Jedro

V upravnosodni praksi v zadevah denacionalizacije se parkirišča, parki, zelenice in podobne površine ustaljeno obravnavajo kot zgrajeni trajni objekti.

Sodišče se ne strinja s tožnikom, da ima urbanistično mnenje značaj lokacijske informacije, ki po določbi 5. odstavka 80. člena ZUreP-1 šteje kot potrdilo iz uradne evidence ter je torej javna listina. Urbanistično mnenje, izdano na podlagi 67. člena ZUN, namreč niti ni podano kot informacija, ampak kot mnenje in se tudi ne sklicuje na določbe ZUP v smislu, da gre za potrdilo iz uradne evidence. To dalje pomeni, da ni podlage za razlago, da navedeno mnenje podaja informacije, ki izhajajo iz prostorskega izvedbenega akta, kot podatke iz uradne evidence.

Zahtevo za denacionalizacijo, v kateri sta kumulirana zahtevka za vrnitev nepremičnine v naravi in za odškodnino, denacionalizacijski organ pravilno rešuje tako, da glede na zakonsko načelo o primarnosti vračanja v naravi (2. člen ZDen) najprej preizkusi okoliščine za tako obliko denacionalizacije, in če ugotovi, da so podane ovire za vračilo v naravi, odloči o denacionalizaciji v obliki odškodnine (66. člen ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Celje (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila zahtevek za vračilo podržavljenega nepremičnega premoženja, v času podržavljenja označenega s parcelno št. 22, pripisano v ZKV 113 k. o. ..., ki se glasi na vračilo v naravi (v 1. točki izreka), Slovenski odškodninski družbi d.d. (v nadaljevanju: SOD) naložila plačilo odškodnine v obliki obveznic v vrednosti 19.491,18 DEM ter izročitev obveznic kot odškodnino za podržavljeno nepremično premoženje, navedeno v 1. točki izreka, skrbniku za poseben primer (v 2., 3., in 5. točki izreka), kot skrbnika za poseben primer do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu določila tožnika (v 4. točki izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (v 6. točki izreka). Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je prejšnji lastnik pokojni A.A., upoštevaje določbe 3. (z odločbo z dne 27. 3. 1951, izdano na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe, Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46, je bilo zaplenjeno celotno premoženje navedenega) in 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), upravičenec do denacionalizacije. S predmetno odločbo je odločeno o zahtevku v delu, ki se nanaša na vračilo nepremičnine, v času podržavljenja parc. št. S 22, vrt v izmeri 291 m2, vpisane pri vložni št. 113 k. o. ..., in se glasi primarno na vračilo v naravi ter podrejeno na plačilo odškodnine v obveznicah SOD. Iz potrdila o stanju parcel z dne 6. 12. 2002 izhaja, da predmetna parcela danes predstavlja del parcelne št. 2325/3 parkirišče v izmeri 252 m2 in del parcele št. 2325/3 dvorišče v izmeri 344 m2, ki sta vpisani pri vložni št. 89 k.o. ..., pri kateri je kot lastnik vpisano podjetje B. d.d. O predmetnem delu zahtevka je prvostopenjski organ že odločil z odločbo z dne 19. 5. 2004, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 18. 12. 2006 (na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 200/2006-9 z dne 12. 9. 2006) odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V skladu z napotki drugostopenjskega organa je moral prvostopenjski organ v ponovnem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje glede statusa predmetnega zemljišča ob podržavljenju. Ugotovitveni postopek je dopolnil z izvedbo dokazov, ki jih je predlagal tožnik in pridobil tudi pisno spomeniško varstveno mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 16. 4. 2007 o rabi parcel št. 22 in 32, obe k. o. …. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključil, da je vrtna parcela št. 22 k. o. ... po stanju v času odvzema predstavljala zazidano stavbno zemljišče. Ugotovljeno pa je že bilo, da je to zemljišče v času vračanja dejansko, v naravi pozidano zemljišče, na katerem ne stoji trajni objekt, ki je v lasti upravičenca in so iz tega razloga podane ovire za vračanje v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen, pri čemer ni pomembno, ali je investitor B. d.d. za zgrajeni objekt pridobil vsa ustrezna dovoljenja. Prvostopenjski organ je nato pripravil poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki ga je na seji 23. 5. 2007 obravnavala in v celoti sprejela komisija za denacionalizacijo. V zakonskem roku je pripombe na poročilo podal tožnik in ob tem predložil še dodatno listinsko gradivo, upravnemu organu pa predlagal, naj po dopolnitvi ugotovitvenega postopka izda odločbo, s katero bo zahtevku za vračilo predmetne parcele v last in posest prejšnjega lastnika ugodil. Do poročila se je v zakonskem roku opredelilo tudi podjetje B. d.d. in navedlo, da meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da za vračilo predmetne nepremičnine v naravi obstajajo zakonske ovire. Prvostopenjski organ je pripombe tožnika na poročilo presodil kot neutemeljene. Ob sklicevanju na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen, določbo 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZSZ/97), urbanistično informacijo skupaj s priloženim izsekom iz veljavnega prostorskega izvedbenega akta, ki ureja območje navedenih parcel, to je Zazidalnega načrta Staro mestno jedro Celje (Uradni list SRS, št. 42/86), in ogled na kraju samem dne 21. 12. 2002 je zaključil, da je podana zakonska ovira za vračanje predmetne parcele v naravi. Zato je za podržavljeno parcelo določil odškodnino glede na ugotovljeni status zemljišča ob podržavljenju, to je kot za zazidano stavbno zemljišče. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 7. 10. 2010 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano dopolnilno odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je po pregledu dokumentacije v zadevi ugotovil, da sta v postopku še vedno sporna možnost vračila predmetne nepremičnine v naravi in vprašanje pristojnega organa za odločanje. Ugotovil je tudi, da v postopku še ni bilo v celoti razjasnjeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem zavarovanja zahtevka v postopka lastninskega preoblikovanja podjetja B. d.d., ki lahko vpliva na odločitev o obliki denacionalizacije. Iz dokumentacije upravnih spisov ugotavlja, da je Ministrstvo za kulturo odločilo o predlagani začasni odredbi zaradi zavarovanja zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanega podjetja, ki se nanaša na stavbo E. na parceli 2327 k. o. ..., s sklepom z dne 20. 1. 1994, s katerim je v 1. točki podjetju D. d.o.o. prepovedalo razpolaganje s prostori v objektu E., in v točki 2 izreka podjetju B. prepovedalo razpolaganje in lastninsko preoblikovanje z delom parcele št. 2325/2 parkirišče v izmeri 252 m2 in delom parcele 2325/3 dvorišče v izmeri 368 m2, kolikor sta del nacionalizirane parcele št. 22 v izmeri 291 m2, ter v 3. točki izreka temu podjetju naložilo, da te nepremičnine popiše in izloči iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporablja kot dober gospodar. Ministrstvo za kulturo je podjetju B. d.d. z dopisom z dne 4. 8. 1994 sporočilo, da je 2. točka izreka sklepa o začasni odredbi z dne 20. 3. 1994 postala pravnomočna, nato pa je predmetni del zahteve z dopisom z dne 31. 5. 2001 v pristojno reševanje vrnilo prvostopenjskemu organu (Upravni enoti Celje). Zaradi dopolnitve postopka je drugostopenjski organ zaprosil D.S.U. za podatke o izločitvi predmetnih nepremičnin iz lastninskega preoblikovanja; navedena družba je z dopisom z dne 9. 2. 2009 upravnemu organu sporočila, da je iz poročila o cenitvi nepremičnin za otvoritveno bilanco stanja podjetja pred 1. 1. 1993 razvidno, da je podjetje obe predmetni nepremičnini vključilo v premoženje, ki je bilo predmet lastninskega preoblikovanja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetjih (ZLPP) in da podjetje v odobrenem programu lastninskega preoblikovanja ni opredelilo izločitve nepremičnin s parc. št. 2325/2 in 2325/3, obe k. o. …. Drugostopenjski organ je nato z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da sta navedeni parceli v lasti družbe C. d.d., ki je lastninsko pravico pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 9. 2007. Glede na to drugostopenjski organ ugotavlja, da sta bili predmetni parceli očitno lastninjeni in prodani drugemu lastniku, zaradi česar ju v naravi upravičencu do denacionalizacije ni mogoče vrniti. Drugostopenjski organ je z navedenimi ugotovitvami seznanil stranke postopka. Tožnik se je v odgovoru skliceval na določbe 88. člena ZDen in izdano začasno odredbo ter navajal, da je prodajna pogodba z dne 14. 9. 2007 nična. Ne glede na to, da je D.S.U. sporočila, da predmetni parceli nista bili izločeni iz lastninskega preoblikovanja ter da sta bili torej olastninjeni, da pa je iz programa lastninskega preoblikovanja, sprejetega 29. 7. 1994, razvidno drugače, da sta bili namreč ti nepremičnini izločeni iz lastninskega preoblikovanja, drugostopenjski organ ugotavlja, da sta bili prodani, še preden je bil postopek denacionalizacije zaključen. Glede na določbe 3. odstavka 16. člena ZDen tako teh nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Sicer pa se drugostopenjski organ strinja z organom prve stopnje, da predmetnih parcel ni mogoče vrniti v naravi tudi iz razlogov po 2. odstavku 32. člena ZDen, ker predmetni parceli predstavljata v času vračanja zazidano zemljišče, na katerem ni objekta, ki bi bil v lasti upravičenca. Predmetni parceli po katastrskih podatkih predstavljata dvorišče in parkirišče, ležita pa neposredno ob parceli št. 2325/1 poslovna stavba v izmeri 500 m2, vse tri parcele pa so v lasti družbe C. d.d. in vpisane v isti zemljiškoknjižni vložek. Po podatkih urbanističnega mnenja sicer parceli št. 2325/2 in 2325/3 predstavljata zazidano stavbno zemljišče kot funkcionalno zemljišče k objektu na parceli št. 2327, vendar to mnenje temelji na določbah Odloka o sprejetju zazidalnega načrta Starega mestnega jedra Celje iz leta 1986, ko ZDen še ni veljal ter je bila parcela št. 2327 še v družbeni lasti, pravni promet z zazidanimi zemljišči pa očitno ni bil omejen glede na status funkcionalnosti zemljišča ali status stavbe kot kulturne znamenitosti ter je bilo tako podjetju B. d.d. očitno dovoljeno navedeni parceli kupiti in ju uporabljati za potrebe svoje stavbe na parceli št. 2325/1. Drugostopenjski organ še dodaja, da parcela št. 2325/1 po podatkih zemljiške knjige ni kulturni spomenik, in prav tako tudi ne parceli 2325/2 in 2325/3. V nadaljevanju zavrača tudi pritožbeno navedbo tožnika, da bi bilo mogoče o priznanju odškodnine za podržavljeno premoženje odločiti šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka za vračilo v naravi. Kot neutemeljene je drugostopenjski organ zavrnil tudi pritožbene navedbe glede organa, pristojnega za odločanje. Navaja, da je glede na določbe ZDen Ministrstvo za kulturo pristojno za vračilo nepremičnine, če gre za posamično nepremičnino, ki je razglašena za kulturni spomenik. Iz podatkov A2 zemljiškoknjižnega vložka št. 80 k. o. ... je razvidno, da je stavba na parceli št. 2327 na naslovu E. v izmeri 259 m2 in dvorišče v izmeri 128 m2, razglašena za kulturni in zgodovinski spomenik z odlokom (Uradni list SRS, št. 28/86) – spomenik meščanske in trške arhitekture. Parceli 2325/2 parkirišče in 2325/3 dvorišče, vpisani v vložni št. 89 k. o. ..., pa za kulturni in zgodovinski spomenik nista razglašeni. Glede na to se po mnenju drugostopenjskega organa tožnik ne more z uspehom sklicevati na urbanistično mnenje z dne 19. 12. 2002 in potrdilo o statusu zemljišča z dne 6. 5. 2002. Kot neutemeljene je drugostopenjski organ zavrnil tudi pritožbene navedbe v zvezi z napotilom organa druge stopnje v prejšnji pritožbeni odločbi organu prve stopnje ter se ni strinjal s tožnikom, da je bilo to v nasprotju z določbo 9. člena ZUP/86 ter da je s tem bilo poseženo v tožnikovo z ustavo zajamčeno pravico do pravnega sredstva.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov kršitev materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka, ki so vplivale na odločitev v zadevi. Uvodoma očita, da odločba organa druge stopnje, ob tem ko se sklicuje na 1. odstavek 240. člena ZUP/86, ne vsebuje ugotovitve o tem, da je pritožba neutemeljena ali da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita. Dalje navaja, da bi drugostopenjski organ ob ugotovitvah, da v dotedanjem postopku ni bilo v celoti razjasnjeno dejansko stanje, bil dolžan ravnati po določbi 242. člena ZUP/86. Nezakonito je po mnenju tožnika ravnal drugostopenjski organ tudi zato, ker ni upošteval v postopku izdane začasne odredbe, ob tem ko je sam ugotovil, da je bila izdana, da je postala pravnomočna in da je bila vročena tako zavezancu kot tudi Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo podjetij. V zvezi s podatki, ki jih je D.S.U. 9. 2. 2009 sporočila drugostopenjskemu organu, in ki jih drugostopenjski organ v svoji odločbi povzema, tožnik navaja, da je temu organu 28. 9. 2010 odgovoril, da so navedbe D.S.U. nepravilne, ker iz programa lastninskega preoblikovanja podjetja B. d.d. izhaja, da je to podjetje na podlagi začasnih odredb popisalo in izločilo iz lastninskega preoblikovanja nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije; v skladu s členom 9 uredbe je podjetje podalo izjavo, da gre za neodplačno pridobitev stvari, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka. Pri tem tožnik še dodaja, v zvezi z omenjenim sporočilom D.S.U. drugostopenjskemu organu, da se pri tem ta družba ne bi mogla opirati na poročilo o cenitvi nepremičnin za otvoritveno bilanco stanja podjetja. Drugostopenjski organ pa se tudi ne bi mogel nekritično opreti na navedeno sporočilo D.S.U., saj je sam pristojen za odločanje o zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov. V zvezi z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da sta predmetni parceli v času vračanja v lasti družbe C. d.d. ter njegovim zaključkom, da glede na to predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, tožnik navaja, da je že v svoji vlogi z dne 28. 9. 2010 temu organu odgovoril, da sta parceli v zasebni lasti tretje osebe, ne pa zavezanca, na katerega se je glasila zahteva za denacionalizacijo. Tožnik je ob tem hkrati opozoril, da je predmet presoje zakonitost odločbe organa prve stopnje v času njene izdaje, to je po stanju 12. 6. 2007; ker pa je drugostopenjski organ odločil po ugotavljanju dejanskega stanja v času odločanja o pritožbi brez navzočnosti strank (149. člena ZUP/86), je v bistvu odločal meritorno (o stvari sami), ne glede na izrek odločbe (da se pritožba zavrne), zaradi česar tožnik ne glede na pouk o pravnem sredstvu izpodbija tudi odločbo organa druge stopnje. Dalje navaja, da se drugostopenjski organ do prodaje parcel tretji osebi, ki je glede na določbo 88. člena ZDen nična in nima nikakršnih pravnih posledic, na kar je tožnik v svojem odgovoru drugostopenjskemu organu opozoril, sploh ni opredelil. Ugotovil je zgolj, da je ne glede na izdano začasno odredbo o prepovedi lastninjenja dobilo podržavljeno premoženje znanega lastnika ter zaključil, da zaradi tega vračilo predmetnih podržavljenih nepremičnin v naravi ni mogoče, pri čemer se je skliceval tudi na sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 200/2006 z dne 12. 9. 2006, češ da naj bi na ta problem opozorilo sodišče, vendar tega, v čem je problem, tožnik iz navedene sodbe ni mogel razbrati, zato pričakuje, da bo navedlo to sodišče. Tožnik dalje navaja, da je že v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa navedel, da se prvostopenjski organ nezakonito opira na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen ter se pri tem v nasprotju z določbo 9. člena ZUP/86 sklicuje na vnaprejšnje stališče organa druge stopnje, s čemer se posega v tožnikovo ustavno pravico do pravnega sredstva, kar ni dopustno. Pritožbeni očitek je drugostopenjski organ sicer zavrnil kot neutemeljen. Vendar pa je organ prve stopnje sledil odločbi organa druge stopnje z dne 18. 12. 2006 (ki je v upravnem sporu ni bilo mogoče izpodbijati, ker je bila z njo odločba organa prve stopnje odpravljena) in njegovemu stališču glede podane ovire za vračanje v naravi, čeprav za to stališče ni nikakršne zakonske podlage. Tožnik dalje navaja, da je že v pritožbi opozoril na urbanistično mnenje Zavoda za planiranje in izgradnjo Mestne občine Celje z dne 19. 12. 2002, ki ima značaj lokacijske informacije, ki po določbi 5. odstavka 80. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) šteje kot potrdilo iz uradne evidence in je torej javna listina; iz te je razvidno, da predstavlja ta parceli oziroma dela parcel št. 2325/2 in 2325/3 funkcionalni del objekta na parceli št. 2327, ki je bil kot spomeniško varovan objekt z odločbo Ministrstva za kulturo upravičencu že vrnjen v naravi. Glede na to, da je torej na obstoječi gradbeni parceli, sestavljeni iz parcel št. 2327 in delov parcel št. 2325/2 in 2325/3, trajni objekt v lasti upravičenca, se po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen zahtevano zemljišče vrača v naravi. Okoliščina, da je bil zavezanec za vrnitev objekta eden, za vrnitev zemljišča pa je drug, za odločitev ni pomembna. Ni torej dvoma, da je po citiranem urbanističnem mnenju z dne 19. 12. 2002 to zemljišče, ki je bilo – kakor je bilo ugotovljeno na ustni obravnavi – tlakovano od stavbe do ceste, po katerem je bil omogočen tudi dovoz z vozovi, funkcionalno k sedaj že upravičenčevi stavbi, vrnjeni v postopku denacionalizacije. V prid navedenemu govorijo tudi navedbe v spomeniško varstvenem mnenju Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 16. 4. 2007 o rabi parcel št. 22 in 32, iz katerih med drugim izhaja, da je tudi parcela št. 22 – tako imenovana vrtna parcela sestavni del kulturnega spomenika starega mestnega jedra Celje, ki je razglašeno v istem odloku, kakor sam objekt. Organ prve stopnje ni upošteval navedbe v mnenju, da je parcela št. 22 funkcionalno zemljišče objekta F. in deli enako pravno usodo, ta okoliščina pa vpliva na vrednost stavbe s pripadajočo parcelo št. S 22. Glede nekdanje parcele št. 22 je bilo tudi z ogledom ugotovljeno, da je bila kot funkcionalno zemljišče k stavbi F. že ob podržavljenju deloma tudi tlakovana, zgolj zaradi zamenjave vrste tlakovanja, ki je danes asfalt, pa ne predstavlja niti gradbenega objekta niti ne dovoljenega posega v prostor. Zato ovire za vračanje v naravi ne pomeni niti okoliščina, na katero se sklicujeta upravna organa, da leži nekdanja parcela št. 22 v območju Zazidalnega načrta Staro mestno jedro Celje (Uradni list SRS, št. 42/86), po katerem je predvidena gradnja parkirišča, za katerega bi se mogli po predvidenem posegu v prostor uporabiti določbi 3. ali 2. odstavka 2. člena ZSZ/97, na katero se upravna organa sklicujeta brez podlage. Zavezancu pa tudi sicer ni bilo zemljišče oddano za gradnjo parkirišča, za gradnjo ne more izkazati ustreznega dovoljenja, zemljišče pa je tudi nezakonito prodal. Tako niso izkazane ovire po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen za vračanje v naravi. Tožnik vztraja tudi pri navedbi, da je prvostopenjski organ nezakonito odločil o podrednem zahtevku – o odškodnini, glede na to, da o zavrnitvi primarnega zahtevka še ni pravnomočno odločeno. Tožnik še navaja, da nobenega vpliva na odločitev nima okoliščina, da urbanistično mnenje temelji na odloku iz leta 1986, ko ZDen še ni veljal, kot tudi ne okoliščina, da je bilo zavezancu dovoljeno kupiti parceli št. 2325/2 in 2325/3, v sestavi katerih je površina nekdanje parcele S 22. Z odtujitvijo parcel je zavezanec upravičencu povzročil neprecenljivo škodo v razvrednotenju stavbe, ki je bistveno večja od tržne vrednosti zemljišča na območju mesta Celje, katerega vrednost tožnik ocenjuje na 500 EUR/m2 zemljišča. Tožnik je zato, sicer brezuspešno, predlagal, da drugostopenjski organ v postopek vključi kot zavezanca družbo C. d.d. zaradi ocene ničnosti sklenjenega pravnega posla. Tožnik sodišču predlaga, naj odločbi organov prve in druge stopnje odpravi, po opravljeni ustni obravnavi pa samo odloči o stvari tako, da pogodbo z dne 14. 9. 2007 izreče za nično in v tem delu vzpostavi prejšnje lastninsko stanje ter odloči, da se površina 291 m2 nekdanje parcele št. S 22 vrne v last denacionalizacijskega upravičenca, da se družbi C. d.d. do zemljiškoknjižne izvedbe prej navedene točke izreka – ali v primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje upravnemu organu do pravnomočne odločitve o zahtevi za denacionalizacijo - prepoveduje odtujitev ali obremenitev (razpolaganje) parcel št. 2325/2 in 2325/3 in poseg na njih; sodišče pa naj po izdaji sodbe obvesti z vročitvijo sodbe zemljiško knjigo, saj je pri vložku št. 89 k. o. ... tožnik predlagal zaznambo spora in vrstnega reda o predlagani prepovedi razpolaganja z navedenima parcelama do dokončanja upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so iz nje razvidni ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadetim strankam poslalo v odgovor družbi B. d.d. in C. d.d. ter SOD, ki pa odgovora niso podale.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ za podržavljeno nepremičnino – po tedanjem zemljiškokatastrskem stanju s parc. št. 22 k. o. ..., vrt v izmeri 291 m2 – upravičencu do denacionalizacije priznal odškodnino v obveznicah SOD. Odločitev je oprl na svoj zaključek, da na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen vračilo nepremičnine – ob nespornih dejstvih, da sta po zemljiškokatastrskem stanju v času vračanja to parceli št. 2325/2 dvorišče v izmeri 344 m2 (del) in št. 2325/3 parkirišče v izmeri 252 m2 (del) zemljiškoknjižnega lastnika B. d.d. - v naravi ni možno, ta zaključek pa utemeljil z določbo 2. člena ZSZ/97, urbanistično informacijo (z dne 16. 12. 2002) in ugotovitvami ogleda na kraju samem z dne 21. 12. 2002. Drugostopenjski organ pa je odločitev prvostopenjskega organa utemeljeval še s svojim zaključkom o tem, da nepremičnin s parc. št. 2325/2 in 2325/3 tudi ni mogoče vrniti v naravi na podlagi 3. odstavka 16. člen ZDen, ker sta bili olastninjeni v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja B. d.d. ter nato prodani družbi C. d.d. Tožnik pa meni, da niso podane okoliščine, zaradi katerih po zakonu predmetnih nepremičnin ne bi bilo mogoče vrniti v naravi.

Sodišče se s tožnikom ne strinja ter odločitvi organa prve stopnje, pa tudi njegovemu razlogovanju pritrjuje. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl.) se podržavljena stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Po 2. členu ZSZ/97 (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl.) je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov in na kateri je zgrajen objekt (po 179. členu ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002, se 2. člen ZSZ/97, ne glede na to, da ta zakon preneha veljati, uporablja do dokončanja denacionalizacijskih postopkov). Ob ugotovitvah, da je s prostorskim izvedbenim aktom – zazidalnim načrtom starega mestnega jedra Celja, sprejetim z odlokom (Uradni list SRS, št. 42/86), na območju zemljiških parcel 2325/2 in 2325/3 predvideno parkirišče in zelenica z igrali kot del dvorišča, skupnega več objektom: F, G, H, (da prostorski akt tako določa, izhaja iz urbanistične informacije Zavoda za planiranje in izgradnjo Celje, z dne 16. 12. 2002), ter ogleda na kraju samem dne 21. 12. 2002 (kot izhaja iz zapisnika v spisni dokumentaciji upravnih spisov), da je zemljišče parc. št. 2325/2 in 2325/3 v celoti preplasteno z asfaltom – tako dvoriščni del kot del, ki predstavlja parkirišče pod nadstreškom, je prvostopenjski organ mogel sprejeti zaključek o podani oviri za vračilo v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen. Da je ugotovitev o tem, da parc. št. 2325/2 in 2325/3 predstavljata zazidano stavbno zemljišče, pravilna, izhaja tudi iz potrdila o statusu zemljišča Zavoda občine Celje za planiranje in izgradnjo, z dne 6. 5. 2002, da imata navedeni parceli status zazidanega stavbnega zemljišča. Navedeni parceli pa sta tudi po (dejanski) vrsti rabe zemljišča opredeljeni kot parkirišče (2352/2) oziroma dvorišče (2352/3), kar izhaja iz potrdila geodetskega organa o stanju parcel, z dne 6. 12. 2002; po Pravilniku o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82 do Uradni list RS, št. 47/06-ZEN) pa se zemljišča uvrščajo glede na dejansko rabo in po predpisanem postopku za ugotavljanje vrste zemljišč, upoštevaje izpolnjena merila in pogoje za uvrščanje. V upravnosodni praksi se določbo 2. odstavka 32. člena ZDen razlaga tudi v povezavi z določbami Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/2002 in nasl., ZGO-1), v katerih so podane legalne definicije pojmov objekta ter posameznih vrst objektov (2. člen); tako izrecno sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 33/2011 z dne 24. 2. 2011. Po tč. 1.5., podtč. 1.5.1. (2. člen ZGO-1) kot objekti (v javni rabi) štejejo tudi javne površine, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina (pri čemer okoliščina javne oziroma nejavne rabe za opredelitev pojma objekta ni pomembna – tako izrecno spredaj navedeni sklep opr. št. X Ips 33/2011). Tako se v upravnosodni praksi v zadevah denacionalizacije parkirišča, parki, zelenice in podobne površine ustaljeno obravnavajo kot zgrajeni trajni objekti (sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1808/94 z dne 4. 9. 1997, X Ips 1103/2005 z dne 24. 5. 2007, I Up 1806/2006 z dne 15. 11. 2007, I Up 1076/99 z dne 24. 1. 2001, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007, X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, X Ips 33/2001 z dne 24. 2. 2011). Brez podlage ob tem tožnik trdi, da investitorju, ki za poseg na parcelah 2325/2 in 2325/3 tudi ni izkazal ustreznih dovoljenj, s čemer bi izkazal namen graditi, nezazidano zemljišče ni bilo oddano za gradnjo, kajti v določbi 2. odstavka 32. člena ZDen ni pogoja, da bi se po podržavljenju pozidano zemljišče le v takem primeru ne vračalo v naravi. Kolikor pa tožnik še trdi, da je zemljišče nekdanje parcele št. 22 od časa podržavljenja nebistveno spremenjeno, saj naj bi bilo v postopku ugotovljeno, da je bila ta parcela kot funkcionalno zemljišče k objektu na parceli št. 32 že ob podržavljenju deloma tlakovana ter se je tako spremenila le vrsta tlakovanja v asfalt, zaradi česar po njegovem mnenju izvedenega posega ni mogoče opredeljevati kot trajnega zgrajenega objekta, ki ni v lasti upravičenca, v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen, ter v smislu določb 2. člena ZSZ/97 utemeljevati, da je bila gradnja objekta predvidena šele z navedenim zazidalnim načrtom, mu sodišče glede na povedano prav tako ne sledi.

Neutemeljeno tožnik tudi zatrjuje, da, upoštevajoč urbanistično mnenje Zavoda za planiranje in izgradnjo Celje z dne 19. 12. 2002 - po katerem naj bi dela parcel št. 2325/2 in 2325/3 predstavljala funkcionalni del objekta na parceli št. 2327, ta pa je bil upravičencu v denacionalizaciji že vrnjen v naravi - trajni objekt na parcelah št. 2325/2 in 2325/3 tako je v lasti upravičenca. Ne glede na to, da iz navedenega urbanističnega mnenja res izhaja tako, kot tožnik navaja, pa se sodišče z njim ne strinja, da ima to mnenje značaj lokacijske informacije, ki po določbi 5. odstavka 80. člena ZUreP-1 šteje kot potrdilo iz uradne evidence ter je torej javna listina. Po določbi 3. odstavka 80. člena ZUreP-1 namreč lokacijska informacija vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določajo občinski izvedbeni prostorski akti ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju, po določbi 4. odstavka tega člena pa se lokacijska informacija izda v skladu s predpisi o upravnem postopku; navedeno urbanistično mnenje, izdano na podlagi 67. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl., ZUN), namreč niti ni podano kot informacija, ampak kot mnenje in se tudi ne sklicuje na določbe ZUP v smislu, da gre za potrdilo iz uradne evidence; to pa pomeni, da ni podlage za razlago, da navedeno mnenje podaja informacije, ki izhajajo iz prostorskega izvedbenega akta, kot podatke iz uradne evidence. Navedenega mnenja, za katero sodišče po povedanem ne meni, da predstavlja javno listino, pa glede njegove vsebine tudi ni mogoče preizkusiti, saj se zgolj pavšalno sklicuje na zazidalni načrt (Uradni list SRS, št. 42/86), ne da bi zavod kot podlago za podano mnenje navedel in z listinami izkazal, da je v zazidalnem načrtu gradbena parcela eksplicitno tako navedena, kar šele bi lahko dajalo podlago za razlogovanje o nedeljivi povezanosti funkcionalnega zemljišča s stavbiščem in stavbo. Zato se tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ nanj utemeljeno ni opiral pri odločanju. Glede na v nadaljevanju navedeno pa je tudi očitno, da pri podaji mnenja s povzeto vsebino ni bil upoštevan stvarnopravni lastninski temelj funkcionalnega zemljišča. Iz spisne dokumentacije upravnega spisa namreč izhaja, da je investitor posega na parcelah št. 2325/2 in 2325/3 in v času vračanja njihov lastnik, B. d.d., tudi (tedanji) lastnik mejne parcele št. 2325/1 poslovna stavba v izmeri 500 m2 (pri čemer iz zemljiške knjige, ZKV 89 k. o. ..., pri katerem je tedaj kot imetnik pravice uporabe vpisano podjetje B. d.d., poočitbe na podlagi pravnomočne odločbe geodetskega organa z dne 7. 4. 1983, izhaja, da so parcele št. 2325/1, 2352/2 in 2352/3 nastale z delitvijo parc. št. 2325 hiša in dvorišče), in da je to podjetje (kot izhaja iz spisne dokumentacije) v postopku zatrjevalo, da parceli št. 2325/2 in 2325/3 v njegovi lasti kot funkcionalni zemljišči služita k objektu na parceli št. 2325/1 v njegovi lasti ter je upoštevanju mnenja z dne 19. 12. 2002 iz navedenega razloga nasprotovalo. Glede na povedano navedeno urbanistično mnenje ne daje podlage za tožnikovo izvajanje, da je kot gradbeno parcelo v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen (v skladu z določbo 46. člena ZUN) treba šteti skupaj zemljiške parcele št. 2327 (po zemljiškokatastrskih podatkih) stanovanjska stavba 259 m2, dvorišče 128 m2, ki je bila upravičencu že vrnjena v naravi, ter 2325/2 in 2325/3 kot funkcionalno zemljišče k objektu na parceli 2327, ter nato upoštevati, da na tako opredeljeni gradbeni parceli je objekt v lasti upravičenca (na parceli št. 2327), zaradi česar naj ne bi bila podana ovira za vračanje parcel 2325/2 in 2325/3 v naravi.

Tožnik pa se po presoji sodišča tudi ne more z uspehom sklicevati na mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 16. 4. 2007. Kot izhaja iz spisne dokumentacije v zadevi, je bilo podano na zaprosilo prvostopenjskega organa z dne 29. 3. 2007, da ta zavod poda strokovno mnenje o rabi parcele št. 22 k.o. ... v letu 1945 – zavod pa je, kot iz mnenja izhaja, na podlagi katastrskega načrta iz leta 1945, v tem podal informacijo o tem, da je parcela št. 32 stavbna, da na njej stoji hiša F. (kar pa je očitno stanje v času izdelave mnenja), in da je že v srednjem veku k stavbi sodila tudi vrtna parcela (št. 22), ki je segala do mestnega obzidja, pri čemer je vrtna parcela še do danes ostala nepozidana površina, le da je okrnjena z neustreznim nadstreškom za garažiranje avtomobilov (kar je očitno stanje v času izdelave mnenja); v mnenju še navaja, da je stavba F. z odlokom razglašena za kulturni spomenik (Uradni list SRS, št. 28/86), njena vrtna parcela pa je, kakor tudi vse ostale srednjeveške parcele vzhodne stranice Glavnega trga, prav tako del kulturnega spomenika starega mestnega jedra Celja, ki je bilo razglašeno v istem odloku. To mnenje ne navaja, kot tožnik protispisno navaja v tožbi, da naj bi vrtna parcela (št. 22) bila funkcionalno zemljišče k objektu F. ter naj bi delila enako pravno usodo. Okoliščina, da je parc. št. 22 v času podržavljenja služila kot funkcionalno zemljišče k objektu na parceli št. 32 (danes F.), pa sicer ni sporna (in je upravni organ zanjo tudi določil odškodnino na podlagi ugotovljene vrednosti tega zemljišča kot zazidanega stavbnega zemljišča), vendar pa ta okoliščina ne daje podlage za zatrjevanje, da je to podržavljeno parcelo - v času vračanja dela parcel št. 2325/2 in 2325/3- zato treba vrniti v naravi, ne da bi se ugotavljalo, ali so v času vračanja - glede na dejansko in pravno stanje parcel št. 2325/2 in 2325/3 - po ZDen za tako obliko denacionalizacije podane ovire.