Jedro

Resda se vsi zahtevki tičejo premoženjskih razmerij zakoncev po razvezi zakonske zveze, vendar pa niti njihova dejanska podlaga niti pravna podlaga nista enaki. Tako se eden od zahtevkov tiče ugotovitve deležev na nepremičnini in izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine in temelji na določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR, drugi zahtevki pa so obligacijski - denarni. Zato se vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za presojo dovoljenosti revizije, določi po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti posameznega zahtevka.

Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in logično je, da jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja, saj je le presežek - aktiva lahko predmet delitve med zakoncema.

Izrek

Revizija se zavrže: – zoper sodbo sodišča druge stopnje o spremembi sodbe sodišča prve stopnje v točkah 1, 3 in 4, – zoper sodbo sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe sodišča stopnje v točkah 2 in 8 (v zvezi s popravnim sklepom) in – zoper sklep sodišča druge stopnje o potrditvi popravnega sklepa.

V ostalem delu (zoper sodbo sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v točki 6) se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 459 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je delež tožnika na skupnem premoženju - stanovanju v Ljubljani s pripadajočimi skupnimi prostori in zemljiščem ter garažnim boksom - 717/100, toženke pa 283/1000 in naložilo pravdnima strankama izstavitev ustreznih listin za vpis takšnih deležev v zemljiško knjigo. V presežku je tožbeni zahtevek in nasprotni tožbeni zahtevek glede tega premoženja zavrnilo (odločitve v točkah 1 do 4 sodbe prve stopnje). Tožniku je naložilo, da toženki plača 470.831,60 SIT kupnine za stanovanje v Chicagu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.1992 do plačila (odločitev pod točko 5 sodbe prve stopnje). V presežku je toženkin nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo kupnine, v celoti pa zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo tega stanovanja zavrnilo (točka 6 sodbe prve stopnje). Zavrnilo je tudi njen zahtevek za plačilo 60.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1990 (točka 7) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

S popravnim sklepom z dne 10.1.2005 je sodišče prve stopnje popravilo ime toženke, s popravnim sklepom z dne 7.10.2005 pa v izreku sodbe dodalo novo 8. točko, s katero je zavrnilo tudi nasprotni zahtevek toženke, da ji je tožnik dolžan plačati 3.500 USD prihrankov s 5% obrestmi od 3.1.1985 dalje do plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banka Slovenije.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o deležih strank na stanovanju v Ljubljani spremenilo tako, da ta za tožnika znaša 78/100, za toženko pa 22/100. V ostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo toženke zoper sodbo in zoper sklep z dne 7.10.2005. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče sodbi druge in prve stopnje "spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku toženke po nasprotni tožbi" oziroma da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana v tem, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodb o vsebini listin oziroma zapisnikov, in med samimi temi zapisniki oziroma dokazi v spisu. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v zmotni uporabi 59. in 61. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - UPB1, Uradni list RS, št. 69/2004). Toženka je uveljavljala večji delež na skupnem premoženju, sodišče pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in njemu priznalo večji delež. Tožnik ni postavil zahtevka na ugotovitev obveznosti, ki naj bi obstajale ob razvezi zakonske zveze, kar pomeni, da ni zatrjeval, da obstajajo dolgovi do skupnega premoženja, sodišče pa enostavno pobota izkupiček za prodano stanovanje v Ameriki z domnevno kreditno obveznostjo. Takšno zaključevanje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Kredit je bil v celoti odplačan in je zato zaključek sodišč, da v skupno premoženje spada samo razlika, v nasprotju z dokazi v spisu. Enako je glede skupnih prihrankov. Višje sodišče zaključuje, da je bil znesek 5.000 USD dvignjen s hranilne knjižice ob zaključku zakonske skupnosti. Ta je prenehala v novembru 1985. Zaključki sodišč, da naj bi bil izkupiček za prodano stanovanje na Š. posebno premoženje tožnika, so v nasprotju z dokazi v spisu. V času trajanja zakonske zveze sta pravdni stranki za 40% povečali vrednost tega stanovanja. Drugostopno sodišče v nasprotju z dokazi v spisu trdi, da naj bi celotno kupnino, pridobljeno s prodajo tega stanovanja, tožnik prispeval za stanovanje v Ljubljani. Zato je izračun napačen. Obe sodišči trdita, da ni dokaza, da bi toženka svoje posebno premoženje vložila kot polog za stanovanjsko posojilo, v spisu pa je pogodba o vezavi sredstev občana. Glede avta pa je bilo že s ugotovljeno, da gre za skupno premoženje zakoncev. Kot na sestavni del revizije se toženka sklicuje še na svoj odgovor na sodbo višjega sodišča in na listine, ki jih prilaga.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena tožniku in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlagal, da jo vrhovno sodišče zavrne.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo. ZPP določa omejitve zanjo tako glede odločb, ki jih je dopustno z njo izpodbijati, kot tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Tako drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskopravnih sporih (kar je tudi obravnavani spor) revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, kar je sedaj 4.172,93 EUR.

Tožnik je v tožbi kot vrednost spornega predmeta označil 1.000.000 tedanjih din, kar je po denominaciji znašalo 100 SIT (sedaj 0,42 EUR). Te vrednosti spornega predmeta tudi ob spremembah tožbe ni spremenil, nasprotno, celo ob spremembah tožbe je vztrajal pri tako navedeni vrednosti spornega predmeta (nazadnje pri spremembi tožbe v vlogi z dne 17.1.1996).

Toženka vrednosti spornega predmeta ni navedla niti ob vložitvi nasprotne tožbe niti kasneje ob njenih (številnih) spremembah. Tako po veljavnem ZPP (ta je veljal v času zadnje spremembe tožbe in nasprotne tožbe) kot prejšnjem ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki je veljal v času, ko se je pravdni postopek začel) je v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP in drugi odstavek 45. člena ZPP/77). Ta pomanjkljivost toženkine nasprotne tožbe v postopku ni bila odpravljena. Izostanek navedbe spornega predmeta pa ima za posledico, da nobena od strank nima pravice do revizije.

Toženka je sicer v nadaljevanju postopka uveljavila tudi denarni zahtevek, in sicer 7.728.000 SIT (kar naj bi predstavljalo protivrednost 70.700 USD) ter (kasneje še) 60.900 SIT. Po tej spremembi tožbe bi bila pravica do revizije dovoljena, če bi se z nasprotno tožbo uveljavljani zahtevki opirali na isto dejansko in pravno podlago, saj se v takem primeru pristojnost (in tudi pravica do revizije - prvi odstavek 39. člena ZPP) določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP).

Z nasprotnim tožbenim zahtevkom je tožnica (po zadnji spremembi) zahtevala določitev deležev na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč v zemljiški knjigi vpis zahtevanih deležev. V tem delu je dejanska in pravna podlaga nasprotnega tožbenega zahtevka enaka tisti iz tožbenega zahtevka (označenega z vrednostjo 100 SIT), saj zajema isto skupno premoženje, le z zahtevo po določitvi deležev na njem v drugačnem razmerju. Z denarnim zahtevkom pa tožnica zahteva plačilo uveljavljanemu deležu ustrezen del:- kupnine za stanovanje v ZDA, ki je bilo skupno premoženje pravdnih strank, ki pa ga je tožnik prodal (protivrednost 42.000 USD), - nadomestila za uporabo tega stanovanja za šest let (25.200 USD), - skupnih prihrankov (3.500 USD), ki naj bi jih odnesel tožnik,- kupnine za osebni avtomobil, ki ga je vzel tožnik in kasneje prodal (60.900 SIT); na to premoženje se je nanašal tudi zahtevek tožnika (prvotni na izročitev avta), saj po njegovih trditvah avtomobil predstavlja njegovo posebno premoženje.

Že iz prikaza posameznih zahtevkov, ki jih vsebuje nasprotna tožba, izhaja, da predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP ni izpolnjena. Resda se vsi zahtevki tičejo premoženjskih razmerij med zakoncema po razvezi zakonske zveze, vendar pa niti njihova dejanska podlaga niti pravna podlaga nista enaki. Tako se eden od zahtevkov tiče ugotovitve deležev na nepremičnini in izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine in temelji na določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Drugi zahtevki so obligacijski - denarni kot posledica zatrjevane tožnikove odtujitve posameznih delov skupnega premoženja, neupravičenega odvzema prihrankov in neupravičene obogatitve zaradi izključne uporabe nepremičnine, ki je (bila) skupno premoženje. Zato se vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za presojo dovoljenosti revizije, določi po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti posameznega zahtevka (podobno tudi sklep VS RS II Ips 479/2006).

To pa pomeni, da revizija ni dovoljena:- zoper odločitev o deležih pravdnih strank na stanovanju in njune obveznosti izdati ustrezne zemljiškoknjižne listine (odločitev v točkah 1 do 4 izreka sodbe prve stopnje), saj je bila vrednost v tožbi označena prenizko, v nasprotni tožbi pa sploh ni bila označena; - zoper odločitev o prihrankih (to je zoper sklep sodišča druge stopnje v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje in dodano 8. točko izreka sodbe prve stopnje), ker vrednost tega zahtevka ne dosega revizijskega praga (ta denarni zahtevek je bil prvič uveljavljen 8.11.1991, ko je tečaj za USD znašal 52,3552 SIT); - zoper odločitev o kupnini za avto, ki predstavlja posebno premoženje tožnika (60.900 SIT), ker vrednost ne dosega revizijskega praga.

V navedenem delu je zato revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP toženkino revizijo zavrglo.

O neutemeljenosti revizije: Revizija je torej dovoljena le zoper odločitev o zahtevku toženke za plačilo kupnine za prodano stanovanje v ZDA in zahtevku zaradi neupravičene obogatitve zaradi uporabe tega stanovanja od razveze do prodaje. Revizija pri uveljavljanju revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka zatrjuje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar to uvodoma le pavšalno s prepisom zakonskega teksta te določbe, ne da bi kršitev posebej pojasnila. Tega očitka zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, saj na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti. V nadaljevanju pa revizija ob zatrjevanju te procesne kršitve v resnici izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, kar pa je glede na že omenjeno omejenost revizijskih razlogov nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vsebinske presoje dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in presoje pravilnosti njune dokazne ocene (v zvezi s tem revizija na več mestih zapiše, da so zaključki sodišč v nasprotju z dokazi v spisu) namreč ni mogoče doseči z zatrjevanjem sicer dovoljenih revizijskih razlogov. V zvezi z dovoljenim delom revizije velja navedeno zlasti za trditve, da je bil kredit za stanovanje, kupljeno v ZDA, že v celoti odplačan.

Toženka pa nadalje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 59. in 61. člena ZZZDR. Odločitev o višini deležev na skupnem premoženju (ki vpliva tudi na višino uveljavljane denarne terjatve) je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna, pravilno pa je upoštevana tudi domneva o enakih deležih zakoncev (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Niso pa točne trditve revizije, da tožnik ni zatrjeval dolgov oziroma obveznosti zakoncev iz naslova skupnega premoženja - te je namreč zatrjeval že v odgovoru na nasprotno tožbo, kasneje pa celo uveljavil v obliki ugotovitvenega zahtevka. Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in logično je, da jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja, saj je le presežek - aktiva lahko predmet delitve med zakoncema. Zato je tudi ta očitek obenem z očitkom napačne uporabe 61. člena ZZZDR neutemeljen.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija v preostalem delu ni utemeljena, saj tudi ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti - le v tem okviru je preizkusilo tudi tisti del izpodbijane sodbe, ki se tiče potrditve sodbe prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz neupravičene obogatitve glede stanovanja v ZDA. Ob tem revizijsko sodišče še dodaja, da je obravnavalo le pooblaščenkino revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne pa tudi "odgovora na sodbo višjega sodišča" in drugih listin, ki so bile priložene reviziji - na eni strani zato, ker lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP), in zato posebne strankine navedbe ne morejo biti upoštevne, po drugi strani pa zato, ker gre za dokaze o zatrjevanih dejstvih, ki sodijo v dejansko podlago sodb prve in druge stopnje, česar v revizijskem postopku ni mogoče več upoštevati. Na podlagi 378. člena ZPP je tako revizijo zavrnilo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Toženka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama nositi svoje stroške revizijskega postopka, tožniku pa povrniti stroške, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na revizijo (stroške njegove sestave 1.000 odvetniških točk). Stroške je vrhovno sodišče priznalo od zahtevka, o katerem je revizijo meritorno obravnavalo, saj le te stroške ocenjuje za potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) .