Jedro

Poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila ukinitev njenega delovnega mesta. ZDR drugače kot v ZJU (3. odstavek 155. člena ZJU) ne določa predhodne spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest kot podlago oziroma pogoj za ugotovitev poslovnega razloga za prenehanje delovnega razmerja delavca. Veljavno podlago predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine.

Tožnica ni uživala posebnega delovnopravnega varstva, kot sindikalna zaupnica. Med toženo stranko in sindikatom ni obstajal dogovor, zato se je tožena stranka glede števila članov, ki uživajo posebno varstvo, pravilno sklicevala na 85. člen Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko, predelovalne dejavnosti Slovenije, ki predstavlja panožno kolektivno pogodbo za toženo stranko in iz katere izhaja, da se izvoli en sindikalni zaupnik, če je pri delodajalcu 70 članov sindikata ter še en sindikalni zaupnik za vsakih nadaljnjih 100 članov sindikata. Iz tega izhaja, da bi sindikat tožene stranke imel lahko največ 2 sindikalna zaupnika. Uprava tožene stranke je sindikat pozvala, da naj poimensko določi, kdo so ti člani, ki uživajo delovnopravno zaščito, sicer bo štela, da jo uživata predsednik in njegov namestnik. Sindikat ni odgovoril, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno delovnopravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica ni bila niti predsednica niti namestnica predsednika, je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica ne uživa delovnopravne zaščite kot sindikalna zaupnica. Iz Pravilnika o organiziranju in delovanju sindikata namreč izhaja, da ima status sindikalnega zaupnika, ki uživa delovnopravno imuniteto, predsednik sindikata. Tožnica tako v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala delovnopravne imunitete, zato tožena stranka ni potrebovala soglasja sindikata za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 1. 2011 (pravilno 16. 1. 2012) nezakonita in se razveljavi; da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in jo je tožena stranka dolžna, za čas od 11. 3. 2012 dalje do odločitve sodišča prve stopnje, prijaviti v vsa zavarovanja ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ; ji za isto obdobje obračunati bruto znesek nadomestil plače, kot če bi tožnica delala in od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo (18. v mesecu) do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati odškodnino v bruto znesku 13.735,08 EUR, od tega zneska odvesti vse prispevke in davke in tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila ter, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da sodba temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti in je s tem sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Sodišče je povsem povzelo dokazne predloge tožene stranke ter se sklicuje na vsebino obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer le-to šteje za pravilno in pritrjuje toženi stranki, da je bila dana odpoved utemeljena, čeprav po mnenju tožnice ne obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je prodaja produktov tožene stranke padala vse od leta 2008 dalje zaradi zaostrene gospodarske situacije in da je bilo potrebno prestrukturiranje tožene stranke, da bi se ta lahko obdržala na trgu. Po mnenju tožnice tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na pregled poslovanja, ki izkazuje celo boljše rezultate za leto 2011, kot za prejšnja leta, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 16. 1. 2012 prepozna. Tožena stranka je predložila program razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010 in iz programa izhaja, da se je tožena stranka v oktobru 2010 odločila, da bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi 45 delavcem in sicer po programu razreševanja presežnih delavcev, v postopku pa ni povedala, kdaj in na kakšen način je izvedla tovrstne odpovedi. Iz listin „gibanje zaposlenih“ po posameznih mesecih za leto 2010, 2011 in 2012 pa izhaja, da je v tem obdobju tožena stranka delavce tudi individualno odpuščala in ker je na ta način odpovedala pogodbe o zaposlitvi velikemu številu delavcev je očitno tožena stranka nezakonito izvajala odpovedi, saj v kolikor so izpolnjeni pogoji za odpoved večjemu številu zaposlenih, delodajalec ne sme izvajati individualnih odpustov. Tožnica je bila navedena na seznamu delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje v mesecu marcu 2012, dejansko pa ji je bila odpoved podana že januarja 2012. Razlog za odpoved tožnici je enak kot v programu presežnih delavcev, sprejetem v oktobru 2010, kar je vidno iz primerjave med navedenimi listinami, zato je po mnenju tožnice odpoved prepozna. Tožena stranka je 16. 4. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za referenta v skladišču z A.A., ki je bila predhodno zaposlena kot poslovodja v trgovini. Tožena stranka bi lahko tožnici ponudila navedeno delo v skladišču. Sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala tožnica in sicer, da so bili v skladišču vedno zaposleni 3 do 4 delavci, zato bi lahko tožena stranka tožnici ponudila delovno mesto referenta v skladišču. Razlog preselitve proizvodnje obutve tožene stranke v tujino je bil predviden že v programu presežnih delavcev v oktobru 2010 in takšen razlog tožena stranka navaja tudi kot razlog v odpovedi tožnici. Zato je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal že v letu 2010. V programu je tožena stranka navedla, da naj bi bilo presežnih 71 delavcev, potem pa poimensko navedla 45 presežnih delavcev, katerim je različno podala odpovedi in sicer je trem delavcem prenehalo delovno razmerje februarja 2011, sedmim delavcem marca 2011, osmim delavcem aprila 2011, nato pa je tožena stranka podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi večjemu številu delavcev, med njimi tudi tožnici in je očitno obstajal poslovni razlog tožene stranke že bistveno prej. Za ukinitev delovnega mesta tožnice pa bi tožena stranka morala spremeniti Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, čeprav se sklicuje, da za to ni bilo podlage, vendar pa iz tega razloga, ker pravilnik ni bil spremenjen in ni ravnala po 8. členu ZDR, je tožena stranka obšla določila o individualni odpovedi, kakor določila o kolektivnem odpustu. Sicer pa je tožnica imela status sindikalne zaupnice in ker sindikat ni dal soglasja k njeni odpovedi, je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Tudi predsednik sindikata B.B. je izpovedal, da bi tožnica morala uživati delovnopravno imuniteto zlasti glede na to, da je delodajalec vedel, da panožna kolektivna pogodba določa, da sindikalni zaupniki uživajo delovno pravno kontinuiteto tako, kot so vedeli, da jo uživajo člani sveta delavcev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je tožena stranka proizvodnjo preselila v hčerinsko podjetje v Srbijo, zato je bil v septembru 2011 obrat obutve tudi dokončno ukinjen. V zvezi s tridtvami tožnice, da ji pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni odpovedala pravočasno, pa je tožena stranka tekom postopka obširno obrazložila, da gre v konkretnem primeru za individualni odpust in razlog za odpoved je bila ukinitev delovnega mesta tožnice. Tožena stranka je v postopku pojasnila in dokazala, da je šlo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice za individualni odpust, zato tožena stranka ni bila dolžna sprejemati programa presežnih delavcev. V zvezi s trditvami tožnice, da bi ji tožena stranka morala ponuditi delovno mesto v skladišču pa je tožena stranka navedla, da sta v skladišču zaposleni dve delavki glede na obseg dela, po potrebi pa v skladišču pomagajo tudi drugi delavci, ki imajo v opisu delovnih nalog poleg osnovnih zadolžitev tudi delo v skladišču. V zvezi s sklenitvijo pogodbe z A.A. pa je tožena stranka pojasnila, da je A.A. prišla iz trgovine v C. v skladišče v D., ker živi v D., hkrati pa je bila E.E. premeščena iz skladišča v D. v trgovino v C., kjer delavka prav tako živi. Tožena stranka je tožnico začasno premestila v skladišče, vendar pa se je kasneje izkazalo, da tudi v skladišču ni dovolj dela, zato je bila tožena stranka tožnici primorana odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožnica pa ni bila varovana v smislu 1. odstavka 113. člena ZDR in ni uživala pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se ne da preizkusiti ter je s tem sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Očitno je, da se tožnica s stališči sodišča prve stopnje ne strinja, vendar to še ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) v 88. členu določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca tudi poslovni razlog, če pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Če delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi mora v skladu z določilom 3. odstavka istega člena preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstoji, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Tožnica je predvsem trdila, da tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da je obstajal utemeljen poslovni razlog.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je proizvodnjo obutve preselila v Srbijo in v septembru 2011 ukinila obrat obutve. Navedeno izhaja iz listinskih dokazov in sicer strategije razvoja (priloga B17), programa razreševanja presežnih delavcev (priloga B18), pregleda poslovanja družbe (priloga B19) ter sklepa o sprejetju programa razreševanja presežnih delavcev ter gibanja zaposlenih (priloga B57). Na podlagi listinskih dokazov je sodišče verjelo tudi direktorju tožene stranke, ki je izpovedal, da je proizvodnja od leta 2008 dalje padala (10 - 15 %), zato so se morali tudi odločiti za zmanjšanje števila zaposlenih. Navedeno vsekakor pomeni, da so na strani delodajalca bili podani, ekonomski, organizacijski, tehnološki in strukturni razlogi in v posledici navedenega je tudi tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljala poleg dela prostoročno šivanje tudi skladiščna dela (aneks št. ... z dne 25. 5. 2011) in druga dela po navodilih nadrejenega. Tožena stranka je ukinila delovno mesto prostoročno šivanje in v posledici ukinitve tega delovnega mesta tožnici tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je imela sicer sklenjeno pogodbo za delovno mesto prostoročno šivanje, katero delovno mesto je tožena stranka ukinila, res pa je bila tožnica z aneksom razporejena tudi na delo v skladišče. Vendar zaradi selitve proizvodnje v tujino se je zmanjšal obseg dela tudi v skladišču, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo direktorju tožene stranke, ki je izpovedal, da je bilo dela v skladišču manj, saj se je zaradi selitve proizvodnje tudi krčilo število proizvodov v skladišču, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da ne verjame trditvam tožnice, da je bilo v skladišču še vedno dovolj dela.

Poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila ukinitev njenega delovnega mesta. Uprava tožene stranke je dne 9. 12. 2011 sprejela sklep o ukinitvi določenih delovnih mest, med katerimi je bilo tudi delovno mesto tožnice. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da tožena stranka ni dokazala, da je ukinila delovno mesto tožnice, ker ni dokazala, da je spremenila Pravilnik o sistemizaciji delovnega mesta, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Za ukinitev delovnega mesta ni pogoj tudi sprememba splošnega akta - sistemizacije delovnih mest, temveč veljavno podlago za ukinitev delovnega mesta in posledično odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine. ZDR v 8. členu sicer nalaga delodajalcu obveznost, da predloge splošnih aktov, s katerimi določa organizacijo delo ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, pred sprejemom posreduje v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Vendar se tožnica napačno sklicuje na kršitev te zakonske določbe s predpostavko, da je sklep uprave o ukinitvi delovnega mesta tak splošni akt in da bi bil torej lahko sprejet le ob ustrezni spremembi Pravilnika o sistemizaciji delovnega mesta. ZDR drugače kot v Zakonu o javnih uslužbencih (3. odstavek 155. člena ZJU) ne določa predhodne spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest kot podlago oziroma pogoj za ugotovitev poslovnega razloga za prenehanje delovnega razmerja delavca. Veljavno podlago predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da so pri toženi stranki zmanjševali število zaposlenih v letu 2010, 2011 in 2012 in ker je šlo za veliko število delavcev, tožena stranka ne bi smela izvajati tudi individualnih odpustov. Tožena stranka je dokazala, da je delovno mesto tožnice ukinila v letu 2011 glede na to, da je v mesecu septembru 2011 ukinila obrat obutve in je tožnico dne 9. 12. 2011 obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta „prostoročno šivanje“. V obvestilu je tožena stranka tudi zapisala, da je uprava tožene stranke že 2. 11. 2010 sprejela sklep o sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in postopnega zniževanja števila zaposlenih, vendar ker se gospodarska situacija še nadalje zaostruje in je problem v širšem poslovnem okolju, ki vpliva na celotno poslovanje družbe, je uprava 9. 12. 2011 sprejela še sklep o dodatni ukinitvi določenih delovnih mest, med katerimi je bilo tudi delovno mesto tožnice. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožena stranka tožnici prepozno odpovedala pogodbo o zaposlitvi glede na sprejet program razreševanja presežnih delavcev že v letu 2010. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker je tožena stranka na delovnem mestu referent v skladišču zaposlila nova delavca in bi morala navedeno delovno mesto ponuditi tožnici. Tožnica je na podlagi aneksa št. ... z dne 25. 5. 2011 sicer poleg dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi, opravljala tudi skladiščna dela in druga dela po navodilih nadrejenega, vendar iz predložene pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z A.A. dne 16. 4. 2012 za referenta v skladišču je razvidno, da je pogodba bila sklenjena nekaj mesecev kasneje, kot je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uživala posebnega delovnopravnega varstva, kot sindikalna zaupnica. Med toženo stranko in sindikatom ni obstajal dogovor, zato se je tožena stranka glede števila članov, ki uživajo posebno varstvo, pravilno sklicevala na 85. člen Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnarsko, predelovalne dejavnosti Slovenije, ki predstavlja panožno kolektivno pogodbo za toženo stranko in iz katere izhaja, da se izvoli en sindikalni zaupnik, če je pri delodajalcu 70 članov sindikata ter še en sindikalni zaupnik za vsakih nadaljnjih 100 članov sindikata. Iz tega izhaja, da bi sindikat tožene stranke imel lahko največ 2 sindikalna zaupnika. Uprava tožene stranke je sindikat pozvala, da naj poimensko določi, kdo so ti člani, ki uživajo delovnopravno zaščito, sicer bo smatrala, da jo uživata predsednik in njegov namestnik. Sindikat ni odgovoril, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno delovnopravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato ker tožnica ni bila niti predsednica niti namestnica predsednika, je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica ne uživa delovnopravne zaščite kot sindikalna zaupnica. Iz Pravilnika o organiziranju in delovanju sindikata F. (priloga B16) namreč izhaja, da ima status sindikalnega zaupnika, ki uživa delovnopravno imuniteto, predsednik sindikata. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala delovnopravne imunitete in zato tožena stranka ni potrebovala soglasja sindikata za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Pravica vsakega sindikata je, da zastopa in varuje interese svojih članov, kar izhaja iz 76. člena Ustave RS. Iz navedene pravice izhaja tudi upravičenje, da sindikat svobodno izbira svoje predstavnike. Glede samega števila sindikalnih zaupnikov pa je glede na določbe ZDR potrebno razlikovati dva položaja. In sicer prvič določitev števila sindikalnih zaupnikov po 208. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR), preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanja sindikata) in drugič določitev števila sindikalnih zaupnikov po 1. odstavku 210. člena ZDR, ki bodo deležni tudi posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom; v konkretnem sporu je bilo nesporno, da posebnega dogovora med delodajalcem in sindikatom ni bilo. Glede na navedeno ni mogoče enačiti izvolitev sindikalnih zaupnikov po 208. členu ZDR s priznavanjem posebnega pravnega varstva po 113. členu ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj mora pritožbeno sodišče prisoditi navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZDR).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in sicer iz razloga, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP.