Jedro

Če zemljiškoknjižno sodišče napačno interpretira listino, ki je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, je ustrezno pravno sredstvo zoper takšno vknjižbo izbrisna tožba, ne pa tožba na ugotovitev lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je do 1/2 solastnica nepremičnin, vpisanih v vl.št. 1476 in 3374, oboje k.o... ter da naj ji toženka izstavi za zemljiškoknjižni vpis primerno listino. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem delu (tj. v delu, ki se nanaša na nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 1476) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta ugotovili, da je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica navedenih nepremičnin ter da je bila podlaga za vpis delno pravni posel (darilna pogodba, razdelilna pogodba) delno pa se je zemljiškoknjižni vpis izvršil na podlagi sklepa o dedovanju. Ta pa je temeljil na dednem dogovoru. Obenem pa sta sodišči tožnici tudi pojasnili, da v tem postopku več ne more uveljavljati, da naj navedene nepremičnine ne bi v celoti sodile v zapuščinsko maso, ker naj bi bile del skupnega premoženja zakoncev, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožnica. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Sodiščema očita, da sta zagrešili bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP), sodišče druge stopnje pa poleg tega še kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi obeh sodb naj bi bili protispisni, v nasprotju s predloženimi listinami. Sodišči naj bi listin ne presojali skrbno, podano je tudi nasprotje med vsebino listin in razlogi sodb o teh listinah. Revidentka v nadaljevanju povzema vsebino za to pravdo navedenih listin.

Iz darilne pogodbe z dne 25.9.1984 sledi, da je pok. V. toženki podaril eno polovico nepremičnin, takrat vpisanih v vl.št. 1476 k.o... To pa je obsegalo: polovico njive, dvorišča, hiše 129 m2 ("stara hiša", ki je predmet te pravde), štirih zgradb v izmeri 196 m2 ter idealno polovico uporabe vsega zemljišča. V tej pogodbi je izrecno poudarjeno, da ostaja tožničin delež, pridobljen v času trajanja zakonske zveze, neokrnjen. S to listino toženka torej ni pridobila lastninske pravice do 1/2 stare hiše in garaže oz. garaž, sedaj vpisanih v vl. št. 1476. Z dodatkom k darilni pogodbi, sklenjenim dne 25.3.1987, je tožnica pristopila h gornji darilni pogodbi s soglasjem, da toženki podari svoj delež na parc. 430/11; v naravi pa je bil ta delež preciziran tako, da ji podarja zemljišče - fundus novozgrajenega poslovnega objekta in funkcionalno zemljišče k njem. Tudi s to pogodbo toženka ni pridobila solastnega deleža do 1/2 na stari hiši in garažah.

V zapuščinskem postopku II D 914/89 je sodišče pred izdajo sklepa o dedovanju pridobilo sporočilo zemljiške knjige, da je predmet zapuščine glede vl.št. 1476 le pravica uporabe do 1/2, vknjižene v korist pok. V., druga polovica pa je bila vknjižena v toženkino korist. Zapuščinsko sodišče je na podlagi sklepa o dedovanju z dne 25.3.1994 v skladu s takratnim z.k. stanjem zapuščine izdalo sklep, s katerim je zemljiški knjigi odredilo, da se pri 1/2 pravice uporabe zemljišča v vl.št. 1476 vknjiži toženko do 9/10. Tudi na podlagi tega sklepa o dedovanju toženka ni pridobila tožničinega solastnega deleža do 1/2 pri stari hiši, garažah in enakem deležu pripadajočega zemljišča. Razlogi sodbe so v nasprotju z vsebino gornjih listin.

Ugotovitev sodišča, da je bil predmet dedovanja po pok. V. brez omejitev, je zato protispisna. Sodišče naj bi enostavno spregledalo vsebino vknjižbenega sklepa pod c. Vknjižba lastninske pravice do 1/2 na podlagi vknjižbenega sklepa je zato nezakonita in nima podlage. Očitno torej je, da je šlo le za pravico uporabe zemljišča in ne več. Sodišča naj bi po mnenju revidentke ne smelo zavajati niti to, da je v sklepu o dedovanju kot del zapuščinske mase navedena 1/2 nepremičnin v vl.št. 1476. Na vsak način, zaključuje revizija, je tožnica izigrana glede svojega polovičnega deleža na stari hiši in garaži s pripadajočim zemljiščem, ki ji kot zakonski ženi pok. V. pripada. Če je zemljiškoknjižno sodišče napačno izvedlo vknjižbeni sklep sodišča v zap. postopku, gre za nezakonito vknjižbo, ki je nična in brez pravne podlage. Takšna kršitev se tožnice ne tiče in ji ne sme iti v škodo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revidentka sodišču druge stopnje sicer očita, da je poleg bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zagrešilo tudi bistveno kršitev iz 8. točke istega odstavka, a tega svojega očitka z ničemer ne konkretizira. Revizijsko sodišče obstoja te bistvene kršitve zato ni moglo preizkušati.

V vsebinskem delu revizije tožnica predvsem povzema vsebino posameznih listin, s čimer utemeljuje svoje stališče, da toženka lastninske pravice na 1/2 stare hiše in garaže, vpisanih v vl.št. 1476 k.o..., ni pridobila. Ko izpostavlja vsebino darilne pogodbe z dne 25.9.1984 ter vsebino dodatka k tej pogodbi, sklenjenega dne 25.3.1987, toženka sodišču po oceni revizijskega sodišča procesnopravno gledano, ne očita nasprotja med temi dvemi listinami ter razlogi sodbe o teh listinah, marveč podaja le njihovo drugačno interpretacijo. Zatrjevanje napačne razlage listine (tj. razlage, ki se nahaja v možnih mejah jezikovne razlage te listine) ne predstavlja očitka bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kolikor gre za razlago pravnih aktov gre za presojo pravilne uporabe materialnega prava, kolikor pa gre (oziroma bi šlo) za razlago dejansko izjavljene volje, pa gre za ugotavljanje dejanskega stanja. Revidentka namreč meni, da opisa nepremičnin v navedenih listinah ne nudita podlage za sklep, da se s tema dvema pravnima posloma prenaša tudi (so)lastninska pravica na stari hiši in na garažah. Takšno revizijsko prizadevanje pa je v tej pravdi tudi irelevantno, kajti lastninske pravice se nikoli ne prenaša s samimi listinami, tudi s pogodbo ne. S pogodbo se lastnik lahko kvečjemu zaveže prenesti lastninsko pravico. Četudi bi namreč v celoti držalo to, kar smiselno trdi revidentka, tj., da navedena pravna akta ne predstavljata podlage za prenos lastninske pravice, ostaja neizpodbito odločilno dejstvo, da je toženka na podlagi darilne pogodbe z dne 25.9.1984 z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur.l. SFRJ 20/1980 do Ur.l. RS 87/2002; ZTLR) pridobila ustrezen solastninski delež. To je namreč razvidno iz zemljiške knjige, kar je tudi sodišče prve stopnje navedlo že v uvodnem delu ožjega dela obrazložitve.

Revizijsko sodišče k temu dodaja, da sedanji parc.št. 430/33 in 430/37 tudi nista bili razdeljeni na zemljiškoknjižni telesi (tj. posebej za stavbo in posebej za zemljišče). Stvar oz. predmet zemljiškoknjižnega prava v obravnavanem primeru je bil tako že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št.87/2002; SPZ) le prostorsko odmerjen del zemeljske površine, ki je označen s parcelno številko ter ne morebiti le zemljišče ali le zgradba na zemljišču. Opisi, da gre pri tem za dvorišče, stanovanjsko stavbo in dve garaži, predstavljajo le označbo vrste rabe nepremičnine, ločenih stvarnopravnih položajev pa nimajo. Če bi tožnica menila, da je zemljiškoknjižno sodišče napačno interpretiralo listine, ki so bile podlaga za vpis toženkine solastninske pravice na celovitih nepremičninah v zemljiško knjigo, bi morala vložiti izbrisno tožbo, s katero bi uveljavljala, da je konkreten vpis iz določenega materialnopravnega razloga napačen (101. člen Zakona o zemljiški knjigi - Ur.l. RS 33/95: ZZK oz. 243. člen sedaj veljavnega ZZK-1 - Ur.l.58/2003). Vendar pa obravnavana pravdna zadeva ne teče na podlagi izbrisne tožbe, marveč na podlagi tožbe, s katero tožnica zahteva ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičninah označenih z obstoječimi zemljiškoknjižnimi podatki.

Podobni razlogi veljajo tudi glede očitka o nasprotju med listino (sklepom zapuščinskega sodišča, opr.št. II D 914/89 z dne 25.3.1994) in razlogi sodišča v tej pravdi o tej listini. Res je sicer, da navedeni sklep odreja le vknjižbo pravice uporabe, a vendar je to za rešitev obravnavane zadeve povsem irelevantno. V prvi vrsti zato, ker je bila na podlagi te listine potem vknjižena lastninska pravica (ter jo je toženka tako tudi pridobila) in bi morebiten napačen vpis v zemljiško knjigo morala tožnica spodbijati z izbrisno tožbo. Poleg tega pa je bilo tudi že pojasnjeno, da zemljiškoknjižni vložek 1476 k.o... ni razdeljen na zemljiškoknjižna telesa ter bi imela zato morebitna pravica uporabe v tem z.k. vložku vpisanih nepremičnin danes pomen lastninske pravice (prim. 3. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - Uradni list RS, št. 44/1997 do Uradni list RS, št.110/2002; ZLNDL).

Očitana bistvena kršitev postopka (protispisnost, ki bi onemogočala preizkus izpodbijane sodbe) zato ni podana.

Sodišči prve stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožnica zatrjuje obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah, ker naj bi bile te del skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze med njo in pok. V. Nesporno in na prvih dveh stopnjah ugotovljeno dejstvo je, da je kot lastnica spornih nepremičnih v zemljiški knjigi vpisana toženka.

Podlaga za vknjižbo njene (so)lastninske pravice je bila najprej darilna pogodba, sklenjena s pokojnim F. V. V preostalem delu je slednji do svoje smrti ostal vknjižen kot solastnik. Tožničina teza v tem pravdnem postopku je bila, strnjeno povedano, da je ta stvarnopravni delež, ki je bil do smrti F. V. v zemljiški knjigi vpisan na njegovo ime, predmet skupnega premoženja. A vendar je bilo tožnici že na prvih dveh stopnjah pojasnjeno, da je bila njena teza o izvirni pridobitvi lastninske pravice že pravnomočno zavrnjena in sicer v pravdi, na katero je bila napotena v zapuščinskem postopku. Posledica takšnega neuspeha pa je bila ravno ta, da je celoten (sporni) stvarnopravni delež spadal v zapuščinsko maso ter nato v skladu z dednim dogovorom pripadel toženki. Toženka se je nato v zemljiški knjigi tudi vpisala kot izključna lastnica. Ob dejstvu, da je bilo vprašanje lastninske pravice na spornih nepremičninah v času smrti F. V. pravnomočno rešeno ter da tožnica niti ni zatrjevala, da bi lastninska pravica po njegovi smrti kakorkoli prešla nanjo, je jasno, da je odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta njen lastninskopravni zahtevek zavrnili, materialnopravno pravilna.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).