Jedro

Če sodišče s sklepom razdruži pravdno zadevo je v nadaljevanju postopka vsaka zadeva samostojna pravda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožečih strank za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tako spremeni, da ugodi predlogu tožečih strank in jih oprosti plačila stroškov postopka, ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da so tožniki že pred devetimi leti, hkrati z vložitvijo tožbe, predlagali, da jih sodišče oprosti plačila sodnih taks. O oprostitvi plačila sodnih taks bi sodišče prve stopnje zato moralo odločati po predpisih, ki so bili v veljavi v času vložitve predloga za oprostitev, kot to izhaja iz prehodnih in končnih določb 40. člena Zakona o sodnih taksah. Sicer pa so tožniki predlagali z ustrezno vlogo prvostopnemu sodišču v dokaz vpogled v spis, opr. št. III P 57/91, Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, ter v spis I P 533/95 Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer bi se lahko ugotovilo, da so bili tožniki v tem postopku oproščeni plačila sodnih taks, v spisu pa se nahaja tudi ustrezna dokumentacija, ki razloge za oprostitev plačila sodnih taks utemeljuje. Sicer pa so tožniki vložili eno samo tožbo proti A. S. in D. S., sedaj Z., to pa iz iste pravne podlage in za isti znesek odškodnine. Postopek je bil razdružen v dve zadevi izključno zaradi načela ekonomičnosti, zato pa ne more nastati zaradi dveh zadev domnevno dvojna taksna obveznost. Gre za eno samo, a razdruženo zadevo.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom o razdružitvi je vsaka od razdruženih zadev postala samostojna pravdna zadeva. Odločitve v posamezni od teh razdruženih zadev ne učinkujejo v drugi pravdni zadevi. Oprostitev plačila sodnih taks v zadevi pod opr. št. I P 533/95 Okrožnega sodišča v Ljubljani ne učinkuje v predmetni zadevi pod opr. št. I P 588/95. Tega ne spremeni dejstvo, da je bila prvotno vložena ena tožba proti dvema tožencema z predlogom za taksno oprostitev. V zvezi s predlogom za taksno oprostitev se ne odloča le o oprostitvi plačila sodne takse za tožbo, kot očitno to zmotno meni pritožba, temveč za oprostitev plačila vseh taks, glede katerih bo nastopila taksna obveznost v posamezni, sedaj razdruženi zadevi. Ne glede na to, da je bil predlog za taksno oprostitev podan v tožbi v letu 1991, to ne pomeni, da pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks sodišče uporablja zakon, veljaven v letu 1991. V 1. odstavku 40. člena Zakona o sodnih taksah je le določeno, da se takse za vloge, dejanja in listine, glede katerih je nastala taksna obveznost do dneva, ko začne veljati ta zakon, plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, ne velja pa to glede pogojev in vsebine predloga za taksno oprostitev, zlasti pa tudi ne za takse, glede katerih bo taksna obveznost nastala po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur.l. RS, št. 20/98). V tem Zakonu pa je določeno (3. odstavek 13. člena Zakona), kaj mora stranka predložiti k predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Analogno določa tudi 2. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je tako pravilno s sklepom z dne 25.10.1999 pozvalo tožeče stranke, da v določenem roku predložijo listine, ki jih je potrebno predložiti k predlogu za taksno oprostitev. Ker se tožeče stranke niso ravnale po pozivu sodišča, je to z izpodbijanim sklepom predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljeno zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita, pritožba pa ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.