mogoče pripisati opustitvi varnostnih pravil. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, višjemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne. Iz opisa delovnega mesta pomožni delavec v mizarski delavnici izhaja, da tak delavec ročno prelaga, preklada in premešča bremena, ni pa pojasnjeno, kakšna in kako težka bremena lahko dviguje. Če bi bila izjava o varnosti z oceno tveganja izdelana korektno, bi bile v njej navedene teže bremen, ki se jih lahko prenaša, vrste bremen, po kakšnem terenu se lahko prenaša bremena in v kakšnem položaju telesa. Sodišče je pravilno zaključilo, da delavno mesto pomožna mizarska dela ne predvideva prenosa težjih bremen, prenos stekla pa ni v neposredni povezavi s področjem dela. Do takrat je prenašal le polizdelke, težke največ 10 kg. Prenos stekla, skupne teže približno 70 kg, nedvomno ne predstavlja lahkega opravila. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da le ob uporabi vakuumskih prijemalk prenos stekla ne predstavlja zahtevnega dela. Prenos stekla ni običajno, vsakodnevno opravilo. Toženka se ne sklicuje na primerljivo sodno prakso, saj v konkretnem primeru ni šlo za enostavno opravilo, pri katerem delavca ni potrebno poučevati in mu dajati navodil ter ga nadzorovati. Izpostavlja sodbo VSL I Cp 1193/1998, iz katere izhaja, da je prenašanje stekla v velikosti 1 x 2 m in debeline 4 mm nevarna dejavnost. Tožnik ni bil poučen o prenašanju stekla in uporabi vakuumskih prijemalk. Pravilno je sodišče ugotovilo vzročno zvezo, saj je delodajalec tožniku odredil delo, ki ni sodilo v okvir njegovih delovnih nalog, za katerega ni bil usposobljen in ne ve se, ali je bil sploh zdravstveno sposoben za takšno delo, tudi nobenih navodil kako delo opraviti, ni prejel. Ob normalnem teku stvari lahko navedeno pripelje do poškodbe. Uporaba vakuumskih prijemalk sicer ne zmanjšuje teže bremena, omogoči pa boljši položaj pri nošenju, kar zmanjšuje možnost poškodb.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik z direktno tožbo po 965. členu Obligacijskega zakonika (OZ) od tožene zavarovalnice zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, ko se je poškodoval pri delu pri zavarovancu toženke. V tožbi je zatrjeval, da mu je delodajalec naložil prenos debelega stekla dimenzij približno 1 x 2 m, težko najmanj 70 kg, čeprav je zelo drobne konstitucije, tehta komaj 50 kg; breme je bilo zanj pretežko in mu je pri nošenju stekla po stopnicah navzgor počila mišica v desni roki. Krivdno odgovornost delodajalca (prvi odstavek 131. člena OZ) je utemeljeval s trditvami o kršitvi določb Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen (v nadaljevanju: Pravilnik), in sicer, da delodajalec ni sprejel primernih organizacijskih in tehničnih ukrepov za prenašanje bremen, ni v skladu s Pravilnikom ocenil varnostnih razmer in se ni s primernimi ukrepi izognil tveganju za nastanek poškodb. Trdi tudi, da delodajalec ni upošteval tožnikove fizične in zdravstvene zmožnosti ter njegove dejanske usposobljenosti, ni poskrbel za ustrezno opremo, z uporabo katere bi bila poškodba lahko preprečena ali vsaj omiljene njene posledice, da odrejeno delo ni bilo v opisu njegovih delovnih nalog in da nikoli ni bil poučen, kako po stopnicah prenašati težka in nerodna bremena.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da prenos težjih bremen ne sodi v okvir delovnih nalog tožnika, prenos stekla pa ni v neposredni povezavi s področjem njegovega dela; - da je pri prenosu stekla nevarnost ureznin in drugih poškodb v primeru, da se razbije ali poči, zato terja drugačne pristope kot prenašanje lažjih lesenih (pol)izdelkov (točka 36 obrazložitve izpodbijane sodbe); - da bi moral delodajalec zaradi zmanjšanja tveganj pri prenosu stekla odrediti prenašanje z vakuumskimi prijemalkami (točki 37 in 42 obrazložitve izpodbijane sodbe); - da je delodajalec tožnika praktično usposabljal in mu dal navodila za varno opravljanje del (točka 38 obrazložitve izpodbijane sodbe), ni pa bil poučen glede prenašanja stekla (točka 39 obrazložitve); - da zdravstveni pregled tožnika ni bil izveden skladno s predpisi, ker zdravnik ni mogel oceniti, ali je tožnik primeren za delo prenašanja bremen ali ne, saj delodajalec ob napotitvi tožnika na zdravniški pregled ni podal ustrezne izjave o varnosti z oceno tveganja za njegovo delovno mesto (točka 43 obrazložitve izpodbijane sodbe); - da delodajalec ni izvajal nadzora nad odrejenim delom niti ni dal nobenih konkretnih navodil, kako naj se ga opravi (točka 45 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovljene opustitve po mnenju sodišča prve stopnje predstavljajo protipravno ravnanje zavarovanca toženke (točka 47 obrazložitve izpodbijane sodbe), vzročna zveza pa je podana, ker je zagotovitev uporabe vakuumskih prijemalk pri prenosu 1 x 2 m velikega in 70 kg težkega stekla povsem racionalna zahteva glede na težo in nevarnost bremena ter hojo po stopnicah in je kršitev rezultirala v poškodbi tožnika (točki 50 in 51 obrazložitve).

7. Presoja o odškodninski odgovornosti zavarovanca toženke je glede na tožnikovo trditveno in dokazno podlago materialnopravno zmotna. Pravdno sodišče je vezano na trditve strank o dejstvih, na katerih utemeljujejo svoje zahtevke in ugovore (7. in 212. člen ZPP), materialno pravo pa mora poznati in mora trditve strank subsumirati pod ustrezno pravno normo. Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ mora tožnik za uspeh s tožbenim zahtevkom dokazati, da mu je škoda nastala zaradi očitanega protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja delodajalca.

8. Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožniku, ko je skupaj s sodelavcem po stopnicah nesel steklo velikosti 1 x 2 m, počila mišica v desni roki. Tožbenih trditev ni mogoče razumeti drugače, kot da se je tožnik poškodoval zaradi teže stekla, ki ga je moral nositi. Da je bil vzrok za nastalo poškodbo (še) kakšen drug, tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme, ni substancirano zatrjeval, še manj dokazoval. V tožbi je le navrgel, da je steklo dimenzij približno 1 x 2 m „zelo nerodno“, ni pa pojasnil, kako naj bi to vplivalo na nastanek poškodbe, ki jo je utrpel. Nobenih trditev o vplivu položaja rok na nastanek poškodbe ali kaj podobnega ni podal. 9. Čeprav gre za odločilno dejstvo, sodišče prve stopnje teži stekla ni posvetilo posebne pozornosti, a višje sodišče ugotavlja, da to v tej zadevi ni ovira za pravilno uporabo materialnega prava. V tožbi je tožnik trdil, da je bilo težko najmanj 70 kg, pa tega niti s svojo izpovedbo ni potrdil, saj je izpovedal, da je bilo težko okoli 50 kg. Da je bilo steklo težko okoli 50 kg, izhaja tudi iz izpovedbe priče A. A. (list. št. 140 spisa). Ali je bilo steklo težko 50 kg ali 70 kg, ni odločilno. Skladno s 7. členom Pravilnika sme delavec tožnikove starosti prenašati največ 55 kg (list. št. 212 spisa). Ker je tožnik nosil steklo skupaj s sodelavcem, pri čemer je bil tožnik ob nošenju po stopnicah spredaj, kar pomeni, da se je večji del teže prenesel na sodelavca, breme, ki je odpadlo na tožnika, ni preseglo 55 kg (tudi če bi bilo steklo res težko 70 kg). Tožnik je bil ustrezno usposobljen za prenašanje težjih bremen (ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 38 izpodbijane sodbe). Zavarovanec tožene stranke je razpolagal z zdravniškim potrdilom, iz katerega ne izhaja, da bi imel tožnik kakršnekoli omejitve v zvezi z dvigovanjem bremen. Ocena, ali je delavec sposoben nositi tako težka bremena, kot dopušča Pravilnik, je v domeni zdravnika specialista medicine dela, prometa in športa, ki mora vedeti, kakšne so omejitve pri prenašanju bremen. Iz opisa delovnega mesta pomožni delavec v mizarski delavnici izhaja, da prenaša bremena. Ker je zdravnik, ki izda zdravniško spričevalo o delovni sposobnosti delavca, seznanjen s tem, na katerem delovnem mestu delavec dela, pa tudi predpise mora poznati, ni mogoče odgovornosti za izdajo zdravniškega spričevala, po katerem delavec nima omejitev v zvezi z nošenjem bremen, pripisati delodajalcu. Glede na navedeno zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, ko je tožniku odredil, naj skupaj s sodelavcem odnese steklo v prvo nadstropje.

10. Iz tožbenih trditev izhaja, da tožnik delodajalcu poleg protipravne odreditve dela očita tudi protipravne opustitve: da ni sprejel primernih organizacijskih in tehničnih ukrepov za prenašanje bremen, ni ocenil varnostnih razmer in se ni s primernimi ukrepi izognil tveganju za nastanek poškodb, da ni zagotovil ustreznih delovnih pripomočkov za prenašanje težkega in nerodnega stekla, da ga ni poučil in dal navodil, kako po stopnicah prenašati težka in nerodna bremena, da ni nadzoroval dela.

11. Da ni bil poučen, kako je treba prenašati težka bremena, tožnik ni dokazal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je udeležil teoretičnega in praktičnega dela usposabljanja za varno delo in je bil med drugim poučen tudi o pravilni tehniki dvigovanja, prekladanja, prenašanja in odlaganja bremen.

12. Treba je razlikovati med vzroki in pogoji za nastanek škode: za ugotovitev krivdne odškodninske odgovornosti je pomembno le, katero ravnanje predstavlja odločilen vzrok nastanka škode, pogoji niso pravno upoštevni.1 Pomanjkanje organizacijskih in tehničnih ukrepov, ocene varnostnih razmer, ukrepov za izogibanje tveganjem za nastanek poškodb in nadzora nad delom so (lahko) le pogoji za nastanek škode, ne pa neposredni vzrok za tožnikovo poškodbo. S temi trditvami torej tožnik odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca ne more utemeljiti.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo, da bi moral delodajalec delavcem za prenašanje stekla zagotoviti vakuumske prijemalke. Opustitev zagotavljanja ustreznih pripomočkov za nošenje težkih bremen je sicer lahko pravno relevanten vzrok poškodovanja, vendar v konkretnem primeru ta opustitev ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.

14. Iz mnenja izvedenca izhaja, da bi moral zavarovanec toženke delavcem zagotoviti vakuumske ročke za prenašanje stekla, ker te omogočajo dober oprijem in zato lahko delavec breme nosi s čimbolj ravnim trupom (list. št. 212 in 213 spisa), vakuumska prijemala omogočajo bolj ergonomsko držo hrbtenice pri prenašanju (list. št. 216 spisa). Da ima uporaba vakuumskih prijemalk kakršenkoli vpliv na obremenitev (mišic) rok, kar je po tožbenih navedbah vzrok za poškodbo tožnika, iz mnenja izvedenca ni mogoče razbrati. Prenašanje steklene plošče je nekaj drugega kot prenašanje plošč iz drugih materialov le z vidika možnosti poškodb zaradi specifičnih lastnosti stekla, to je večje možnosti, da pride do ureznin, ne pa do poškodbe, ki jo je utrpel tožnik. Zato dejstvo, da je šlo za steklo, ni pravno odločilno in so brezpredmetne vse tiste navedbe tožnika, ki odškodninsko odgovornost delodajalca utemeljujejo z dejstvom, da je nosil steklo. Bistvena je le teža stvari, ki jo je nosil. Ta pa ni presegla s Pravilnikom predpisane teže 55 kg.

15. Tožnik je zatrjeval tudi objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da steklo samo po sebi ni nevarna stvar, nošenje stekla pa ne nevarna dejavnost. Tožnik, ki je odgovoril na pritožbo, presoji, da mu zavarovanec toženke ne odgovarja objektivno, ni nasprotoval. Edina navedba v zvezi z objektivno odgovornostjo v odgovoru na pritožbo je sklicevanje na sodbo VSL I Cp 1193/1998 z dne 29. 7. 1998, po kateri gre pri demontaži in prenašanju stekla v velikosti 1 x 2 metra in debeline 4 mm za nevarno dejavnost. Gre za več kot 20 let staro odločbo višjega sodišča, ki ji sodna praksa VS RS ne pritrjuje, še posebej ne novejša praksa. Pri presoji, da toženkin zavarovanec tožniku ne odgovarja objektivno, sodišče prve stopnje uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni zagrešilo.

16. Ker tožnik ni dokazal, da mu je delodajalec protipravno odredil, naj prenese težko breme, ker očitane opustitve niso vzrok za tožnikovo poškodbo, pa tudi objektivne odgovornosti delodajalca za tožnikovo poškodbo ni, je odločitev o 80 % odškodninski odgovornosti zavarovanca toženke materialnopravno zmotna. Višje sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

17. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče odločiti o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi neuspeha v pravdi mora tožnik toženki skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka. V zahtevi za povrnitev stroškov mora stranka stroške opredeljeno navesti (drugi odstavek 163. člena ZPP). Toženka je na prvi stopnji sojenja stroške priglasila v odgovoru na tožbo, in sicer: „materialni stroški 30 EUR (fotokopiranje, poštnina)“. Ker ni navedla, kaj naj bi fotokopirala in koliko znašajo stroški kopiranja, niti kakšni poštni stroški so ji nastali, ji sodišče teh stroškov ne priznava. Enako velja za v pritožbi priglašene materialne stroške za fotokopije in poštnino v znesku 20 EUR. Dolžan pa je tožnik toženki povrniti stroške sodne takse za pritožbo v znesku 255 EUR. Skladno s 313. členom ZPP mora dosojene stroške postopka plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 A. Polajnar – Pavčnik, Zbornik znanstvenih razprav, LIII. letnik; odločbe VSRS II Ips 217/2017, II Ips 103/2021, II Ips 183/2015, II Ips 51/2021 in druge.