Jedro

V predmetni zadevi je tožena stranka prišla v zamudo že tedaj, ko bi v primeru izdaje pravilne in zakonite prvostopenjske odločbe, ob upoštevanju 197. člena ZPIZ-2, bila tožniku dolžna začeti izplačevati priznane zneske invalidske pokojnine. Tožena stranka je tako prišla v zamudo po poteku 60 dni od dneva, ko bi prej navedena prvostopenjska odločba zavoda, ki je bila izdana zavarovancu (če bi bila pravilna) postala izvršljiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od razlike med priznanimi zneski invalidske pokojnine in zneski izplačanega delnega nadomestila od zamude dalje do 20. 2. 2019. Kar tožnik zahteva več, se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ... povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje v višini 199,83 EUR in pritožbene stroške v višini 142,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, in sicer da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, pri čemer naj bi prvi znesek zapadel v plačilo 1. 1. 2017, plačilo pa je bilo izvedeno 20. 2. 2019. Sodišče je nadalje odločilo, da stroške zastopanja tožnika krije proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 v 197. členu ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo upravno odločbo, ki je pravilna in zakonita. ZPIZ-2 pa ne ureja zamude v primerih, ko denarne dajatve v upravnem postopku sploh niso priznane ali so priznane v nižjem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini ali odrejeno ponovno upravno odločanje. Prav za takšen primer gre v predmetni zadevi. Navedeno pravno praznino je potrebno zapolniti z anologijo legis, in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),2 smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini ali je odrejeno ponovno upravno odločanje. Takšna je tudi uveljavljana sodna praksa pritožbenega sodišča.3 Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške ter predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od priznanih zneskov invalidske pokojnine, ki je bila tožniku priznana za čas od 1. 12. 2016 dalje. Skupen znesek za nazaj je bil tožniku izplačan z izrednim nakazilom 20. 2. 2019. 6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo opr. št. VI Ps 1518/2017 z dne 3. 9. 2018 odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2017 in št. ... z dne 29. 11. 2016. Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 16. 11. 2016 dalje in mu od 1. 12. 2016 dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi navedene sodbe je tožena stranka z odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 2. 2019 tožniku odmerila invalidsko pokojnino v znesku 282,81 EUR na mesec od 1. 12. 2016 dalje. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena z dokončno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 10. 2019. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, pri tem se je med drugim skliceval, da je že v pritožbi zoper odločbo z dne 4. 2. 2019 uveljavljal tudi plačilo zamudnih obresti. Iz obrazložitve dokončne odločbe tožene stranke izhaja, da mu le-te niso bile priznane iz razloga, ker mu s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 9. 2018 niso bile dosojene. Na enako stališče kot tožena stranka se je postavilo tudi sodišče prve stopnje, zato je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti kot neutemeljen zavrnilo.

7. Po stališču pritožbenega sodišče pa takšno razlogovanje ni pravilno. V že citirani sodbi sodišča prve stopnje ni bilo odločeno o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, saj tak tožbeni zahtevek sploh ni bil postavljen. To pa pomeni, da lahko tožnik tak zahtevek postavi tudi kasneje, kot je to podano tudi v sporni zadevi. Za samo odločitev je pri tem odločilen zgolj odgovor na vprašanje, ali je prišlo do zamude z izplačilom zneskov invalidske pokojnine in če je, ali obstaja pravna podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

8. Kot to izhaja iz sodne prakse pritožbenega sodišča, ki jo navaja tudi pritožba, še posebej pa kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS,5 določba 197. člena ZPIZ-26 ne ureja vseh primerov, temveč predstavlja odpustek zavodu v običajni situaciji, to je v primeru, ko zavod izda zakonito (izvršljivo) odločbo v skladu z zakonskimi določili. Navedena določba pa se ne nanaša na primere, ko zavod z odločbo zavrne priznanje določene pravice ter je nato takšna odločba v sodnem postopku odpravljena, zavarovancu pa (za nazaj) priznana določena pravica. Nasprotno razlogovanje bi pomenilo, da zavod ne bi bil v zamudi z izplačilom pokojninske dajatve tudi v primeru nepravilnega oziroma nezakonitega ravnanja, ko bi bila zavarovancu s sodbo sodišča pravica priznana za več let za nazaj, kar je v nasprotju z namenom zakonskega besedila 197. člena ZPIZ-2. Za odločitev v zadevi je tako odločilen prvi odstavek 378. člena OZ, kjer je določeno, da dolguje dolžnik v primeru, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. V skladu z 299. členom OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Iz že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da pogoj za nastanek zamude ni izdaja dokončne in izvršljive odmerne odločbe o pokojninskem prejemku, temveč lahko ta nastane že pred tem. Zavarovancu se v tem primeru v odločbi, v kateri mu je pokojninska dajatev priznana za nazaj, priznajo tudi zakonske zamudne obresti na zapadle, a neizplačane pokojninske prejemke od dneva, ko je zavod z izplačilom slednjih v zamudi. Pri presoji je torej potrebno smiselno uporabiti določbo 378. člena OZ v povezavi s 197. členom ZPIZ-2. 9. V predmetni zadevi je tožena stranka prišla v zamudo že tedaj, ko bi v primeru izdaje pravilne in zakonite prvostopenjske odločbe št. ... z dne 29. 11. 2016, ob upoštevanju 197. člena ZPIZ-2, bila tožniku dolžna začeti izplačevati priznane zneske invalidske pokojnine. Tožena stranka je tako prišla v zamudo po poteku 60 dni od dneva, ko bi prej navedena prvostopenjska odločba zavoda, ki je bila izdana zavarovancu (če bi bila pravilna) postala izvršljiva.

10. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje uveljavljal zamudne obresti od celotnega zneska priznane invalidske pokojnine, ki je bila tožniku z odločbo z dne 9. 10. 2019 odmerjena v višini 282,81 EUR na mesec. Tožena stranka je že na naroku ugovarjala plačilo zakonskih zamudnih obresti od celotnega zneska za nazaj priznanih zneskov invalidske pokojnine, kajti tožnik je bil v istem obdobju upravičen tudi do delnega nadomestila. Tožena stranka je, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v drugem odstavku 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno upoštevala, da je tožnik že prejel delno nadomestilo in da je bilo potrebno le opraviti poračun med že izplačanimi zneski delnega nadomestila in invalidske pokojnine. Tožena stranka je torej z izrednim nakazilom tožniku 20. 2. 2019 nakazala razliko (zneski razlike so razvidni iz priloge B/4) v sodnem spisu, ne pa celotnih zneskov invalidske pokojnine, od katerih je tožnik uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti.

11. Glede na navedeno je tožena stranka upoštevaje 197. člen ZPIZ-2 dolžna tožniku v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti in sicer od vsote zneskov razlike za obdobje od 1. 1. 2017 (kot je to uveljavljal tožnik) do dneva zamude, in sicer od dneva zamude dalje do 20. 2. 2019. Od posameznih zneskov razlike za čas od zamude dalje pa tečejo zakonske zamudne obresti od dneva, ko bi posamezni znesek razlike zapadel v plačilo do plačila, torej do 20. 2. 2019. 12. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem je tožbeni zahtevek in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker je tožnik v pretežnem delu uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka za tožnika dolžna v roku 15 dni plačati stroške postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje v višini 199,83 EUR in pritožbene stroške v višini 142,74 EUR. V primeru zamude je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Pri odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT).7 Priznalo je stroške za prvo pripravljalno vlogo v višini 275 točk (tar. št. 15/2) in 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 15/3a). Upoštevaje 17. člen Zakona o odvetništvu je priznani znesek 315,00 EUR znižalo za polovico, tako da je priznalo 157,50 EUR. Priznalo je tudi 6,30 EUR za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 199,83 EUR. Za postopek pred pritožbenim sodiščem pa je priznalo 375 točk (tar. št. 15/4). Ker je tožnika zastopal pooblaščenec po odločbi BPP, je tudi v tem primeru pritožbeno sodišče skupen znesek 225,00 EUR znižalo na 112,50 EUR. Nadalje je priznalo 4,50 EUR za materialne stroške ter vse povečalo za 22 % DDV. Skupen znesek pritožbenih stroškov tako znaša 142,74 EUR. Ostalih priglašenih stroškov (posvet s stranko, končno poročilo in potrditev pravnomočnosti), pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, saj ne gre za samostojne storitve, zajete pa so že v drugih priznanih postavkah. Ker je bila tožniku, kot že rečeno z odločbama Bpp 662/2019 za postopek pred sodiščem prve stopnje in Bpp 479/2020 za postopek pred pritožbenim sodiščem odobrena brezplačna pravna pomoč, je tožena stranka za tožnika dolžna stroške nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

14. Glede zahtevka za oprostitev plačila sodnih taks pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. VI Ps 1365/2019 z dne 13. 10. 2020 tožnika že oprostilo plačila sodnih taks.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Glej sodbe Psp 536/2016, Psp 126/2017 in Psp 148/2018. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Glej VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019. 6 ZPIZ-2 v 197. členu določa, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke.Zamudne obresti se odmerijo v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja od naslednjega dne po izteku roka iz prejšnjega odstavka. 7 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.