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj bi prvostopenjski organ v ponovnem postopku z upoštevanjem napotil drugostopenjskega organa v prejšnjem postopku kršil pravila postopka, s tem pa tudi nedopustno posegel v tožnikovo ustavno pravico do pravnega sredstva, pa sodišče odgovarja, da iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 18. 12. 2006 ne izhaja, da naj bi ta organ prvostopenjskemu organu v zvezi z ugotavljanjem obstoja ovire za vračilo v naravi delov parcel št. 2325/2 in 2325/3 podal opozorilo v smislu 2. odstavka 242. člena ZUP/86, pač pa zgolj, da se je do tega vprašanja kot spornega opredelil v okviru obravnave pritožbenih navedb (opozorila, v čem mora dopolniti postopek, pa je prvostopenjskemu organu podal v zvezi z ugotavljanjem statusa podržavljene parcele št. 22 v času podržavljenja). Prav tako pa tudi iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa ne izhaja, da bi se ta v obrazložitvi zgolj skliceval na presojo drugostopenjskega organa glede vprašanja obstoja ovire iz 2. odstavka 32. člena ZDen (v odločbi z dne 18. 12. 2006), pač pa je svoj tak zaključek organ zadostno in ustrezno obrazložil. Brez podlage tožnik tudi ugovarja, da bi organ ne mogel odločiti o zahtevi za denacionalizacijo v delu glede parcele št. 22 na podlagi podrejenega zahtevka za odškodnino, ko poprej ni bilo pravnomočno odločeno o primarnem zahtevku za vračilo v naravi. Zahtevo za denacionalizacijo, v kateri sta kumulirana taka zahtevka, denacionalizacijski organ pravilno rešuje tako, da glede na zakonsko načelo o primarnosti vračanja v naravi (2. člen ZDen) najprej preizkusi okoliščine za tako obliko denacionalizacije, in če ugotovi, da so podane ovire za vrnitev v naravi, odloči o denacionalizaciji v obliki odškodnine (66. člen ZDen); tako tudi sodba tega sodišča opr. št. I U 1878/2009 z dne 29. 6. 2010. Glede na povedano je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo nepravilno odločil tudi o zahtevku za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi (1. točka izreka); ker pa se s to odločitvijo ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist, saj se sodišče po povedanem z zaključkom organa, da vrnitev nepremičnine v naravi ni možna, strinja, to ni razlog za odpravo odločbe – v navedenem obsegu (1. alinea 2. odstavka 63. člena Zakona o o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1). Še toliko manj utemeljeno pa ob povedanem tožnik zatrjuje, da bi organ o podrejenem zahtevku mogel odločati šele po pravnomočnosti odločbe, s katero bi bilo odločeno o njegovem primarnem zahtevku.

Ker je po navedenem tudi po presoji sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da za vračilo v naravi parcel št. 2325/2 in 2325/3 kot delov podržavljene parcele št. 22 obstaja ovira po 2. odstavku 32. člena ZDen, niti ni pomembno, ali je podana oziroma ali je bila v drugostopenjskem postopku pravilno ugotovljena tudi ovira iz 3. odstavka 16. člena ZDen. Zato so tožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija ugotovitve drugostopenjskega organa (in pravilnost dopolnjevanja dejanskega stanja s strani tega organa) ter njegov navedeni zaključek, pravno nepomembne ter z njimi v pravice tožnika ne more biti poseženo, zato se sodišče do njih kot nepotrebno iz tega razloga posebej ne opredeljuje, kajti tožnik z njimi drugačne odločitve ne more doseči. Po določbah 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, pri čemer kot upravni akt šteje odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, kot dokončen upravni akt pa tisti, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. V predmetnem upravnem sporu je glede na to lahko predmet presoje zakonitosti upravni akt prve stopnje ter je ta akt zato sodišče štelo kot izpodbijani akt. Drugostopenjski upravni akt, s katerim je odločeno o zavrnitvi pritožbe, glede na 2. člen ZUS-1 ne more biti samostojen predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Svoje odločitve pa sodišče na razloge drugostopenjskega akta tudi ni oprlo, zato nima podlage za presojo zakonitosti tudi tega akta ter v tem okviru za presojo tožbenih navedb, podanih v zvezi s tem aktom; s povedanim sodišče odgovarja tudi na navedbo tožnika, da izpodbija tudi drugostopenjski akt, ker naj bi organ druge stopnje zaradi dopolnjevanja postopka v zadevi odločil meritorno.

Ker je po navedenem po presoji sodišča izpodbijana prvostopenjska odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa so neutemeljene oziroma pravno nepomembne, kot je sodišče podrobno že obrazložilo, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, oziroma v delu glede 1. točke izreka te odločbe na podlagi 1. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker je o zakonitosti prvostopenjske odločbe moglo odločiti že na podlagi v postopku za njeno izdajo izvedenih dokazov in ne da bi bilo te dokaze treba ponavljati ali dopolnjevati, medtem ko dokazi, ki jih je tožnik predlagal v tožbi, za odločitev o tožbi niso bili pomembni; namen glavne obravnave pa je izvajanje dokazov, kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu (2. odstavek 51. člena ZUS-1).