Jedro

Organizator hokejske tekme odgovarja za škodo, ki nastane gledalcu na tekmi zato, ker ga zadene steklenica, ki jo vrže drug gledalec.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 45.943,00 SIT v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1995 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3,501.462,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1.462,90 SIT od 1.4.1989 dalje do plačila in od zneska 3,500.000,00 SIT od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, in ji povrniti pravdne stroške v višini 94.434,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino, ki jo je tožena stranka kot organizator prireditve dolžna plačati tožeči stranki. Škoda je nastala, ko je tožnika na hokejski tekmi zadela v glavo steklenica, ki jo je vrgel eden od gledalcev. Od dosojenega zneska znaša materialna škoda 1.462,90 SIT, odškodnina za telesne bolečine 700.000,00 SIT, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,000.000,00 SIT in odškodnina za strah 800.000,00 SIT.

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo ugotovljeno, da tožena stranka ni odgovorna, podrejeno pa, da naloži toženi stranki plačilo odškodnine v nižjem znesku. Navaja: Najprej ugovarja odgovornost organizatorja prireditve kot jo je opredelilo sodišče. Člen 181 ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih - pogojuje tako odgovornost za škodo, ki nastane z nastankom izrednih okoliščin.

Sodišče je utemeljilo svojo odločitev s tem, da je na tej tekmi obmetavanje s trdimi predmeti preseglo mero običajnega. Taka ugotovitev je nepravilna. Tožnik je sam povedal, da je včasih zaradi odvrženih predmetov morala rolba na led po trikrat, na tej tekmi pa je šla na led samo enkrat. Iz tega je mogoče sklepati, da dogajanje ni preseglo običajnega vzdušja na tekmi. Vse priče skladno opisujejo metanje predmetov med navijači. Eden celo pove, da je ves čas obstajala možnost, da te vržen predmet zadene. Vzdušje je bilo tako kot vedno. Metanje različnih predmetov, tudi steklenic, je del obnašanja navijačev. To je prisotno na vsaki tekmi. Vsi, ki obiskujejo tekme, na to pristanejo. Objektivne odgovornosti torej ni.

Podrejeno tožeča stranka ugovarja višini prisojene odškodnine.

Navaja, kakšne bolečine je tožnik trpel in meni, da je za take bolečine odškodnina previsoka. Sodišče naj jo primerno zniža. Enako velja glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prav tako navaja, kaj je ugotovilo sodišče prve stopnje in trdi, da sodišče ugotavlja, da tožnik ne more biti poklicni voznik, to pa tožnik nikoli ni bil. Sam pravi, da še vedno šofira. Ko govori sodišče o občutku manjvrednosti, pa sam tožnik navaja, da ne oče ne mati, pa tudi sin in hči, ne vedo nič o poškodbi. Torej ne more biti govora o tem, da je pustila take sledove, ki bi jih lahko videl vsak. Zato občutka manjvrednosti ni. Kar zadeva športno aktivnost, tožnik še vedno kolesari, v službi pa prav tako opravlja svoje delo. Delovna sposobnost mu ni odvzeta 33 % kot ugotavlja sodišče v obrazložitvi. Kar zadeva smučanje in igranje košarke, sodišče ni ugotovilo, v kakšnem obsegu se je s tema dvema aktivnostima ukvarjal. Tudi to vrsto odškodnine naj pritožbeno sodišče zniža. Kar zadeva odškodnino za strah, je ta prav tako previsoka. Strah, da se mu bo poslabšalo drugo oko, je morda na začetku res bil, vendar je zaradi oddaljenosti dogodka ta strah gotovo že zdavnaj premagal, saj je očitno, da do poslabšanja ne pride.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je upoštevaje srednji tečaj Banke Slovenije za 1 DEM znašal tožbeni zahtevek tožnika na dan izdaje sodbe 9,545.400,00 SIT. Na enak način preračunana dosojena odškodnina znaša le 44.000,25 DEM. Postavil je minimalni tožbeni zahtevek za prestane telesne bolečine, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bile znatne. Priznati bi mu bilo zato treba ves uveljavljani tožbeni zahtevek. Enako velja glede zahtevka za strah, saj bo tožnik pod strahom živel vse svoje življenje. Zlasti je pomemben strah ob sami poškodbi v času zdravljenja. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi mu moralo sodišče priznati vso odškodnino. Navaja, da je bil v času poškodbe star 29 let. Od tedaj dalje se je spremenil ves način njegovega življenja. Že samo upoštevaje povprečno življenjsko dobo bi moralo sodišče prve stopnje vsa dejstva drugače ovrednotiti. Pri odmeri odškodnine je premalo upoštevalo dejstvo, da ima tožnik sedaj dvojno megleno sliko in da nima globinskega vida.

Tožnik je bistveno prizadet v svojem gibanju in siceršnjem ravnanju.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Navaja, da je o normalnem športnem navijanju mogoče govoriti le tedaj, kadar je to navijanje besedno. Če pa se na igrišče mečejo razni predmeti, zlasti taki, ki lahko povzročijo posledice, gre nedvomno za izredne okoliščine. Odgovornost tožene stranke kot organizatorja prireditve je zaradi tega še strožja - ne le objektivna, tudi krivdna, ker kljub temu, da je vedela, kaj se dogaja, tega ni preprečila. Zaradi strahu pred poslabšanjem vida na preostalem očesu je tožnik 1.4.1994 zamenjal službo. Ni res, da zato pri tožniku ni občutka manjvrednosti, ker oče, mati, sin in hči ne vedo nič o tožnikovi poškodbi. Iz tega izhaja prav nasprotno. Tožnik okvaro prikriva in prav to kaže, da se čuti manjvrednega.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Glede temelja odgovornosti: Z razlogi sodišča prve stopnje, ki zadevajo odgovornost tožene stranke za škodo, se pritožbeno sodišče sicer povsem ne strinja, odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna. Sodba ugotavlja, da je temelj odgovornosti tožene stranke določilo 181. čl. ZOR; da je na tej tekmi obmetavanje s trdimi predmeti preseglo mero običajnega, saj nobena priča ni izpovedovala, da je obmetavanje s steklenicami na tekmi običajno. Pritožbeno sodišče se strinja, da je določilo čl. 181 ZOR lahko podlaga za odgovornost tožene stranke, vendar ne zato, ker je obmetavanje s trdimi predmeti preseglo mero običajnega, ampak zato, ker je do obmetavanja sploh prišlo. Ni se mogoče stinjati s stališčem, ki ga zagovarja pritožba, češ da je metanje predmetov med gledalce na hokejski tekmi običajna stvar in da torej ni nič izrednega, če gledalca na tekmi zadene steklenica. Ljudje sicer zavestno sprejemamo določena tveganja in tako pristajamo tudi na posledice, ki jih tveganje lahko prinese. Vendar pa o taki situaciji ne more biti govora, kadar gre za organizirano prireditev. V okviru presoje, ali gre po čl. 181 ZOR za izredne okoliščine, če se gledalci na hokejski tekmi obmetavajo z različnimi predmeti, ki lahko povzročijo poškodbo, je odgovor pritrdilen. To velja tudi za obravnavano situacijo. Izpodbijana sodba pravi tudi, da je dolžnost organizatorja poskrbeti, da ne pride do situacije, v kateri lahko nastanejo telesne poškodbe. Ti razlogi pa kažejo, da v obravnavanem primeru ne gre samo za objektivno odgovornost, ki je odgovornost brez krivde, ampak bi odgovornost utegnila biti tudi krivdna (čl. 158 ZOR). Tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da je priča M.P. izpovedal, da je na primer na tekmah na Jesenicah močnejša kontrola ob vstopu, navijači obeh moštev pa so bolj narazen. To kaže, da je tekme mogoče organizirati tako, da do poškodb ne prihaja. Tako torej pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o odgovornosti tožene stranke. Pri tem ni odločilno, da je do poškodbe prišlo po končani tekmi, saj se ljudje takrat še niso razšli, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje.

