Jedro

Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da so se pogodbene stranke zedinile o bistvenih sestavinah kupne pogodbe, saj so določile predmet in ceno, svojo voljo za sklenitev pogodbe so izrazile izrecno, saj je bila njihova volja skleniti pogodbo zapisana celo v pisni obliki.

Nenazadnje niti tožena stranka v tem postopku ni zanikala, da pogodba ne bi bila sklenjena, ker med pogodbenimi strankami ne bi bilo soglasja volj.

Oblike oziroma načina izjave volje za sklenitev pogodbe pa ne smemo zamenjati z obliko pogodbe same.

Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se z njo zavezujejo (1. odst. 72. člena ZOR). Vendar pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (3. odst. 72. člena ZOR) ali celo, če stranki izmenjata pismi ali se sporazumeta po teleprinterju ali po kakšnem drugem sredstvu, ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kaj je vsebina izjave in kdo jo daje (4. odst. 72. člena ZOR). Za pisno obliko kupne pogodbe torej ni nujno, da so podpisi vseh pogodbenih strank na eni listini, pač pa so lahko na dveh ali celo več listinah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi: "1. Ugotovi se, da je bilo s kupno pogodbo, sklenjeno dne 28.7.1988 med K. z. s. Občine L., A. J. in A. C., TOZD Tovarno celuloze in papirja M. izvršeno razpolaganje z zemljiščem parc.št. 354/2 njiva 4000 m2, vpisanem v vl.št. x k.o. S. v korist A. J., G. 17, M..

2. Tožena stranka je dolžna izdati zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere se bo s kupoprodajno pogodbo z dne 28.7.1988 prodano zemljišče parc.št. x k.o. S. - njiva 4000 m2 odpisalo od vl. št. y k.o. S. in vpisalo v nov vložek v k.o. S., pri katerem se bo vknjižila lastninska pravica za tožnika A. J., EMŠO...., ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15. dnih povrniti pravdne stroške v znesku 361.098,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči naslednji dan po preteku paricijskega roka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo s kupno pogodbo, sklenjeno dne 28.7.1988 izvršeno razpolaganje z zemljiščem parc.št. 354/2 njiva v izmeri 4000 m2 v korist tožnika A. J., zato je tožena stranka dolžna izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil kot lastnik navedene nepremičnine v zemljiški knjigi. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 117.810,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno interpretiralo izvedenih dokazov in je zato nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožniku sta bili s pravnomočno razlastitveno odločbo odvzeti parceli št. 193/1 in 194/1, obe k.o. M. v korist A. C., TOZD Tovarna celuloze in papirja M.. Po razlastitvi teh parcel je tožeča stranka pristala na zamenjavo teh zemljišč z zemljiščem parc.št. 354/2 k.o. S.. V zvezi s to zamenjavo poseduje tožeča stranka dve tripartitni kupni pogodbi, eno z datumom 13.5.1988, drugo z datumom 28.7.1988. Tožeča stranka je pojasnila, da je pogodbo podpisovala v dveh ločenih terminih. Nobena od teh dveh pogodb ni podpisana s strani vseh treh pogodbenikov, ker tožeči stranki tako podpisana pogodba ni bila nikoli posredovana, zato je tudi ni mogla predložiti v predmetnem postopku. To pa ne pomeni, da ni že s kupno pogodbo z dne 13.5.1988 prišlo do razpolaganja s parc.št. 354/2 k.o. S.. Tožeča stranka je vložila v spis potrdilo Javnega pravobranilstva Mesta Ljubljane z dne

7.6.1988, s katerim je odobril veljavnost sklenjene pogodbe. V A. C., TOZD Tovarni celuloze in papirja M. so tožniku ves čas govorili, da bodo kupno pogodbo izvedli v zemljiški knjigi, pri čemer pa se ni nikoli pojavljalo vprašanje, ali je bila kupna pogodba glede omenjene parcele sploh sklenjena. Nadalje pritožnik meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Sodišče je napačno interpretiralo določilo 1. odst. 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZG), saj je v 2. odst. navedenega člena določeno, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma občino. Za pravilno odločitev o zahtevku je potrebno upoštevati, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov država - Republika Slovenija. Tudi lastninska pravica na teh zemljiščih se je v zemljiščki knjigi vedno vpisovala na Republiko Slovenijo. Nadalje pritožnik zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj meni, da sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, v razlogih pa so tudi nasprotja. Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da so se pogodbene stranke K. z. s. Občine L. kot prodajalka, J. A. kot kupec in A. C., TOZD Tovarna celuloze in papirja M. kot plačnik v letu 1988 dogovarjale o sklenitvi kupne pogodbe, katere predmet je bila parc.št. 354/2 - njiva v izmeri 4000 m2, ki je bila vpisana pri vl.št. 314 k.o. S.. Tožnik naj bi to parcelo dobil kot nadomestno zemljišče za svoji parceli št. 193/1 v izmeri 2676 m2 in št. 194/1 v izmeri 3464 m2, obe k.o. M., glede katerih je Občina L. dne 12.4.1988 izdala razlastitveno odločbo v korist plačnika. Za razlaščeno zemljišče je bil plačnik dolžan tožniku deloma plačati odškodnino, deloma pa mu zagotoviti nadomestno zemljišče. Dne 28.7.1988 in

13.5.1988 sta bili zapisani pisni kupni pogodbi, v katerih so bile povzete gornje ugotovitve, vendar tožnik sodišču ni predložil pogodbe, podpisane s strani vseh pogodbenih strank, katero bi odobril tudi javni pravobranilec, kar je bilo pogoj za veljavnost pogodbe.

Sodišče prve stopnje je zato menilo, da pogodba ni bila sklenjena, saj ni bilo doseženo soglasje volj. Volja za sklenitev pogodbe se mora namreč manifestirati navzven tako, da pogodbo podpišejo vse pogodbene stranke. Po stališču prvostopnega sodišča pa pogodba ni bila sklenjena niti v pisni obliki, čeprav je pisnost pravnega posla, katerega predmet je nepremičnina, predpisana z zakonom, saj pogodbe niso podpisale vse pogodbene stranke. Ker tožnik ni zatrjeval, da je bila sklenjena ustna pogodba, ki je bila realizirana, zato pogodba kljub pomanjkanju obličnosti velja, sodišče prve stopnje zaradi spoštovanja načela dispozitivnosti postopka ni smelo presojati, ali je zaradi realizacije ustno sklenjena pogodba vseeno veljavna. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po presoji pritožbenega sodišča so navedeni materialnopravni zaključki prvostopnega sodišča napačni. Po določbi 26. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je pogodba sklenjena, ko se pogodbene stranke zedinijo o njenih bistvenih sestavinah. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Izjava volje mora biti svobodna in resna (28. člen ZOR).

Kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga ta lahko da pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom predpisano kaj drugega (1. odst. 29. člena ZOR). Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da so se pogodbene stranke zedinile o bistvenih sestavinah kupne pogodbe, saj so določile predmet in ceno, svojo voljo za sklenitev pogodbe so izrazile izrecno, saj je bila njihova volja skleniti pogodbo zapisana celo v pisni obliki.

Nenazadnje niti tožena stranka v tem postopku ni zanikala, da pogodba ne bi bila sklenjena, ker med pogodbenimi strankami ne bi bilo soglasja volj.

Oblike oziroma načina izjave volje za sklenitev pogodbe pa ne smemo zamenjati z obliko pogodbe same. Ni dvoma o tem, da je bila v 5. členu Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS, št. 19/76 in 42/86) za veljavnost pogodbe, katere predmet je nepremičnina, predpisana pisna oblika. V konkretnem primeru je bila pisna pogodba sestavljena, tožeča stranka pa ni predložila izvoda pogodbe, na kateri bi bili podpisi vseh pogodbenih strank in odobritev javnega pravobranilca. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se z njo zavezujejo (1. odst. 72. člena ZOR). Vendar pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (3. odst. 72. člena ZOR) ali celo, če stranki izmenjata pismi ali se sporazumeta po teleprinterju ali po kakšnem drugem sredstvu, ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kaj je vsebina izjave in kdo jo daje (4. odst. 72. člena ZOR). Za pisno obliko kupne pogodbe torej ni nujno, da so podpisi vseh pogodbenih strank na eni listini, pač pa so lahko na dveh ali celo več listinah. V konkretnem primeru je tožnik predložil sodišču dve kupni pogodbi z datumom 13.5.1988 in 28.7.1988. Besedili obeh pogodb sta identični razen cene, ki je na kupni pogodbi z dne 13.5.1988 manjša. To pogodbo je odobril tudi javni pravobranilec. Na pogodbi z dne 13.5.1988 sta podpisa plačnika in kupca, na pogodbi z dne 28.7.1988 pa podpisa prodajalke in kupca.

Tožnik je pojasnil, da pogodbe niso podpisovali hkrati, saj jo je on podpisal dvakrat in sicer prvič v pravni službi plačnika, drugič pa mu jo je pravnik prinesel podpisat na dom. Ostali dve pogodbeni stranki sta pogodbo podpisali ločeno, njemu pa ni bila vročena pogodba, podpisana s strani vseh pogodbenih strank. Ob takšnih ugotovitvah pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo zadoščeno tudi zahtevi po pisnosti pogodbe kljub temu, da tožnik sodišču ni predložil pogodbe, podpisane s strani vseh pogodbenih strank in odobrene s strani pravobranilca, saj po citiranih določbah 73. člena ZOR to ni nujno. Da so pogodbo vsaka zase podpisale vse pogodbene stranke, potrjujeta izpoved tožnika in predloženi listini. Tožena stranka v postopku ni zanikala, da pogodbe ne bi podpisala, niti ni ugovarjala, da pogodba ne bi bila veljavna zaradi pomanjkanja obličnosti. Da so vse pogodbene stranke štele, da je pogodba veljavna, pa nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da tožnik vse od sklenitve pogodbe v letu 1988 uživa sporno zemljišče kot svoje, saj od tedaj dalje več ne plačuje najemnine zanjo, kar je počel prej, ko je imel isto parcelo v svoji posesti na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s prodajalko. Če prodajalka ne bi štela, da je sporna kupna pogodba veljavno sklenjena, bi nedvomno zahtevala plačevanje najemnine.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje v nasprotju s prvostopnim sodiščem ocenjuje, da ima tožnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču, saj se po določbi 20. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) pridobi lastninska pravica s pravnim poslom. Pravni posel je bil veljavno sklenjen, zato ima tožnik obligacijsko pravico na izstavitev listine, na podlagi katere bo dosegel vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, saj se po določbi 33. člena ZTLR lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vknjižbo v zemljiški knjigi.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je zmotno tudi stališče prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem postopku, ker je bilo sporno zemljišče prenešeno na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je samostojna pravna oseba in upravlja in razpolaga z zemljišči, opredeljenimi v 1. odst. 14. člena ZSKZG. Sporno zemljišče je po podatkih zemljiške knjige vpisano kot družbena lastnina s pravico uporabe v korist Občine L.. Zemljišče se po prostorskih aktih Občine M. nahaja v prvem območju kmetijskih površin, ki so trajno namenjene kmetijski obdelavi. Z uveljavitvijo ZSKZG je navedeno zemljišče postalo last Republike Slovenije (1. odst. 14. člena ZSKZG). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po določbi 2. člena ZSKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Sklad je samostojna pravna oseba, vendar pa opravlja naloge upravljanja in razpolaganja s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v imenu Republike Slovenije in za njen račun in ne v svojem imenu, saj ni lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so bila nanj prenešena. Zato ni dvoma o tem, da je tožena stranka kot lastnik spornega zemljišča pasivno legitimirana v tem postopku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer popolno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Na podlagi predloženega stroškovnika tožeče stranke je sodišče druge stopnje v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo ter ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP odmerilo pravdne stroške, ki so bili potrebni za ta postopek, zato jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti.

Dolžnost povrnitve pravnih stroškov temelji na določbi 1. odst. 154. člena ZPP, saj je tožeča stranka v celoti uspela s postopkom. Sodišče druge stopnje je na račun odvetniške nagrade priznalo tožeči stranki znesek 326.568,00 SIT, kar predstavlja 2474 odvetniških točk po vrednosti točke 110,00 SIT in 20 % davek na dodano vrednost. Nadalje je sodišče druge stopnje priznalo stroške odvetnika v zvezi s prihodi na obravnave in v zvezi s plačili sodnih in upravnih taks v skupnem znesku 12.130,00 SIT ter stroške sodne takse za tožbo in sodbo v znesku 22.400,00 SIT. Skupno znašajo pravdni stroški tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, 361.098,00 SIT.

Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo.