Jedro

Dogovor o ključu delitve obratovalnih stroškov ni posel rednega upravljanja. Gre za dogovor, ki je po zakonu sestavni del pogodbe o medsebojnih razmerjih. V odsotnosti drugačne ureditve se pogodbe sklepajo s soglasjem pogodbenih strank, kar v obravnavanem primeru pomeni s soglasjem etažnih lastnikov.

Terjatve tožnice je treba obravnavati kot občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji. Upravnik namreč s plačilom obratovalnih stroškov iz svojih sredstev pridobi pravico terjati vrnitev danega. Glede na zakonski obseg nalog, ima upravnik pravni interes za (pravočasno) izpolnitev obveznosti v zvezi z dobavo storitev, potrebnih za funkcioniranje stavbe kot celote.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III., IV. in V. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati 493,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 27. 12. 2012 do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

Tožnica je dolžna toženki v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati stroške postopka v znesku 228,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženki v 8 dneh po prejemu sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 185,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207532/2012 z dne 28. 12. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter dopustilo spremembo tožbe (II. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo znesek 1.433,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2012 do plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2. Toženka je zoper II., III. in V. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se pritožba zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, kjer so pritožbeni razlogi omejeni. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tudi če držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre za spremembo tožbe in prekršilo določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP ter s tem omogočilo tožnici podati dodatne navedbe, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati (452. in 453. člen ZPP) kot zatrjuje v pritožbi toženka, gre le za relativno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katera je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožnica na podlagi pogodbe upraviteljica poslovne stavbe na naslovu D., v kateri je tudi več poslovnih prostorov v lasti toženke, med drugim tudi poslovni prostor št. II/23, ki ima površino 31,19 m2, pri čemer skupna površina vseh posameznih delov stavbe, ki so v etažni lastnini znaša 2.890,29 m2. Tožnica, ki je račune dobaviteljem/izvajalcem poravnala, je zahtevala plačilo stroškov za mesece od avgusta 2006 do decembra 2007 in mesece maj, junij, julij, avgust, oktober in november 2008 ter mesece od februarja 2009 do julija 2010. Tožnica je vtoževala skupne stroške poslovne stavbe (in ne stroškov posameznega etažnega lastnika, glej list. št. 89, točka VI).

7. 115. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Po 68. členu SPZ stroški uporabe, upravljanja in druga bremena krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.

8. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da dogovor o ključu delitve (A 441) obratovalnih stroškov predstavlja posel rednega upravljanja in je zato veljavno sprejet, če zanj glasujejo etažni lastniki z večino solastninskih deležev. Uporaba tretjega odstavka 67. člena SPZ, po katerem se za posle rednega upravljanja štejejo posli, potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena, ne pride v poštev. Ne gre namreč za posel rednega upravljanja, temveč za dogovor, ki je po zakonu sestavni del pogodbe o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). V odsotnosti drugačne ureditve se pogodbe sklepajo s soglasjem pogodbenih strank, kar v obravnavanem primeru pomeni s soglasjem etažnih lastnikov.(1) Da bi dejansko omogočili sklenitev take pogodbe, zakon tudi predvideva nadomestno odločitev v nepravdnem postopku (tretji odstavek 270. člena SPZ). Vendar kljub temu pritožba z nasprotovanjem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je pogodba o delitvi stroškov veljavna, ne more doseči drugačne odločitve, saj veljavnost pogodbe za odločitev v konkretnem sporu ni relevantna. Prvostopenjsko sodišče namreč ni upoštevalo ključev delitve, ki so določeni v citirani pogodbi, temveč je na njeno podlago oprlo le zaključek o velikosti solastniškega deleža toženke (1,07913%), kateremu toženka niti ni argumentirano nasprotovala. Tožnica je namreč pojasnila, da solastniški delež poslovnega prostora toženke št. II/23 znaša 1,07913% oziroma da skupna površina vseh posameznih delov stavbe znaša 2.890,29 m2, površina poslovnega prostora pa znaša 31,19 m2 (list. št. 104). Tem trditvam je toženka zgolj pavšalno nasprotovala. K pravdi namreč ni prispevala ničesar vsebinskega, temveč se je omejevala le na kritiko trditev in dokazov tožnice, in sicer je navajala, da je izračun solastniškega deleža temeljil na neveljavni pogodbi o delitvi stroškov, zaradi česar izračuna deleža ne priznava in tožnici očitala, da se sklicuje na solastniški delež, ki je v zemljiški knjigi vpisan na nepremičninah kot na celoti (in ne za vsak prostor posebej, list. št.107). Toženka torej ni ponudila nobene nasprotne trditve ali dokaza, iz katerega bi izhajal solastniški delež, ki bi bil drugačen od zatrjevanega (ni torej navedla, kakšen naj bi bil pravilen solastniški delež). Zato omenjenih navedb toženke ni mogoče šteti za obrazloženo nasprotovanje trditvam tožnice. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožnica je velikost solastniškega deleža izkazala z listinskimi dokazi (pogodbo o upravljanju - A2 in (četudi neveljavno) pogodbo o delitvi stroškov - A441), nasprotno pa toženi stranki s pavšalnim zanikanjem velikosti solastniškega deleža, le-tega ni uspelo izpodbiti. Dodati velja, da ugotovitev o višini solastniškega deleža predstavlja ugotovitev dejanske narave, ki ni predmet pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti. Zato toženka ne more uspeti z navedbami, da ključ delitve ni ustrezen zaradi nepravilnega solastniškega deleža. 9. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da terjatev upravnika na podlagi neupravičene obogatitve zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Terjatve tožnice je namreč treba obravnavati kot občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok (347. člen OZ) in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji.

10. Kljub temu, da OZ ne vsebuje izrecne določbe o zastaranju terjatev upravnikov v poslovnih stavbah v etažni lastnini, je (glede na naravo razmerja med upravnikom in etažnimi lastniki) treba za terjatve upravnikov do etažnih lastnikov (iz naslova založenih stroškov obratovanja) uporabiti določilo o zastaralnem roku, ki velja za terjatve, ki jih etažni lastniki izpolnjujejo (neposredno) dobaviteljem storitev (347. člen OZ), ki določa triletni rok za občasne terjatve. Gre za terjatve iz naslova plačila za opravljene storitve, potrebne za funkcioniranje stavbe kot celote, obračunane vsak posamezni mesec in torej za zaokrožene spolnitve, kar jim daje značaj občasnih terjatev v smislu 347. člena OZ.

11. Takšna narava terjatve se ne spremeni, četudi plačilo dobavitelju opravi upravnik (iz lastnih sredstev) in nato terja etažne lastnike. Med upravnikova pooblastila po zakonu sodita tako skrb za obratovanje skupnih delov kot zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja (četrti odstavek 118. člena SPZ). Pogodba, ki jo sklene upravnik z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov ter v okviru svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike (70. člen OZ).(2) Zato dobavitelj nima zahtevka za plačilo opravljenih storitev zoper upravnika, temveč le zoper etažne lastnike.

12. Po splošnih pravilih obligacijskega prava upnikova terjatev v primeru izpolnitve s strani tretjega ugasne in je dolžnik v razmerju do upnika prost obveznosti, če je imel tretji pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena (drugi odstavek 271. člena OZ), če se dolžnik s tem strinja(3) (tretji odstavek 271. člena OZ) in celo v primeru upnikovega sprejema izpolnitve brez dolžnikove vednosti, razen, če mu je dolžnik ponudil izpolnitev (četrti in peti odstavek 271. člena OZ). Izpolnitev s strani tretjega sicer sama po sebi ne pomeni, da tretji pridobi terjatev do dolžnika. Pravne posledice izpolnitve tretjega so urejene v določbah OZ o izpolnitvi s subrogacijo (274. člen OZ in nasl.). Po teh določbah tretji vstopi v dolžnikov pravni položaj bodisi na podlagi dogovora z upnikom ali z dolžnikom (274. člen OZ), bodisi na podlagi zakona. Upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami preide na izpolnitelja po samem zakonu, če ima izpolnitelj kakšen pravni interes (275. člen OZ).

13. Ker nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je bila subrogacija dogovorjena, je za odločitev v zadevi potrebno ugotoviti, ali upravnik z izpolnitvijo dobavitelju pridobi njegovo terjatev do etažnega lastnika na podlagi zakona. Sodna praksa je enotna, da upravnik s plačilom obratovalnih stroškov iz svojih sredstev pridobi pravico terjati vrnitev danega.(4)

14. Glede na zakonski obseg nalog, ima upravnik pravni interes za (pravočasno) izpolnitev obveznosti v zvezi z dobavo storitev, potrebnih za funkcioniranje stavbe kot celote. Upravnik se kot mandatar s pogodbo o upravljanju zaveže, da si bo s profesionalno skrbnostjo prizadeval uresničiti končni interes etažnih lastnikov(5) - naročitelja (prim. 768. člen OZ), ki je tudi nemoteno funkcioniranje skupnih delov. Skrb za obratovanje skupnih delov(6) je tudi izrecno navedena med z zakonom določenimi nalogami upravnika (druga alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Povedano utemeljuje sklep, da ima upravnik pravni interes za izpolnitev oziroma, da z izpolnitvijo terjatev iz naslova obratovalnih stroškov poslovne stavbe v etažni lastnini, le-te preidejo na upravnika.

15. Ker sodelovanje dolžnika pri zakonski subrogaciji ni predvideno, se njegov položaj ne sme poslabšati. Izhajajoč iz pravne narave zakonske subrogacije – gre za obliko zakonske cesije – pride v poštev smiselna uporaba določb o položaju dolžnika v primeru odstopa terjatve. V skladu s prvim odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa proti njemu odstopnik. Pretečeni čas zastaranja se zato všteva, tako da na upravnika preide dobaviteljeva terjatev skupaj z že pretečeno zastaralno dobo. Tako stališče tudi ne predstavlja nesprejemljivega bremena za upravnika, saj izpolnjevanje obveznosti do dobaviteljev storitev in izterjevanje obveznosti od etažnih lastnikov sodi v okvir njegovih nalog kot mandatarja, ki jih je dolžan izvrševati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega strokovnjaka.(7)

16. Ni sporno, da tožnica vtožuje neplačane mesečne račune/obračune (za skupne stroške poslovne stavbe) za obdobje od avgusta 2006 do julija 2010. Kot že obrazloženo, gre za občasne terjatve (obračun dajatev - plačil dobav blaga ali storitev za potrebe funkcioniranja stavbe v etažni lastnini), obračunane za posamezni mesec, za katere velja triletni zastaralni rok (347. člen OZ), ki teče od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Vložitev predloga za izvršbo dne 27. 12. 2012 je pretrgala tek zastaranja za terjatve, ki so zapadle po 27. 12. 2009 (365. člen OZ).

17. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožnica v mesečnih razdelilnikih obračunavala stroške tretjih (dobaviteljev) za tekoči mesec. Tožnica, ki je vložila predlog za izvršbo dne 27. 12. 2012 je po podrednem zahtevku vtoževala terjatve, ki po mesečnih razdelilnikih stroškov v obdobju od avgusta 2006 do julija 2010 odpadejo na toženko (upoštevaje solastniški delež) v skupni višini 2.159,87 EUR. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka so tako zastarale vse terjatve, ki so zapadle v plačilo pred 27. 12. 2009. Upoštevaje trditve tožnice glede zapadlosti obračunov(8) na list. št. 57 in 58 (glej tudi datume zapadlosti v drugem stolpcu priloge A 445) so tako zapadli obračuni stroškov(9) do vključno meseca oktobra 2009, ki je zapadel v plačilo dne 11. 12. 2009. Skupni znesek zastaranih stroškov znaša 154.373,51 EUR, pri čemer zastarani del glavnice, ki odpade na toženko (upoštevaje solastniški delež toženke 1,07913%) znaša 1.665,89 EUR, medtem ko nezastarani del celotnih stroškov znaša 45.776,03 EUR in torej del, ki odpade na toženko znaša 493,98 EUR.

18. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi (točka V izreka izpodbijane sodbe, drugi odstavek 165. člena ZPP). V posledici delne spremembe izpodbijane sodbe je tožnica v celotnem postopku uspela v deležu 15% (zahtevala je 3.353,98 EUR in z zahtevkom uspela v višini 493,98 EUR), toženka pa v deležu 85% zahtevka. Glede postopka pred sodiščem prve stopnje je tožnici v skladu z drugim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 183,30 EUR, materialne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR ter stroške izdelave in izročitve dokumentov v višini 237,70 EUR (50 x 0,15 + 2302 x 0,10, po tar. št. 6000), kar povečano za 22% DDV znaša 538,02 EUR. Skupaj stroški tožnice (skupaj z doplačilom sodne takse v višini 159,00 EUR) znašajo 697,02 EUR, glede na njen uspeh v pravdi (15 %) pa ji je sodišče priznalo 104,55 EUR. Stroške toženke predstavljajo: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 183,30 EUR, nagrada za pravno sredstvo (tar. št. 3468) v višini 84,60 EUR in materialni stroški (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 351,24 EUR. Skupaj stroški toženke (skupaj s sodno takso za ugovor v višini 40,00 EUR) znašajo 391,24 EUR. Glede na 85 % uspeh v postopku, je sodišče toženki priznalo 332,55 EUR stroškov pravdnega postopka. Po pobotanju je tožnica dolžna toženki povrniti 228,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

20. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno tudi točko V. izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožnica dolžna toženki v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati stroške postopka v znesku 228,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

21. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je upravičena tudi do plačila stroškov pritožbenega postopka glede na delež uspeha. Pritožbeno sodišče stroška odgovora tožnice na pritožbo toženke ni upoštevalo, saj tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve in stroškovno ni bil potreben (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Za pritožbeni postopek je pritožbeno sodišče toženki priznalo nagrado za postopek v višini 110,40 EUR (tar. št. 3210), kar povečano za 22% DDV znaša 134,69 EUR. Stroški pritožbenega postopka (skupaj s sodno takso v višini 150,00 EUR) tako znašajo 284,69 EUR. Upoštevaje, da uspeh toženke v pritožbi znaša 65%, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožnica toženki povrniti 185,05 EUR stroškov pritožbenega postopka. V primeru zamude je toženka dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

(1) tako tudi sklep VSL I Cpg 416/2015 z dne 10. 6. 2015, sodba VSL I Cpg 186/2008 z dne 2. 9. 2008 in Rijavec, v: Juhart, Tratnik Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 558, glede ureditve pred novelo SZ-1A pa tudi sodba VSL II Cp 2837/2012 z dne 21. 5. 2013. (2) Izrecen pogodbeni dogovor o tem ni potreben

(3) V obravnavanem primeru ni podana izjema - ne gre za dolg, vezan na osebo dolžnika.

(4) glej VSL sklep I Cpg 416/2015, ki primeroma navaja Pravna mnenja, sprejeta na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18.12.2001, št. II /2001, str. 15 in nasl. Sledeč navedenemu pravnemu mnenju Občne seje VS RS se večinoma sodna praksa opira na 197. člen OZ, po katerem ima pravico zahtevati povračilo tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. V nekaterih sodnih odločbah je opozorjeno tudi na druge možne podlage upravnikovega zahtevka (npr. sodbo VSL I Cpg 1167/2010 z dne 4. 4. 2011).

(5) katerega uresničitev je eden od razlogov za obvezno določitev upravnika v večjih večetažnih stavbah z več etažnimi lastniki

(6) Po opredelitvi iz SZ-1 (ki je po analogiji upoštevna tudi za druge večetažne stavbe), gre za sklepanje in izvrševanje poslov, potrebnih za zagotavljanje pogojev za funkcioniranje in osnovni namen večetažne stavbe kot celote in za uporabo njenih skupnih delov (tretji odstavek 25. člena).

(7) Enako stališče glede pričetka teka in trajanja zastaralne dobe je zavzeto tudi v sodbi in sklepu VSL I Cpg 1833/2014 z dne 20. 5. 2015 in VSL sklep I Cpg 416/2015 z dne 10. 6. 2015. (8) ki so nedvomno zapadli v plačilo šele po zapadlosti posameznih računov dobaviteljev.

(9) in torej tudi vsi računi dobaviteljev, na katere se obračuni nanašajo.