O višini odškodnine: Odgovorjeno bo na obe pritožbi: Glede telesnih bolečin: Sodišče prve stopnje je natančno opisalo, koliko časa so trajale bolečine, kako intenzivne so bile in kakšne nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik še trpel. Pritožba tožene stranke teh trditev ne izpodbija, pritožba tožnika glede tega dela pa le na splošno pravi, da so bile bolečine znatne in da bi mu moral biti priznan celotni zahtevani znesek. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja dosojeni znesek glede na obseg in intenzivnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem pravično odškodnino v smislu 1. odst. 200. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse elemente, ki jih ta določba zahteva in je zato odškodnina pravilno določena.

Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik do določene mere trajno izgubil splošno delovno sposobnost in je do določene mere invalid. Težave ima na delovnem mestu, opustiti je moral smučanje in košarko.

Zaradi vsega tega tožnik trpi duševne bolečine. Tudi ta vrsta škode je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno določena in individualizirana, saj je v zadostni meri upoštevana sprememba načina tožnikovega življenja. To velja tako glede pritožbenih trditev tožene stranke kot glede pritožbenih trditev tožeče stranke. Odstotek izgube delovne sposobnosti je lahko le eno od pomagal pri ugotavljanju višine škode, ne more pa biti odločilnega pomena. Sicer pa sodišče - tako tudi izvedensko mnenje - ko govori o izgubi delovne sposobnosti, govori o več elementih, ki so pripeljali do odstotka, navedenega v sodbi. Res je, da ugotovitev o tem, da ne more biti poklicni voznik, ne more biti odločilna, ker tožnik kaj takega niti ne zatrjuje, vendar pa zaradi tega višine odškodnine ni treba spreminjati. Sodišče prve stopnje je upoštevalo še celo vrsto drugih okoliščin in je odškodnina pravilno določena. Če njegovi najbližji res nič ne vedo o poškodbi, je sicer mogoča tudi razlaga, ki jo daje pritožba; mogoča pa je tudi taka, ki jo ponuja odgovor na pritožbo. Ko torej sodba govori o zadržani komunikativnosti in o občutku manjvrednosti, pa glede na zgoraj povedano pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da je pri oceni te vrste škode tudi ta element treba upoštevati. Tudi kar zadeva vprašanje, koliko se je tožnik ukvarjal s košarko in smučanjem, so ugotovitve sodišča prve stopnje zadostne, okoliščine v zvezi s tem pa pravilno upoštevane. Tožnik v tem delu ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ampak trdi le, da je ob ugotovljenih težavah odškodnina prenizka. Tudi v odgovor tožniku torej velja, da je ob upoštevanju vseh elementov primerna in torej tudi v tem obsegu v skladu z določbami že citiranega člena ZOR.

Glede odškodnine za strah: Tudi v tem delu pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper odločitev sodišča prve stopnje. Tudi tu je sodišče prve stopnje opravilo individualizacijo odmere odškodnine, pri čemer je po mnenju pritožbenega sodišča zlasti pravilno upoštevano, da bo določen strah za drugo oko vedno ostal (prim. čl. 203 ZOR). Ni se mogoče strinjati s pritožbo tožene stranke, da je ta strah premagan, ker ne pride do poslabšanja. Po drugi strani pa je kot odgovor tožniku treba povedati, da tudi za določitev višjega zneska odškodnine ni razlogov.

Po vsem povedanem je torej tudi o višini odškodnine pravilno odločeno, dosojeni zneski negmotne škode pa so po mnenju pritožbenega sodišča v okviru zneskov odškodnine, ki jo sodišča prisojajo v podobnih primerih.

Tako je bilo torej treba zavrniti obe pritožbi in sodbo potrditi.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določilom čl. 166/1 in 154/1 ZPP. Pritožbeni stroški predstavljajo stroške tožnikovega odgovora na pritožbo tožene stranke, specificirani pa so na list. št. 122. Odločitev pritožbenega sodišča o stvari sami je utemeljena na določilu čl. 368 ZPP.