Jedro

Tožeča stranka in njen pokojni mož sta na predhodno golem zemljišču, po sklenitvi zakonske zveze, s skupnimi sredstvi in skupnim delom, zgradila stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, s čimer je nepremičnina postala nova stvar. Na podlagi teh ugotovitev je soidšče materialnopravno pravilno zaključilo, da so imela skupna vlaganja zakoncev v nepremičnino stvarnopravne učinke in je na nepremičnini nastala skupna lastnina obeh zakoncev. ZTLR, ki je veljal v času gradnje hiše (med leti 1987 in 1990), je namreč v primerih, kakršen je obravnavani, omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino (24. do 26. člen ZTLR), ker so bila vlaganja tako obsežna, da so spremenila identiteto nepremičnine in je nastala nova stvar. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, pa je njuno skupno premoženje (51. člen ZZZDR).

Ob upoštevanju določb 59. člena ZZZDR je sodišče utemeljilo svoj zaključek, da je bil delež zakoncev na skupnem premoženju enak. ZZZDR v 59. členu vzpostavlja zakonsko domnevo glede deležev zakoncev na skupnem premoženju. Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, razen če tisti, ki domnevo izpodbija, dokaže, da sta zakonca prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Glede na navedeno bi morala tožena stranka dokazati, da deleža zakoncev (tožeče stranke in pokojnega moža) na skupnem premoženju nista bila enaka, vendar svojega dokaznega bremena ni zmogla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba, v zvezi s popravnim sklepom, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ½ nepremičnine parc. št. 3 k.o. X (nepremičnina) ne sodi v zapuščino po pokojnem A. A., da je tožeča stranka lastnica nepremičnine do ½ in da je tožena stranka dolžna dopustiti, da se na ime tožeče stranke vpiše lastninska pravica na podlagi sodbe. Dne 4. 11. 2019 je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi izdalo popravni sklep, s katerim je sodbo dopolnilo s pravnim poukom.

2. Zoper sodbo je laično pritožbo vložila tožena stranka. Navaja, da se s sodbo ne strinja, da ni jasno kakšna je odločitev glede nepremičnine, ker je enkrat takšna, drugič drugačna in da ni opredeljeno dejansko stanje nepremičnine. Presoja, da je večji del sredstev vlagala tožeča stranka in da se na podlagi sodbe vpiše lastninska pravica na njeno ime, je napačna.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna, skrbno obrazložena in jasna. Odločitev glede nepremičnine je nedvoumna. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da nepremičnina parc. št. 3 k.o. X predstavlja skupno premoženje tožeče stranke in njenega pokojnega moža, A. A. in da je delež vsakega od zakoncev na tej nepremičnini ½. Zato je ugodilo zahtevku in iz zapuščine po pokojnem A. A. izločilo ½ predmetne nepremičnine ter ugotovilo, da je lastnica izločene ½ nepremičnine tožeča stranka. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da ni jasno, kakšna je odločitev glede nepremičnine.

6. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena graja, da izpodbijana sodba ne upošteva dejanskega stanja nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče izrecno ugotavlja, da sta tožeča stranka in njen pokojni mož na predhodno golem zemljišču, po sklenitvi zakonske zveze, s skupnimi sredstvi in skupnim delom, zgradila stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, s čimer je nepremičnina postala nova stvar (8. do 10. točka sodbe). Na podlagi teh ugotovitev je materialnopravno pravilno zaključilo, da so imela skupna vlaganja zakoncev v nepremičnino stvarnopravne učinke in je na nepremičnini nastala skupna lastnina obeh zakoncev. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času gradnje hiše (med leti 1987 in 1990), je namreč v primerih, kakršen je obravnavani, omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino (24. do 26. člen ZTLR), ker so bila vlaganja tako obsežna, da so spremenila identiteto nepremičnine in je nastala nova stvar. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, pa je njuno skupno premoženje (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR).

7. Pritožbeni očitki, da je napačna presoja prvostopenjskega sodišča, da je večji del sredstev vlagala tožeča stranka in da se na podlagi sodbe vpiše lastninska pravica na tožečo stranko, so pavšalni. Pritožbeno sodišče je glede na nekonkretizirane pritožbene navedbe opravilo le uradni preizkus materialnopravne pravilnosti sodbe, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v 10. točki izpodbijane sodbe skrbno, prepričljivo in ob upoštevanju določb 59. člena ZZZDR utemeljilo svoj zaključek, da je bil delež zakoncev na skupnem premoženju enak. ZZZDR v 59. členu vzpostavlja zakonsko domnevo glede deležev zakoncev na skupnem premoženju. Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, razen če tisti, ki domnevo izpodbija, dokaže, da sta zakonca prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Glede na navedeno bi morala tožena stranka dokazati, da deleža zakoncev (tožeče stranke in pokojnega moža) na skupnem premoženju nista bila enaka, vendar svojega dokaznega bremena ni zmogla.

8. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere je dolžno višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso določno priglašeni (163. člen ZPP).