Jedro

V obravnavanem primeru gre za postavitev skrbnika za posebni primer po določbah 211. do 223. člena ZZZDR, kar ne izključuje uporabe splošnih določb, ki urejajo skrbništvo po tem zakonu. To pomeni, da je prvostopni organ imel pravno podlago, ko je po prejemu izjav tožničinih sorodnikov odločil, da bo sam opravljal dolžnost skrbnika za posebni primer po pooblaščenem strokovnem delavcu za zastopanje tožnice v pravdnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo postavil skrbnika za posebni primer tožnici (1. točka izreka), za skrbnika za posebni primer imenoval Center za socialno delo Domžale po pooblaščenem strokovnem delavcu (2. točka izreka), odločil, da je naloga skrbnika za posebni primer zastopanje varovanke v pravdnem postopku P 919/2012, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Celju (3. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je Okrožno sodišče v Celju podalo pobudo za postavitev skrbnika za posebni primer tožnici zaradi pridobitve psihiatričnega izvedenskega mnenja, iz katerega je razvidno, da tožnica ni sposobna sama nastopati na sodišču. O zadevi je prvostopni organ že odločil z odločbo z dne 5. 5. 2015, ki pa je bila v pritožbenem postopku odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem ugotovitvenem postopku je organ neuspešno vabil na razgovor tožnico in njena sinova, ki so poslali izjave v postopku. V nadaljevanju se je skliceval na 211., 215., 181., 182. ter 183. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZDR), ugotovil, da sorodniki tožnice niso pripravljeni sprejeti dolžnosti skrbnika za posebni primer, zaradi česar je najprimerneje, da dolžnost skrbnika prevzame sam organ.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdil odločitev prvostopnega organa. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice je še obširno pojasnil, da položaja skrbnika za posebni primer ni mogoče enačiti s položajem pooblaščenca (odvetnika).

3. Tožnica je v tožbi navedla, da se z odločitvijo ne strinja. Toženka namreč ne razpolaga z osebo z opravljenim državnim izpitom, kar je potrebno za pravilno in zakonito zastopanje pred okrožnimi in pritožbenimi sodišči. V sodnem postopku P 919/2012 Okrožnega sodišča v Celju tožnica potrebuje osebo iz tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je predlagala, da se odločba odpravi in naloži toženki, da tožnici za zastopanje v pravdnem postopku P 919/2012 za skrbnika za posebni primer postavi odvetnika.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o postavitvi skrbnika za posebni primer tožnici za zastopanje v pravdnem postopku P 919/2012 pred Okrožnim sodiščem v Celju.

7. Organ je odločitev o postavitvi skrbnika za posebni primer tožnici sprejel po tem, ko je prejel pobudo Okrožnega sodišča v Celju za njegovo postavitev glede na oceno sodišča, da tožnica nima pravdne sposobnosti, in po tem, ko je od tožničinih sinov prejel izjavo, da skrbništva ne moreta prevzeti.

8. Sodišče ugotavlja, da je organ ravnal kot mu nalaga zakon. Skrbništvo je urejeno v ZZZDR (178. do 223. člen). Prvi odstavek 182. člena ZZZDR določa, da če je mogoče, in če to ni v nasprotju s koristmi varovanca, se imenuje za skrbnika tudi njegov sorodnik. Pri imenovanju skrbnika upošteva center za socialno delo želje varovanca, če jih je zmožen izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR). Po prvem odstavku 185. člena ZZZDR pa lahko center za socialno delo odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo sam opravljal to dolžnost. Res gre v obravnavanem primeru za postavitev skrbnika za posebni primer po določbah 211. do 223. člena ZZZDR, kar pa ne izključuje uporabe splošnih določb, ki urejajo skrbništvo po tem zakonu. To pomeni, da je prvostopni organ imel pravno podlago, ko je po prejemu izjav tožničinih sorodnikov odločil, da bo sam opravljal dolžnost skrbnika za posebni primer po pooblaščenem strokovnem delavcu za zastopanje tožnice v navedenem pravdnem postopku.

9. V tretjem odstavku 185. člena ZZZDR je še določeno, da če center za socialno delo sam opravlja dolžnost skrbnika ali določene skrbnikove naloge, lahko zaupa posamezne naloge drugim strokovnim osebam, da jih opravljajo v njegovem imenu ali pod njegovim nadzorstvom. Iz tega razloga sodišče tudi ne sprejema kot utemeljenega tožničinega ugovora, da bi moral CSD kot skrbnika za posebni primer postaviti osebo iz tretjega odstavka 87. člena ZPP. V tem primeru namreč (še) ne gre za vprašanje zadostne pravne kvalificiranosti pooblaščenca tožnice v postopku pred okrožnim sodiščem, saj lahko stranke v pravdnem postopku opravljajo pravdna dejanja osebno ali pa po pooblaščencu. Namen instituta skrbništva za posebni primer pa je (in kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ v svoji odločbi) varstvo oseb, ki iz različnih vzrokov niso sposobne skrbeti za svoje potrebe, pravice ali koristi, zaradi česar je že zakon sam za take primere določil posebne oblike družbenega varstva. Za to pa tudi (šele) gre v obravnavanem primeru. Okrožno sodišče je namreč v pravdnem postopku P 919/2012 ocenilo, da tožnica nima pravdne sposobnosti, torej, da ni sposobna samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, in za take primere (med drugim) zakon terja postavitev skrbnika po zgoraj citiranih določbah ZZZDR. Če pa bo postavljeni skrbnik za posebni primer ocenil, da je za varstvo tožničinih pravic in koristi v postopku P 919/2012 treba zagotoviti (še dodatno) pravno kvalificirano zastopanje, pa lahko (glede na zgoraj citirani tretji odstavek 185. člena ZZZDR) pooblasti odvetnika oziroma zaprosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod pogoji iz Zakona o brezplačni pravni pomoči. 10. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.